Ko sem leta 2007 postal evropski prvak na 65-kubičnem motorju. Takrat sem uvidel, da bi to rad počel za svoje preživetje. Začeli so se resni treningi, prej je šlo bolj za igro. Saj sem se vozil po progi, a ni bila vadba na takšni ravni kot po tem, ko sem začel trenirati tudi v fitnesu.
Pripravljenost pa ste vzdrževali tudi z drugimi športi?Ja, ampak prej, takrat, ko je bila vožnja z motorjem še del igre. Takrat ne bi bilo zdravo, če bi hodil v fitnes, ampak sem raje smučal, igral nogomet za kondicijo, vadil judo za moč. Oče je skušal povezati te športe, kot da bi hodil v fitnes. Ko se je začelo zares, sem druge športe opustil in se osredotočil le na motokros.
Ste bili res nadarjen nogometaš?Z bratom sva igrala za Aluminij. Igral sem v prvi postavi v kategoriji do deset in dvanajst let. Potem sem se posvetil motokrosu.
Na Japonskem boste imeli kmalu priložnost spoznati motociklistične zvezdnike. Kaj boste vprašali Marca Marqueza in Danija Pedroso, ki sta prav tako kot vi pri Hondini ekipi?Malo se bomo pogovorili. Tekmovalci iz motoGP imajo radi motokros. Marquez zelo rad trenira motokros, ima tudi moj motor. Tistega, s katerim sem vozil lani. Še vedno so na njem moje nalepke. Vozil je na nekaterih dirkah v Španiji. Bomo kakšno rekli in morda šli skupaj tudi na trening.
Ste že poskusili voziti na dirkališču?Ne. Nikoli se še nisem peljal s cestnim motorjem. Nekako me to ne pritegne.
Bi se dalo iz motokrosa presedlati na tekme na dirkališčih?Velike razlike sicer ni. Občutek pri zaviranju je na primer isti. Zato tudi oni trenirajo motokros. Motokros je zahtevnejši, kajti pri motoGP se proga ne spreminja, medtem ko v naši disciplini se. Tam ni skokov, ni različnih linij. Pri motokrosu je v vsakem krogu proga drugačna. Spreminjati moraš linije. Več moraš razmišljati, biti bolje fizično pripravljen. Vozniki iz motoGP motokros jemljejo kot zelo dober trening.
Mislite, da bi bili sposobni tekmovati na dirkališču?Ne vem. Najprej bi moral poskusiti. Potrebuješ veliko treningov, da pridobiš pravi občutek, kajti vseeno je drugače kot v motokrosu. Oprijem je drugačen na asfaltu kot na zemlji. Ne morem reči, kako bi mi šlo, ker še nisem poskusil.
Lahko pa poveste kaj več o drugih načrtih. Na primer o tem, da bi se utegnili preizkusiti v tekmovanju MX1.Naslednji cilj je postati svetovni prvak v razredu MX1. Prvi cilj sem dosegel z naslovom svetovnega prvaka v razredu MX2. Na Japonskem, kamor odhajam kmalu, se bom odločil, ali bom branil naslov v kategoriji MX2 ali se bom preizkusil v MX1.
Vas mikajo dirke v superkrosu v ZDA, kjer se zbere tudi po sto tisoč gledalcev?Ko si otrok, gledaš te dirke po televiziji. Dirke potekajo pred ogromnim številom gledalcev na stadionih, zato vidiš gledalce. To je nekaj posebnega. To so sanje.
Kakšen pa je tam zaslužek?Večji kot tu. V Ameriki je motokros špica, medtem ko je v Sloveniji komajda prepoznaven. Zdaj postaja vse bolj.
Do tega ste bili precej kritični.Ni bilo veliko govora o tem športu. Zdaj se veliko spreminja. Mislim, da smo k temu pripomogli vozniki, spremljati so nas začeli gledalci v Sloveniji. Vse skupaj gre v pravo smer.
Koliko motorjev na leto uničite?Kaj pa vem. Samo na tekmah za veliko nagrado 18, če vštejem še trening, pa na leto porabim od 30 do 35 motorjev. Ti motorji nimajo vrednosti. Narejeni so le za tekmo. Po tekmi jih uničijo.
Zdaj ko ste del Hondine ekipe, vam ni težko. Kako je bilo prej, ko sta z očetom sama skrbela za motorje?Imel sem starejše motorje kot tekmeci. Drugi so meli že v manjših kategorijah za seboj cele ekipe, motorje pa pripravljene do potankosti. Midva z očetom sva pa na dirko prišla s starim kombijem in starim motorjem, pa sva vseeno zmagala. To se je dogajalo v letih 2006 in 2007. Takrat sem vozil dirke za evropsko prvenstvo na 65-kubičnem motorju. Včasih je šla vsa družina, večinoma pa sama midva z očetom, ker je brat še hodil v šolo. Brat je zaključil šolanje in zdaj sta on in oče ves čas z menoj, ne glede na to, na katerem koncu sveta je dirka. Sestra in mama sta zraven v Evropi, ker je sestrica stara šele leto dni.
Rekli ste, da če vas neka ekipa hoče, mora vzeti tudi vašega očeta. Si ne predstavljate dirkanja brez očeta?Ne. Ker me je dal on prvi na motor. Vse od takrat je moj trener. Poznava se do potankosti. Če ne bi bil več moj trener, bi naredil napako. Drug brez drugega ne moreva. Veliko mi pomaga glede linij na progi, pri testiranjih, vsepovsod je zraven.
Je kakšna ekipa pritiskala na vas, da imejte drugega trenerja?Ravno to je bil problem pri KTM. Pa tudi pri prejšnjih ekipah. Vsi so hoteli, naj gre moj oče stran. Pri Hondi smo zdaj našli dom. Vsi člani ekipe delamo kot družina.
