Zadnjih deset dni nas vznemirja radikalna odločitev Mihe Turšiča, v. d. direktorja Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij, ki je 30. septembra odstopil s funkcije in začel gladovno stavko. Odločil se je za skrajno potezo. Zastavil je lastno življenje, zato da bi nas zdramil in opozoril na do roba izostrene razmere v kulturi. Za tako radikalno odločitev za obliko protesta, kot je gladovna stavka, se posameznik odloči takrat, ko je postavljen v brezizhoden položaj in je prepričan, da mu ni preostala nobena druga možnost več. Govoriti z lahkotnim tonom o tako skrajni odločitvi bi bilo neprimerno, če takega načina ne bi intonirale reakcije ministrstva za kulturo. Česa se je domislilo kot odgovor na Turšičeve zahteve? Rešitev je našlo v tem, da bo eno skupino birokratov povabilo, da bo primerjala svoje mnenje o projektni dokumentaciji z mnenjem druge skupine birokratov. Tako bodo na birokratski način rešene ključne dileme o birokratskih usmeritvah naše kulturne politike.
Ljubljanska Moderna galerija, kjer Miha Turšič gladovno stavka, je bila že nekoč prej v zgodovini prizorišče umetnikovega protesta. Leta 1953 se je France Kralj, vodilni predvojni ekspresionistični slikar in kipar, zaradi brezupnega eksistenčnega položaja, ki je bil posledica njegovih naivno oportunističnih medvojnih kulturnih dejanj, odločil opozoriti širšo javnost na težavne gmotne razmere, v katerih se je po vojni znašel. Svojo sliko Moja žena z beneškim ozadjem, ki je visela v stalni zbirki Moderne galerije, je prelepil z različnimi protestnimi napisi. »Resnično živeči 'Hlapec Jernej'! Dajte mu njegovo pravico ali pa uničite njegove duhovne stvaritve – ko ste že uničili njega!«
Zaradi slabih gmotnih razmer je protestiral že Rihard Jakopič, ki je ob božični razstavi konec leta 1924 v ljubljanskem Jakopičevem paviljonu v katalogu razstave dodal opombo: »Sramotne kulturne razmere v naši domovini groze razdejati vse, kar ustvarja slovenski duh dobrega. Rušijo se razmajani ostanki stavbe bodočnosti, ki so jo gradili slovenski umetniki skozi desetletja za čast in slavo svojega naroda... V tem žalostnem cirkusu zastaja slovenskim umetnikom sapa. In tudi mene duši, da ne morem kar tako iz sebe pihati dovršenih umotvorov v čast in slavo slovenskemu narodu, kot bi se to po gotovo pametnem mnenju naših že večkrat opevanih rodoljubov spodobilo vsakemu zares pravemu slovenskemu umetniku.«
»Uničili ste vse, kar smo številni posamezniki vrsto let gradili!« S temi besedami je Miha Turšič napovedal pričetek gladovne stavke. Vedno ko umetniki izražajo protest zaradi slabih gmotnih razmer, v katerih živijo, ne govorijo le o lastnem eksistenčnem položaju, temveč tudi o vlogi, ki jo umetniku in umetnosti namenja družba. Prizadevanja Mihe Turšiča segajo širše od boja za vzpostavitev normalnih pogojev za delovanje institucije, ki jo je vodil. Z radikalnostjo svoje odločitve nas ozavešča o tem, da so se razmere v slovenski kulturi radikalizirale do te mere, da jih ni več mogoče lepotno popravljati z vbrizgavanji botoksa ali manjšimi operacijami. Da bi se bilo treba z njenim institucionalnim ustrojem in razmerji med vladnim in nevladnim sektorjem ter med nacionalnimi in občinskimi ustanovami radikalno spoprijeti in razrešiti to destruktivno razmerje, ki peha celotni sistem (in posameznike!) v brezperspektiven položaj.
Vse bolj se zdi, da je danes naši kulturni politiki bližja kot temeljiti konceptualni premislek o vlogi kulture v sodobni tehnološki družbi zamisel o kulturni sreči. Najraje bi sledili predsedniku in njegovi viziji. Vklopili bi tipko za srečo, se utopili v Avsenikovi glasbi, pozabili na sporočilo otožnega in konfliktnega svobodomisleca Prešerna in na vsa druga prizadevanja naših kulturnih delavcev, znanstvenikov ter publicistov za napredno, svetovljansko, odprto, sodobno družbo in srečno živeli do (čimprejšnjega) konca naših kulturnih dni. Tipka za prihodnost se jim je očitno zaskočila.
