V zgodovini je zapisanih veliko uspešnih športnih kolektivov. Nekateri se vpišejo med večne zvezde, le redki pa osvajajo lovoriko za lovoriko, in to s posebnim stilom, ki sproži strast do posameznega športa pri trenutni generaciji in naslednjih. Reprezentanca Nove Zelandije v ragbiju je podobno kot nogometna reprezentanca Brazilije leta 1970 dosegla najvišjo raven, saj je svoj šport popeljala do višav, ki jih pred njimi ni dosegel še nihče. Ne gre le za to, da so s sobotno zmago proti Avstraliji s 34:17 ubranili naslov svetovnih prvakov. To so storili tretjič in z igralci, ki bodo podobno kot člani brazilske reprezentance Pele, Carlos Alberto in Jairzinho za vedno ostali zapisani v zgodovino ragbija.
Navijači kivijev so v soboto s solzami v očeh zapuščali stadion Twickenham v Londonu, saj so se kljub osvojenemu naslovu svetovnega prvaka zavedali, da je za reprezentanco nastopil konec ere. V dresu All Blacks namreč ne bodo več spremljali nekaterih legendarnih igralcev, ki so napovedali svoj odhod. Za enega to drži kot pribito. Dan Carter je uradno slovo od reprezentančnega ragbija napovedal že pred začetkom svetovnega prvenstva, usoda pa je hotela, da je prav v finalu proti Avstraliji prikazal najboljšo predstavo, saj je zbral 19 točk.
Dan Carter je pri triintridesetih letih hladnokrven mož, ki ga redko preplavijo čustva. A tu in tam se to kljub vsemu zgodi. Ko je pred finalnim obračunom spregovoril o svoji preteklosti, so ga premagale solze. Leta 2011 je bil na svetovnem prvenstvu v odlični formi, a mu je poškodba preprečila, da bi soigralcem pomagal pri pohodu na vrh. »Po tisti poškodbi sem bil obupan. A sem se hkrati zavedal, da lahko še veliko dam novozelandskemu ragbiju in da moja zgodba v dresu All Blacks še ni končana. Zato sem z zvezo takoj po koncu takratnega svetovnega prvenstva sklenil štiriletno pogodbo. Prav misel na to, da bi sodeloval pri osvojitvi tako pomembne lovorike, me je gnala naprej.« V zadnjih treh letih je Dan Carter utrpel nemalo poškodb, po katerih so tamkajšnji mediji ugibali, ali bodo usodne za njegovo reprezentančno kariero. A ljubezen do dresa z državnim grbom in želja po naslovu svetovnega prvaka sta bili premočni.
»Leta 2003 sem prvič oblekel reprezentančni dres, ki je bil zame kot droga. Želel sem si, da bi se občutek, ki ga imam, ko ga oblečem, nikoli ne končal. Do leta 2008 mi je šlo vse kot po maslu, nato pa so prišli padci forme, poškodbe... Ni bilo lahko, zares ne.« Kljub vsem težavam ni obupal, za trud pa je bil poplačan. V Novi Zelandiji ga imajo zaradi vseh dosežkov za superjunaka, kar Carterju godi. Med svetovnim prvenstvom je namreč razkril poseben hobi, ki ga je imel v preteklosti. Z nekdanjim reprezentančnim soigralcem Alijem Williamsom je zbiral kostume superjunakov. Prvi, ki ga je kupil, je bil tudi njegov najljubši – kostum Fantoma. Sedaj kostumov nima več, saj ga je njegova žena Honor po rojstvu prvega otroka prisilila, da se jim je odrekel. »Zavzemali so veliko prostora, ki je bil po mnenju žene idealen za otrokove stvari. Zaradi tega sem jih podaril enemu izmed najboljših prijateljev. Sliši se nekoliko čudno, a z Williamsom sva se z velikim veseljem oblačila vanje. Ni dolgo trajalo, da sva imela praktično vse, ki so obstajali.«
Selektorju Stevu Hansenu se je zgodba s kostumi zdela prikupna, to pa je tudi vse, kar je bil pripravljen povedati na to temo. Precej zgovornejši je bil, ko je beseda nanesla na vrzel, ki jo bo Carter pustil za seboj. »Poosebljal je dres novozelandske reprezentance. Ena največjih in najprijetnejših stvari je, ko lahko po koncu kariere pogledaš nazaj in zatrdiš, da si igro na svojem položaju dvignil na novo raven. To je pravzaprav nekaj neverjetnega, če pomislimo, da so pred njim igrali Grant Fox, Earle Kirton, Andrew Marthens... Ko so končali svoje kariere, smo dejali, da zanje nimamo prave menjave, a je velikemu človeku iz Southbridgea uspelo prav to. V ragbiju je dosegel vse, zato bi po poškodbah z lahkoto odkorakal in rekel, da ima vsega dovolj. Toda ni. Želel se je posloviti odmevno in to mu je tudi uspelo.«
Hansen je ob tem še dodal, da razplet finala ni vplival na veličino Carterjeve zapuščine. »Na to ne more vplivati ena tekma. Veličino je že dosegel. Res pa je, da je tako le dodal piko na i. V zgodovini ragbija bo za vedno ostal zapisan kot eden največjih igralcev.«