Potem ko ste postali svetovni prvak, ste se fotografirali s številnimi člani vaše ekipe. Koliko ljudi šteje ekipa?Ogromno. Skrbijo le zame in za mojega kolega iz ekipe. Vsaj trideset jih je. Na dirke pridejo še sponzorji in kakšni drugi gostje.
Uživate v pozornosti teh ljudi?Saj je v redu biti v središču pozornosti, toda nočem biti nekaj več. Hočem ostati preprost, kot sem bil, ko me je poznalo malo ljudi. Zelo pomembno je, da ti slava ne stopi v glavo.
Ste v tujini večji zvezdnik kot doma?Ja. Sploh v Italiji. Tam se na bencinskih postajah ljudje fotografirajo z menoj.
Živite nomadsko življenje. Vas nenehne selitve kdaj motijo?Doma je najlepše. Morda ti včasih pride čez glavo, ko si dolgo zdoma. Pogrešam dom, prijatelje, tudi oboževalke. (Smeh.) Ampak to je del mojega športa, v tem uživam.
Videli ste veliko dežel. Vas je kakšna posebno navdušila?Argentina in Brazilija. Tam bi lahko živel. V Argentini smo bili v neki vasici, vse je bilo iz lesa. Bilo je alpinistično vzdušje. Tam bi takoj živel. Prav tako v Braziliji. Hrana je podobna kot v Sloveniji, prilagajati se je bilo treba le času.
Je vaš šport tako krut, da med tekmami nimate veliko časa za okušanje drugih kultur?Vedno gremo na prizorišče teden pred dirko, zato imam nekaj dni časa za uživanje.
Vaš oče ni le trener. Kaj vse je vaš oče?Ata je vse. Vse v eni osebi. Je trener, vzornik, psihiater, kondicijski trener... Za vsako stvar pove, kako naj jo počnem. To je odgovor na vprašanje, zakaj brez njega v ekipi ne bi mogel dirkati. On je ključ do uspeha.
Česa pomembnega vas je naučil?Da cenim vsakogar. Da ne pozabim ljudi, ki so me pripeljali do sem. Naj bom vedno preprost, naj mi slava ne stopi v glavo. Naučil me je olike, vsega.
Ste imeli željo in možnost po ukvarjanju s kakšno drugo stvarjo?Ko sem se rodil, je bil ata motokrosist. Vseskozi sem bil z njim na tekmah. Če si na tekmah, pa te seveda ta šport potegne vase. Ukvarjal sem se z nogometom, judom in smučanjem, ampak motokros je prekosil vse. Od začetka sem vedel, da je to šport zame.
Vas je oče prepričal tudi, da morate končati srednjo ekonomsko šolo?Ja. V drugem letniku sem že rekel, da tako ne gre več. Novembra so se začele priprave, potem testiranja, zato me dva tedna ni bilo v šolo, kar se je zgodilo prvič. Težko je bilo vse uskladiti. Zamudil sem pouk, zato nisem ničesar razumel, ko sem se vrnil. Ni bilo lahko, ampak oče mi je rekel, da moram zaključiti srednjo šolo. Jaz sem rekel, da imajo bolj ali manj vsi vozniki na najvišji ravni zaključeno le osnovno šolo. Na roke lahko preštejem tiste, ki so končali šolanje na srednji šoli. Zdaj sem ponosen in vesel, ker me je oče spodbujal. Kariera ne traja v nedogled. Ko se konča, moraš začeti nekaj novega. Če nimaš izobrazbe, je težko. Zelo vesel sem, da sem končal srednjo šolo in da me je oče porival naprej.
Oče še vedno ureja progo za hišo?Ne. Tam imamo zdaj vrt in teraso. Progo imamo zdaj kilometer stran.
Včasih je oče progo z bagrom urejal sam?Še vedno jo. Doma imamo bager in robota za urejanje zemlje. Ko je treba kaj spremeniti, se usede v bager in to naredi. Velik plus je, če imaš nekoga, ki zna delati z bagrom, da proga ni vseskozi enaka.
Kako pa je s pogumom? Pri visokih skokih ga potrebujete precej.Če stopim na lestev, me je višine zelo strah. Že ko s treh metrov pogledam navzdol, me je strah. Ko sem na motorju deset metrov nad tlemi, me pa ni. To je čudno.
Kaj pa, ko se vam dogodi kakšna nezgoda kot pred kratkim, ko vam je v zraku ugasnil motor?Šlo je za mojo napako. Zgodilo se je po neumnosti. Nisem bil osredotočen. Stisnil sem zavoro v zraku, sklopke pa nisem, zato je motor ugasnil. To je bila začetniška napaka in sem padel.
Menda vas nič ne ustavi pred treningom. Vam je res oče pred novim letom en teden prepovedal trenirati?Ne predstavljam si dneva brez treninga. Ne počutim se dobro, če ne grem vsaj na kolo. Rekel mi je, da si moram vzeti nekaj prostih dni. Nisem vedel, kaj bi delal teden dni. Zdržal sem točno do novega leta, ko se je očetov rok iztekel. Nazdravili smo, potem sem šel v fitnes in do štirih zjutraj sem treniral.
Rekli ste, da ste v odnosu z očetom nekaj stvar spremenili. Ste ga še bolj začeli poslušati ali manj?Bolj. Sem v takšnih letih, ko skušaš biti najbolj pameten. Potem se zaveš, da ima oče prav, da moraš upoštevati njegove nasvete. Zato sem ga začel še bolj poslušati.
Je moral udariti po mizi?Ne. Usedla sva se, se pogovarjala in sklenila, da tako ne gre več naprej.
