Slavenka Drakulić: Odhajala sem in se vračala

Ti kriteriji še vedno niso jasni in najbrž tudi nikoli ne bodo. Včasih so preveč politični, včasih ne razumemo, kateri argumenti naj bi bili umetniški… Podelitev nagrade Svetlani Aleksijevič me je presenetila, ker sem kot vsako leto pričakovala nagrado za književnost, a njenega dela ne glede na to, kako ga cenim, nikoli nisem doživljala kot književnost. Njene knjige so zbir in dramatska obdelava izjav, gre torej za bolj ali manj reportažno delo, ki ga sicer odlično opravlja. Moj prvi pomislek, ko sem prebrala, da je dobila nagrado, je bil – zakaj je ni dobil Ryszard Kapuściński, če so kriteriji taki? On je iz surovega, reporterskega materiala naredil čisto, fantastično dobro umetniško literaturo.

Kar pa se cenzure in izgona tiče – nimam se za izgnano. Nikoli se nisem odselila. Drži, odhajala sem in se vračala, a nikoli nisem odšla živet drugam zato, ker sem pisala proti nacionalizmu in so me cenzurirali. Niti ne bi mogla reči, da so me cenzurirali. Res po letu 1991 nisem mogla več objavljati, to pa je tudi vse. Če vas kot javno osebo izženejo iz javnega prostora, iz medija, kjer ste delali, ker vam ne objavljajo prispevkov, bi morda temu lahko rekli tudi izgnanstvo, a to ni isto, kot če vas vržejo iz stanovanja. V nasprotju z nekaterimi kolegi tega nisem doživljala tako dramatično. Začela sem pač pisati za tuje medije v Evropi in ZDA, ker sem morala služiti kruh. V vmesnem času mi je po malem tekste objavljal Feral Tribune, a do leta 2003, ko so začeli hrvaški založniki ponovno objavljati moje knjige, res nisem mogla nič. No, na Hrvaškem nikoli ne veš, kako bo. Vsakič, ko se spremeni oblast, se naši uredniki in časopisi, čeprav naj bi bili neodvisni in zasebni, vedno prilagodijo tako, da bi bili čim bliže političnemu vrhu, tako da človek nikoli ne ve, kako dolgo bo pri nas v medijih trajal.

Moja literatura je po desetih letih, torej od leta 2003, ko so izšla moja zbrana dela, izredno dobro sprejeta. Frida ali O bolečini je bila pred skoraj desetimi leti prodana v 33.000 izvodih. Danes je ne bi več prodali niti v tri tisoč izvodih, že petsto prodanih je danes na Hrvaškem bestseller, situacija v založništvu je obupna. A moje knjige so kljub vsemu zelo dobro brane, tudi najnovejša Dora in Minotaver se zelo dobro prodaja. Za časopise pišem, kolikor pišem; v Jutarnjem listu sem kolumnistka že kakšno leto, a se mi zdi, da je to neka povsem druga avtorska pozicija – kaže, da novinarstvo danes sploh več ni pomembno, predvsem pa ne tiskani mediji. V ospredju so, jasno, socialni mediji in televizija, a jaz pri teh spremembah nisem pripravljena sodelovati.

Moj vsakodnevni jezik je angleščina, tudi z možem, ki je Šved, komuniciram v angleščini že petindvajset let. Poleg tega veliko sodelujem z Američani že od prve knjige, ki je bila naročena za objavo v ZDA, Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali, ki sem jo tudi napisala v angleščini. Časopisni uredniki so mi vedno govorili, da jim je lažje malo popiliti mojo angleščino kot na hitro najti prevajalca iz hrvaščine. Pisanje v angleščini me je naučilo neke druge discipline – ko delaš v tujem jeziku, imaš na voljo manjši nabor besed, ki jih lahko uporabiš. Poleg tega moraš v esejih in novinarskih prispevkih točno vedeti, kaj bi rad povedal, misli ne moreš pustiti, da tava, ne moreš si dopustiti, da se igraš z besedami. Ko so me prosili, da bi kak svoj angleški tekst prevedla v hrvaščino, sem hitro opazila, da bi ga povsem prekrojila. Drugače je pri fikciji, tu se mi zdi materni jezik pomemben, ker daje piscu svobodo, ki jo pri literaturi nujno potrebujem.

Po anketah sodeč so res v vodstvu. A mi imamo veliko zelo majhnih strank, in čeprav bi zmagala desnica, se lahko zgodi velika koalicija s socialdemokratsko stranko, SDP. Zdaj so vsi zelo agresivni, vemo, da ima desničarska HDZ zelo disciplinirano glasovalno telo, vemo tudi, da je veliko volilcev nad SDP razočaranih. Bojim se, da levi volilci zato niti ne bodo šli na volitve. Dejstvo je, da ne eni ne drugi nimajo programa, s katerim bi lahko osvojili glasove. Pri nas ljudje tako in tako volijo po drugem principu – ne zaradi programa, ki ga nekdo predstavlja, kar hrvaški politiki počnejo zgolj zadnjih pet minut pred volitvami, temveč zaradi neke vrste plemenske ali vsaj družinske pripadnosti. Vse skupaj je bolj podobno nogometni tekmi in navijačem na eni in drugi strani.

