Kar je izrazito potrebno. Slovenec za ragbi potrebuje vodnika. Kajti ragbi je igra, polna večjih in malenkostnih pravil, in z izjemo tega, da mora igralec vedno podati nazaj, so ostala pravila povprečnemu sledilcu športa neznana. Širša javnost s to igro nikdar ni bila soočena tako kot z drugimi športi. Športi, ki se otrokom predstavijo v šoli in ki so redno na televiziji. Ragbi v to nikdar ni spadal.
Tudi sicer je ragbi v naših krajih šport, ki se je dogajal na pomožnih nogometnih terenih. V najboljšem primeru so se fantje grebli na krtinastih travnikih, če ne celo na lešu. »Ta trava je zrasla sama. Nihče je ni vzgajal. Ko smo prvič prišli igrat sem, takrat sem igral za Ljubljano, sprva niti nisem hotel igrati, ker se je dejansko igralo na terenu, polnem kamenja,« Mahkota pripoveduje o začetkih igranja ragbija na igrišču v Štepanjskem naselju. Tam, kjer je tudi igrišče za bejzbol. Minuli torek smo obiskali trening ragbijskega naraščaja, ki ga trenira. Posebno pozornost je vzbudil poba tajskih korenin. Wun. Zakaj ragbi oziroma ali ga zanima še kak drug šport, vprašamo za svoja leta opazno močnega najstnika. »Ne, samo ragbi me zanima. Ker je stalen kontakt,« odgovori mladenič.
Prinesli so ga Dalmatinci
Prvi ragbijski klub v Ljubljani in Sloveniji je bil ustanovljen leta 1962 na stadionu ŽAK v Šiški. Na pobudo študentov iz Splita, kjer je bil v nekdanji Jugoslaviji center te igre. V Split je igra zašla po zaslugi mornarjev s tujih ladij. Igrali so ga že pred drugo svetovno vojno, in to svojo inačico z lastnimi pravili. V plitvi vodi na splitskem kopališču Bačvice. Tudi kasneje je splitski klub Nada osvojil največ, dvanajst naslovov prvaka Jugoslavije, njihov največji konkurent pa je bil Čelik iz Zenice.
Tako kot po svetu, kjer supersile v ragbiju niso ZDA ali Rusija, temveč prej Tonga, Fidži, Samoa ali Nova Zelandija, je tudi v nekdanji državi ragbi imel specifično hierarhijo, ki se ni pokrivala s siceršnjo. V Srbiji glavni ragbijski center ni bil Beograd, temveč Pančevo oziroma tamkajšnji Dinamo. Na Hrvaškem je bil poleg Splita po ragbiju znan tudi Sisak. In kot pripoveduje Jos Zalokar, nekoč nosilna osebnost mladinske oddaje Periskop, predvsem pa ragbijaš, ki je na igrišče stopil davnega leta 1968, ko je v Sloveniji ragbi igralo kvečjemu petdeset ljudi, je imel svojo ekipo celo Kumrovec. Klubu je bilo ime Metka in je bil nemara edini zveznoligaš iz tega kraja. »Ragbijaši smo bili absolutni deprivilegiranci v primerjavi s fuzbalerji. Njihovo nasprotje. Pri nas se ni obračal denar in novinarjem je bilo praviloma malo mar za nas, saj jih nismo mogli nikamor peljati in se nam zato tudi niso prilizovali. Mi nismo del tega sranja. Ko danes gledaš prvenstvo in vidiš navijače Gruzije obkrožene z nasprotnimi navijači, ni na tribunah nobenih incidentov. Mi smo zunaj tega. In ko med 80.000 gledalci vidiš dva prosta sedeža, to nemara pomeni, da je šlo za par, ki se je tik pred prvenstvom razšel,« razpreda o svojem najljubšem športu Zalokar. In dodaja: »Povsod v normalnem svetu je tako. Pri nas pač ne.«
Ragbijska ekskluzivnost je privržencem v velik ponos. Miha Mahkota pravi: »Sam sem ga začel trenirati leta 1976. Zakaj? Vsi so šli na tenis. Ne bomo šli na tenis? Ragbi je eksotičen in zbijaš se lahko. Večina ragbijašev je takrat izšla iz osnovne šole Majde Vrhovnik v Ljubljani.«
Kratka zgodovina
Poleg ekipe Ljubljane oziroma kasneje Koloys (ena kultnejših reklam za žvečilne gumije z ragbijašem), v kar se je Ljubljana za nekaj časa preimenovala in leta 1986 z zmago v pokalu nad splitsko Nado dosegla največji eksjugoslovanski uspeh slovenske ekipe, je bil leta 1973 v Ljubljani ustanovljen tudi ragbijski klub Bežigrad, z igriščem poleg ekonomske fakultete. »Danes je v Sloveniji sedem klubov, od tega štirje s člansko ekipo: Ljubljana, Olimpija, Maribor in Novo mesto. Emona je postala Olimpija, nekdanji Koloys je danes Ljubljana in je najmočnejši klub, za katerega bi se lahko reklo, da generira polovico ragbija v Sloveniji,« pove Primož Bohinc, zadnji dve leti predsednik Rugby zveze Slovenije, organizacije, ki pod seboj združuje približno tristo ljudi. Toliko Slovencev dandanes igra ragbi; mladincev, članov, veteranov, moških in žensk. »Ragbi je to, kar bi šport moral biti, pa ni. Ni simuliranja, ni prerekanja s sodnikom, velja ekipni duh, kakršnega ne najdeš nikjer drugje. Sam sem ga začel igrati, ko sem doživel poškodbo kot nogometaš. Takrat sem se zredil. Ragbi sem sprva nameraval igrati zgolj kot pomoč pri okrevanju, da se vrnem v nogomet, vendar sem se zaljubil v to igro in ostal. Takšnega sopomaganja ni nikjer. Tako na terenu kot zunaj njega. Kjerkoli na svetu boš naletel na ragbijaša, ti bo odprl vrata. In mislim, da se tudi slovenskemu ragbiju obetajo boljši časi. To je šport, ki je nadvse primeren za vzgojo otrok in mladine. Nauči te osnovnih vrednot, lahko bi rekli tudi gentlemanstva,« pa razmišlja Ivan Šček, podpredsednik zveze in bivši ragbijaš.
