Samo vprašanje časa je, kdaj mu bodo v Italiji postavili spomenik. Namesto klasične predstavitve o njem vse povedo številke. V reprezentančnem dresu je zbral 474 nastopov, trikrat postal svetovni in štirikrat evropski prvak ter bil trikrat na stopničkah na olimpijskih igrah. Pišemo o Andrei Gianiju, odbojkarski legendi in izjemnem dirigentu, ki je s slovenskim orkestrom popeljal Slovenijo do vrha Evrope.
»Gospod predsednik, hočem to službo,« je marca dejal predsedniku odbojkarske zveze Metodu Ropretu, ko je prek razpisa izvedel, da Slovenija potrebuje novega selektorja. Ta je seveda dobro vedel, da gre za enega najboljših odbojkarjev vseh časov, ki pa si pot med vrhunske trenerje šele utira. Tveganje se je izplačalo, prerojena Slovenija je najprej z odliko opravila kvalifikacije za evropsko prvenstvo, nato slavila zmago v evropski ligi, na evropskem prvenstvu pa po zmagah proti svetovnim prvakom Poljakom in Italijanom osvojila srebrno kolajno. Le kako mu je uspelo?
»V moji ekipi ni demokracije«
»Nisem mesija. Res pa je, da verjamem v lastno delo. Hkrati verjamem v ekipnega duha. Nikoli ni prva stvar tehnika ali telesna moč, ampak ekipna povezanost. Ključna sta pogovor in tovarištvo,« pravi 45-letni Giani, ki ne beži od odgovornosti. Kot pravi, vedno odloča sam, saj nosi odgovornost. »V moji ekipi ni demokracije. Seveda se pogovarjamo, izmenjujemo mnenja, toda na koncu se odločim sam.« Varovanci mu verjamejo. Verjetno tudi zato, ker jim že na treningu razloži, kaj bodo počeli in kaj si želi od njih. Če ima s kom težave, se z njim pogovori. Ko se kdo znajde v zagati, mu pomaga. Če kdo naredi napako, ga spodbudi. Stavi na pozitivno razmišljanje, pogovor in skupni cilj. Med tekmo v vsakem trenutku čuti, v kakšnem psihičnem stanju so njegovi igralci, kdaj potrebujejo nasvet, kdaj tišino in kdaj mora na teren poslati novo moč. Vse to počne z občutkom in v pravem trenutku.
Odbojki se je zapisal že kot 14-letni deček, pa čeprav mu je bilo v otroštvu blizu veslanje. Nič čudnega, saj je njegov oče Dario kot veslač leta 1964 nastopil celo na olimpijskih igrah. Da se v 1,96 metra visokem mladeniču skriva izjemni odbojkar, je potrdil že pri 17 letih, ko je v dresu Parme igral v finalu državnega prvenstva. Trenerji so ga oboževali – izjemno se je namreč znašel na treh položajih: bil je srednji bloker, sprejemalec in korektor. Kljub očitni nadarjenosti pa je vedno poudarjal, da k vrhunskosti vodi še veliko več. »Seveda je pomemben talent, toda če želiš postati zvezda, so pomembna tudi čustva in psiha. Med treningom sem si vedno govoril, da moram poskusiti nekaj novega. Tudi če sprva ne gre, ne smeš obupati, ne glede na vse. Če se trudiš, je tvoja pot do uspeha veliko lažja,« pravi eden od sedmih odbojkarjev, ki se lahko pohvalijo, da so trikrat zapored postali svetovni prvaki; to mu je uspelo v letih 1990, 1994 in 1998.
Do samozavesti s trdim delom
Zasebno je miren družinski človek, ki doma svojih dveh otrok ne utruja z odbojko. Kot Italijan je goreč privrženec nogometa, njegovo srce pa bije za Romo. Ko je postal slovenski selektor, se je nemudoma začel učiti slovenskega jezika, a je doslej osvojil le nekaj besed. Zato tekme vodi v italijanščini, kar pa ni ovira, saj si veliko reprezentantov služi ali si je služilo kruh v Italiji – Urnaut, Gasparini, Čebulj, Šket, Plot... »Slovenščina je zahteven jezik, se pa trudim, da bi ga nekoč osvojil. Za začetek sem se naučil imen, da vem, koga moram pohvaliti,« pravi v Neaplju rojeni vizionar, katerega vzdevek je Giangio. Da mu je le v nekaj mesecih uspelo preporoditi slovensko reprezentanco, meji na čudež, predvsem zato, ker se je v preteklosti zdelo, da je fante v najpomembnejših trenutkih strah in odpovedo. »Na pomembni tekmi je vsakega strah. Toda kje dobiš samozavest? V dvorani s trdim delom. Ko se večkrat znajdeš v težkih situacijah, pridobivaš izkušnje in avtomatizem. Saj z menoj ni bilo nič drugače. Najprej sem izgubil v treh finalih državnega prvenstva, da sem v četrtem finalu končno osvojil italijanski naslov. Trikrat sem izgubil, da sem lahko postal prvak,« zaupa čarobno formulo uspeha. Pogodbo s slovensko zvezo ima do konca prihodnjega leta, zadržati ga dlje pa bo izjemno težko kljub slovenskim željam, da Slovenijo popelje na olimpijske igre leta 2020. Njegova življenjska želja namreč ostaja: »Moram biti pošten, postati selektor italijanske reprezentance so od nekdaj moje sanje.«