Seveda, desničarji počnejo vse mogoče, da svojim volilcem pokažejo, kaj zmorejo. Dogodki v Vukovarju zagotovo ne pripomorejo k slogi s Srbi, gre za razmeroma težko situacijo, za katero očitno nihče, niti oblast nima moči, da bi jo rešila. A Vukovar ni edini problem, naš najresnejši problem je ogromna brezposelnost, predvsem med mladimi. Po brezposelnosti med mladimi smo med petimi na vrhu Evrope, kar je obupno. Poleg tega je med njimi, jasno, večina mladih žensk. Zato tudi mladi nimajo nobene motivacije, da bi odšli na volitve. Medtem ko so se druge države nekako izvlekle iz ekonomske in finančne krize, Hrvaška že osem let stagnira, nobene resne reforme nismo doživeli, to so vse izgubljene priložnosti za izboljšanje. Katerakoli stranka že pride na oblast, bo imela ogromno težav, da niti ne načenjam teme o beguncih iz Sirije, za katere prav tako nimamo pojma, kaj naj z njimi.

Vzhodna Evropa, torej Madžari, Bolgari in Romuni se niso izkazali, a Hrvati so jih ljubeznivo sprejeli, seveda z zavedanjem, da ne bodo ostali, temveč gredo naprej. Podobno je z Avstrijci. A ker se situacija stopnjuje, se seveda vsi bojijo, da bo Nemčija zaprla meje – ko se bo to zgodilo, begunci ne bodo imeli kam in ostali bodo v državah, kjer se bodo v tistem trenutku nahajali. Rešitve ne morejo najti posamezne države, najti jo moramo vsi skupaj, a zdi se, da ni dovolj energije, leadershipa in pameti, da bi to situacijo rešili smotrno.

Ko sem pisala knjigo o Fridi Kahlo, sem si zamislila trilogijo o treh ženskah. Nisem sicer vnaprej razmišljala o drugi in tretji, a po naključju sem sodelovala z režiserjem Željkom Senečićem, ki je pripravljal dokumentarec o Dori Maar. Želel je, da za ta film nekaj malega napišem, pa me je njeno življenje pritegnilo.

Vedno me je zanimal odnos dveh kreativnih oseb, moškega in ženske. Najprej Fride Kahlo in Diega Rivere, velikega muralista, komunista in v svojem času enega najbolj znanih slikarjev na svetu. Navzlic vsem težavam – fizičnim in nato tudi psihološkim – Frida v tem odnosu, v katerem je on dominiral, ni odnehala s svojo umetnostjo, ni se dala. Dora Maar pa je kmalu zatem, ko je spoznala slavnega Picassa, opustila fotografiranje, čeprav je bila med nadrealisti že znana in je imela kariero. Zgolj zato, ker ji je dominantnejši Picasso rekel: Ah, pusti to, kaj ti bo, to ni umetnost! Toliko let pozneje vemo, da je bil v odnosu Fride in Diega on tisti, ki je danes skoraj pozabljen, skoraj nihče več ne ve, kdo je Diego Rivera. A danes tudi nihče več ne ve, kdo je Dora Maar. Ljudje jo v glavnem poznajo zgolj kot Picassovo ljubimko, skratka, povsem drugačna je ta ženska usoda od moške.

Dora sebe zagotovo ni doživljala kot feministko, pač pa kot razmišljujočo žensko. Za razliko od Picassa je bila intelektualka, on je zgolj skozi intuitivno zaznavo dojemal stvari, bil je popolnoma neizobražen. Celo dislektičen, komaj se je naučil pisati, tudi bral je slabo. Dora sebe ni videla kot moškega, a je verjela, ker je tako rekel Picasso, da so ženske, ki mislijo, moškim podobne. Vztrajala je pri svoji ženskosti, se navduševala nad modnimi dodatki... Trenutek obupa nad sabo vidimo, ko se začne po štiridesetem letu drugače oblačiti, čeprav še vztraja pri tem, da je elegantna. Modna je bila navsezadnje tudi v drugih stvareh – družila se je z ljudmi, ki so bili in, od Batailla do Lacana, Bretona in vseh, ki so takrat sooblikovali nadrealistično gibanje. Konec tridesetih so imele ženske v Franciji prvič priložnost, da postanejo avtorske osebnosti, da niso več zgolj muze. To je bilo 20. stoletje, a Picasso je bil včasih kot človek, ki sodi v neko drugo stoletje.