Da, gentlemanstvo je velikokrat omenjena beseda v ragbiju. Kljub razbitim glavam od trkov ter grobosti prijemov so odnosi med nasprotniki na najvišji ravni. Miha Mahkota razlaga: »Fizično obračunavanje je sankcionirano. Lahko ti dosmrtno prepovejo igranje. Poleg tega lahko seveda nekomu, ki leži na tleh, stopiš na glavo, vendar lahko tudi računaš, da bo kasneje tebi kdo drug storil enako. Sodnik ima povsem drugačno vlogo kot v drugih športih. S sodnikom lahko komunicira samo kapetan, pa še ta lahko zgolj vpraša za obrazložitev kakšne odločitve. S sodnikom se ne govori! Nova Zelandija je proti Franciji leta 2007 izpadla, čeprav je bila žoga podana dva metra naprej, torej nepravilno. To je videl ves svet, vendar je odločitev obstala in bila sprejeta brez prigovorov.«
V osnovi je v ragbiju prepovedano spotikanje. Prav tako »body check«, značilen za hokej. Ustavljanje nasprotnika je dovoljeno samo z objemom oziroma z rokami, pa še to od vratu oziroma ramen navzgor ne več. Pri čemer ragbi v osnovi, torej v Angliji, od koder izvira, ne velja za delavski, temveč za šport višjih slojev. Glavni športni duel med univerzama Cambridge in Oxford ni veslaška tekma osmercev na Temzi, temveč ragbijska tekma. Praviloma pred osemdeset tisoč gledalci.
Trije klani
A v čem je užitek igre? V blatu? Nabijanju? »Užitek pri ragbiju je v tem, da štirinajst ljudi dela za to, da bo petnajsti dosegel zadetek. Pozicije so točno določene. Stojiš nasproti igralca na drugi strani, ki ima enako nalogo kot ti. Gre za kup malih duelov in svoj vpliv v igri lahko precizno določiš, čeprav je to skrajno kolektivna igra. Recimo, da si popolnoma prost, vendar ti soigralec ne poda žoge in se zaplete v gužvo. Lahko bi ga pustil, vendar na tak način ne ostaneš dolgo v ragbiju, zato poskušaš njegovo napako reševati tako, da se zaletiš v gručo. To je pri ragbiju normalno,« nadaljuje Mahkota. In doda: »Nekje sem prebral misel ali rek, da na svetu obstajajo trije klani, ki enakovredno držijo skupaj: židje, geji in ragbijaši.«
Izvzetost iz siceršnjih športnih tokov oziroma izolacionizem je za ragbi značilen. Hej, na olimpijskih igrah je bila igra zadnjič leta 1924! Odtlej se je ragbi igral povsem zase. Tudi zato, ker je za olimpijske igre predolgotrajen. Po tekmi ekipa potrebuje najmanj štiri dni za okrevanje, zato svetovno prvenstvo traja skoraj dva meseca. Na naslednje olimpijske igre se ragbi ponovno vrača, vendar v prirejeni verziji s sedmimi in ne petnajstimi igralci. »'Rugby seven' je zagotovo primernejši. Tekme se odigrajo hitreje, lahko tudi po tri na dan, manj je kontaktov. Poleg tega imamo Slovenci v njem velike možnosti. Tudi za uvrstitev na olimpijske igre,« pojasnjuje in razmišlja podpredsednik zveze.
»Ne, Slovenija ni del ragbijskega sveta in dandanes je videti, da smo spet tam, kjer smo bili pred 40 leti. Ni volje. Težko je spraviti Slovenca s Slovencem, pa čeprav gre za čisti amaterizem. Tudi projekt Pečečnika, ki je želel narediti nogometni, ragbijski in bejzbolski klub, je propadel,« je črnogled Nik Kosanović, še en ragbijski veteran in dolgoletni trener.
Z dna je možno pasti še nižje, vendar so nizke točke praviloma ugodne za vzpon. Zato se ragbiju v Sloveniji vendarle zgodijo boljši časi. Njegov glavni adut je, da se je ohranil drugačen. Je športno moralno zveličaven, kar je v teh obče in tako tudi športno zbeganih časih dober potencial.
