Zadeve so se drastično stopnjevale, ko nam je Evropska unija, ta mati naša, ki vedno ve, kaj je prav, in jo vedno poslušno ubogamo, sporočila, da bomo morali sprejeti 400 beguncev. 400! Pa to je desetkrat več, kot so se jih Italijani namenili nastaniti tam blizu planiške velikanke, bisera našega športa in prihodnosti našega turizma.
Zadeve so se drastično stopnjevale, ko je v Slovenijo v enem samem dnevu tam enkrat septembra prišlo – reci in piši – tisoč beguncev. 21. oktobra je v Slovenijo prispelo 12.600 beguncev, do včeraj skupaj 135.000.
In kaj stori pametna slovenska glava, ki na televiziji na isti dan gleda tudi številke o tem, kako bo Evropa, ta mati naša, ki jo vedno poslušno ubogamo, porazdelila begunce med bratske nam evropske narode in kako jih bo vozila z letali naokoli kot turiste? Ja išče uteho, kaj pa drugega. Ni boljšega od dušnega pastirja, ki je pametni slovenski glavi na dušo položil, da vsi ti k nam prihajajo samo zato, da bi uničili krščanstvo. A, to pa ne, si misli bistra slovenska glava. Krščanstva ne damo, pa naj stane, kar hoče. Za dom, družino, za našo posest, za ubranitev naših vrednot je treba poprijeti za orožje, je ultimativna rešitev bistre slovenske glave. Žvižgajoč si tisto znano pesmico (Hej tovariši, pod orožje vsi, tujec mora iz naše zemlje), ki jo bistra, v dušnega pastirja zaverovana slovenska pamet zna na pamet, brž na podstrehi izbrska staro očetovo šibrovko, s katero je davnega leta 1953 pod Gorjanci medveda ustrelil, obriše prah z nje, odpre škatlico s šibrami in pogrunta, da je treba dobiti orožni list in dovoljenje za ubranitev zemlje naše.
Še dobro, da obstajajo moderni komunikacijski kanali, ki pametni slovenski glavi sporočajo, kam, kdaj in zakaj je treba iti na usposabljanje za orožni list. Še celo veliki vodja je navdušen nad to informacijo in jo z največjim veseljem deli s svojimi ovčicami, češ, da boste vedeli, kako je treba stvarem streči. In če reče On, potem bo že držalo, si misli brihtna slovenska glava, se napoti na tečaj, se nauči ravnati z orožjem, mirno izjavi, da ga potrebuje za rekreacijo, da ne zapišemo šport, si jo oprta na rame in gre v hosto. Ubranit državo, družino, posest, kot je prebrala tam, kjer je bilo moč prebrati tiste podatke o tečaju za ravnanje z orožjem.
Požvižgavajoč si prej omenjeno pesmico pride do njenega konca. In se začudi, ko se spomni na besedilo, ki ga seveda zna na pamet. »Za svobodno Slovenijo gre!« je namreč njen zaključek. Hudiča, si misli pametna slovenska glava. Jaz sem pa mislila, da gre za otroke. A ne bomo o otrocih odločali tam enkrat po največjem družinskem prazniku?
Eh, zdaj sem pa vse zamešala, konča bistra slovenska glava, pospravi puško v kot, sede pred televizor in posluša nekaj o tem, da je vse mogoče in da je največja zvezda vseh zvezd neki poševni oder. In je življenje spet lepo. Res, nič ne more preseči modrosti bistre slovenske glave.
