Spomenka Hribar, mati in varuhinja slovenske sprave, aktivna udeleženka vseh polemik, že desetletja nima miru pred spravljenostjo. Brez upanja na uspeh ves ta čas levim in desnim, pa še vsem vmes, pojasnjuje etične temelje sprave. A prepir o zgodovini bi človek še nekako razumel. Še malo dlje nazaj nekateri pomnimo žolčno debato o Venetih, njihovem jeziku in zibelki Slovencev. Je bilo bolj zabavno kot sprava, a enako neperspektivno. Ugledni jezikoslovci so dokazovali, da se pesniško prevajanje in prirejanje najdenih zapisov v slovenščino ne izide, ker je primerjalno jezikoslovje skorajda matematična veda, ki jo je treba poznati in obvladati. A to navdušenim amaterjem ni skalilo veselja ob domnevnih odkritjih. Tako smo se vsi zabavali, ker zaradi tega na Slovenskem nihče ni bil kaj prikrajšan.
To, kar pa se zdaj občasno dogaja ob novem zgodovinopisju, ni čisto brez posledic za našo bodočnost. Ne gre le za to, kdo je zmagal, kdo kolaboriral, kdo je izvrševal zločine in kdo ni bil kaznovan. Gre za podpiranje načel in vrednot, po katerih bi se lahko naša družba usodno spremenila. Kakšne vrednote vodijo visokega cerkvenega moža, ki tiste, ki so se borili na strani demokracije proti generalu Francu v španski državljanski vojni, enači z islamskimi teroristi? Se spomnimo Kocbeka, ki ga je Cerkev izobčila zaradi Premišljevanja o Španiji? Se spomnimo Hemingwaya, kje je bil v tem času, kaj je počel, in knjige Komu zvoni, ki jo pozna ves svet?
Imamo pred očmi ves čas Francove diktature, v kateri naj bi bilo ubitih več sto tisoč političnih in verskih nasprotnikov? Ob Francovih grozodejstvih in njihovi množičnosti so bili presenečeni in zadržani celo Nemci. Se spomnimo, da so se v Španijo zatekli in tam mirno živeli številni nacistični zločinci? Ante Pavelić je tam prebil zadnja leta do smrti decembra 1959. Kdo je prišel leta 1936 Francu na pomoč proti »teroristom«? Mussolini z ladjami, letali in 80.000 vojaki ter Hitler z bombniki, ki so razdejali Guernico. Picassov upodobljeni simbol zločinstva je neizbrisen opomnik. So se proti Francu, Mussoliniju in Hitlerju, ki so (že) v španski državljanski vojni združili moči, borili teroristi?
Katoliški cerkvi se pod Francovim vodstvom nikoli ni godilo slabo. Aktivno je sodelovala pri preganjanju domnevnih in pravih političnih nasprotnikov, podobno kot večina duhovščine v ljubljanski pokrajini.
Enako udobje je Cerkev uživala za časa Pinochetove diktature. Vatikan si je na moč prizadeval, da bi okrutne zločine vojaške diktature prikazal kot levičarsko propagando. Še leta 2010 je Cerkev predlagala pomilostitev Pinochetovih sodelavcev, obsojenih zaradi pobojev med diktaturo.
Hrvaški kardinal Stepinac, »nadškof genocida«, je dobil spominsko obeležje (podpisani so »s hvaležnostjo in spoštovanjem – slovenski katoličani«) domačih vernikov tik pod slovenskim simbolom na Kredarici. Vedel je za vsa grozodejstva, ki so jih izvrševali njegovi zvesti duhovniki. Njihova dejanja so pretresla celo Nemce, ki bi jim težko očitali posebno občutljivost za ljudi v tistih vojnih časih. Ko so videli Jasenovac, so sami pripadniki vermahta likvidirali najbolj krvoločne ustaše. O tem so obvestili štab v Berlinu in predlagali odstavitev pomembnejših osebnosti NDH.
Slovenska RKC časti spomin na škofa Rožmana. Ni prostora ne razloga, da bi se razpisal o njem. En stavek bi moral zadoščati: častivreden človek se ne smehlja okupatorju in ne paradira s tistim, ki ne pobija le brezbožnih komunistov, ampak Slovence po vrsti, civiliste, moške, ženske in otroke, ki jih pošilja v taborišča, plinske celice in ves narod kot nižjo raso obsoja na smrt.
V teh razmerah, ko španske borce razglašajo za teroriste, Franca, Mussolinija in Hitlerja pa očitno za pravičnike, poleg tega škof Rožman že dolgo velja za svetnika in žrtev komunističnega režima, je čas za premislek. Morda ne gre le za zgodovino. Morda gre za željo, da se spet vzpostavi neke vrste podobna vladavina, v kateri bo Cerkev imela položaj, v kakršnem je najbolj uživala. Te drže nadškofu Zoretu nikakor ni mogoče pripisati. Prav nasprotno je njegovo ravnanje, zlasti ob pozivu vsem nam ob begunski krizi. Kljub temu pa se ni nihče odzval na besede o španskih borcih in vloga škofa Rožmana ostaja enoznačna. Poleg tega dvorec v Goričanah še vedno sije v pregrešno dragem muranskem steklu, kot da bi čakal primerne čase. Se morda obetajo, če bo po Titovi cesti padel še Dom španskih borcev? So to perspektivne vrednote?
