Prvotna lokacija gostilne je bila kakih 500 metrov oddaljena od današnje. Tam so Novakovi, ob stari, že za časa Rimljanov narejeni poti, imeli tako imenovani »Schnaps botego«, torej nekakšno žganjarno, v kateri pa so poleg žganja točili tudi vino, pa tudi kaj suhomesnatega za pod zob je bilo moč dobiti.
Kmetija je bila prav tako sestavni del tistega posestva in ko je zadnji potomec Novakovih, Janez mu je bilo ime, bridko smrt storil, se je njegova žena, novopečena vdova Marija Knez, poročila z Janezovim najboljšim prijateljem Johanom Kancem iz Zapuž (današnje Dravlje). Johan Kanc je bil peti sin Luke in Polone Kanc, obeh stanujočih v Zapužah poleg cerkvice sv. Roka. Povedati je nujno, da so Novakovi posestvo na prvotni lokaciji z gostilno vred prodali in so se, zaradi takratne gradnje ceste Dunaj–Trst, preselili na zdajšnjo lokacijo, kjer so leta 1813 postavili dve stavbi. Ko je leta 1890 prej omenjeni Janez umrl, je vdova Marija leseni portal takoj zamenjala s kamnitim, nanj pa dala vklesati tudi letnico in začetnici svojega imena in priimka. Na novo se je poročila leta 1892 in gostilničarstvo je postalo prednostna »preokupacija« mladoporočencev.
Johan in Marija sta na svet spravila štiri otroke: Pepco, Ivanko, Francko in najmlajšega Avgusta (letnik 1901). Leta 1919 je ata Johan umrl in posle je moral prevzeti takrat rosno mladi sin Avgust. Vse sestre so bile namreč že poročene in vsaka na svojem, mladi sin Avguštin je pa na ljubljanski realki znanja pridobival in je bil že nekako »naštelan«, da se bo arhitekturi posvetil, pa tudi igranja na violino se je prav pridno in vestno in z velikanskim veseljem učil. No, pa je bil prisiljen vse skupaj lepo opustiti in se posestvu, z gostilno vred, posvetiti. O vsem skupaj, za kar je bil nenadoma odgovoren, je bore malo vedel, se je pa pridno učil in še bolj pridno dnevnik pisal. Kar pet zajetnih zvezkov njegovih vestnih zapiskov se je nabralo, v katerih si je zaznamke delal, kdaj je kaj postoriti nujno, ne le potrebno! Poročil se je z Ivano Kušarjevo, rojeno na ljubljanskem Dolgem mostu. Štiri otroke sta vkup spravila: Iva, najstarejšega, potem pa še Miro, Jano in Nado.
Po drugi svetovni vojni so gostilno zaprli, saj so jim zagrozili, da jim bodo vse vzeli (nacionalizirali), če se ne bodo odločili – ali za kmetijo ali za gostilno, pa so se raje za zemljo odločili, čeprav so jim potem, počasi, a zanesljivo, nacionalizirali tudi večino zemlje. Kmetija je potem služila kot »kmetijski pridelovalni poligon« za menzo RTV Slovenija in tam sta bila v službi tako Avgust kot tudi sin Ivo. Leta 1963 je kap pobrala očeta Avguština in Ivo je postal logična logičnost neke dediščine, tudi tradicionalne. Ivo se je leta 1957 poročil z Ivanko Dolinar iz bližnjih Kozarij in pridelala sta dva otroka, Barbaro in Roka. Ivo in Ivanka sta se na delo odpravila tudi v Nemčijo, nekaj prihranila, toliko, da je oče Ivo kupil avto in je z njim naokoli prevažal muzikante kalibra Lojze Slak, Henček, tudi Beneške fante, in tudi s to dejavnostjo je kar lepo služil, prav tako pa mu je uspel prodor v popotresno Skopje, z dvema tovornjakoma, in tudi tam je s trdim delom nekaj zaslužil, pa tudi prevažanje asfalta iz asfaltne baze v Naklem v Istro je nekaj naneslo, tako da sta potem vse zasluženo zakonca Kanc v gostilno vložila in sta jo ponovno odprla leta 1967. Pa še ni šlo vse tako, kot bi v neki »normalnosti« lahko; ko sta se lotila adaptacije stavbe in ko jima je banka že odobrila in podpisala posojilo in ko sta zgornje dele stavbe že podrla, so jima kot strela z jasnega sporočili, da posojilo preprosto umikajo. Pa sta se nekako znašla in uspelo jima je vse načrtovano. Prav tako, kot je uspel naslednji veliki podvig današnjemu lastniku Roku (posle je v svoje roke dobil leta 1989), ko se je lotil gradnje hotela, ki mu je uspel več kot fenomenalno, je posodobil (in to dodobra) tudi kulinarično-enološko ponudbo, a nikakor ne na način, da bi staro, kleno slovensko, neštetokrat preizkušeno, zanemarjal. Nikakor! Le nadgrajeval je tradicionalnost z žlahtnostjo sedanjosti. In nič več! Poklon, vrli Rok!
Tako lahko pri Gorjancu svojim brbončicam privoščite slastni kraški pršut, govedino v solati, goveji jezik v solati, potem pa pražene gambere s pinjolami, šampinjone z gorgonzolo, mladi kravji sir na žaru s tartufi, polže na več načinov, nadalje govejo ali gobovo juho ali pa domač ričet in potem še raznovrstne pečenke in opečeno-zapečene krače, pa zrezke in »letečo eskadriljo« (perutnino, na več načinov pripravljeno), bifteke (tudi na več načinov ponujene), testenine ali pa domače njoke s prilogami vseh vrst, ajdovo kašo z gobami ali pa več vrst rib in morskega mehkužja, tako odlično pripravljenega, da še tisti, ki plavati ne znajo – splavajo. Seveda so potem tu še najrazličnejše priloge in resnično izredno bogata ponudba solat, tudi domiselno vsebinsko kombiniranih v zaključene, tako rekoč samostojne obroke, za konec pa še kaj sladkega, da se človeku lepo »kupček podre« od vsega omamnega.
Melita in Rok zelo, zelo dobro vesta, kako se gostilničarstvu streže, in to veje iz prav vsakega kotička naravnost fantastično domačijsko opremljene gostilne. Naj tako ostane v vsesplošno zadovoljstvo ljudi z vseh koncev sveta, ki pri Gorjancu prepoznavajo vrhunskost neke tradicije!
