Slovenci v športih na dveh ali štirih kolesih praviloma nismo v svetovnem vrhu, izjemi sta spidvej in motokros. Da ni zgolj v svetovnem vrhu, temveč je celo številka ena, je potrdil motokrosist Tim Gajser, ki je postal svetovni prvak v razredu MX2. Govoril je o tem in onem.
O pritiskih med dirkanjem.
Vse pritiske in misli skušam čim bolj odmisliti, saj se v športu lahko zgodi čisto vse in do zadnjega ne veš, kako bo. V letošnji sezoni je bil cilj moje ekipe kot tudi moj cilj uvrstitev med prve tri voznike na svetu. MX2 je prva liga za motokrosiste do 23 let. Gre za najboljše voznike te starosti, kar jih je mati narava dala v tem trenutku.
O usklajevanju dirkanja in šolanja.
Ko sem začel dirkati v svetovnem prvenstvu in sem pogosto manjkal pri pouku, sem sam pri sebi že malo obupal nad šolo. Res je težko, ko si odsoten en mesec in ti manjka ogromno snovi, manjka ti razlaga, nič ne razumeš… A oče je bil strog in je vztrajal, da moram šolo dokončati. Da je to osnova in hkrati naložba za čas po športni karieri. Danes sem mu seveda hvaležen, da me je pravilno usmeril.
O tem, ali so ga uspehi spremenili.
Mislim, da sem tak, kot sem bil prej. Sem človek kot vsi drugi, krvav pod kožo, preprost in mislim, da me ljudje takega tudi dojemajo in sem jim tak všeč. Obstajajo ljudje, ki resnično ne vedo, kako garaška je pot do uspeha v motokrosu. Mislijo, da se samo usedeš na motor in si v enem tednu na nivoju, kot sem jaz, ki na motorju sedim že od drugega leta in pol. So posamezniki, ki mi na facebooku pišejo sporočila, ki so na meji verjetnega. Z vsebino, če jim lahko uredim mesto v tovarniški ekipi, ker že tri tedne vozijo motor in jim gre zares dobro.
O svojih začetkih.
Seveda se spominjam začetkov. Oče je imel svoje podjetje, delal je z bagrom in vse, kar je zaslužil, je dal za motokros, da sva lahko potovala na dirke. Vozil sem star motor, eno ali največ dve opremi sem imel na voljo za celo sezono. Bilo je kar težko. Medtem ko so nekateri vozniki imeli že pri majhnih kategorijah na dirkah s seboj svojo ekipo, sva midva z očetom na dirko prišla sama, s starim motorjem, zmagala in šla domov.
O svojem očetu, ki je njegov trener.
Resnično dano mi je, da imam očeta, ki dobesedno živi motokros. Prvi me je dal na motor in od takrat dalje je name prenesel vse svoje znanje. Vse se je moral naučiti sam. Na začetku so se vsi delali norca iz njegovega stila vožnje, ampak je vztrajal in garal. In kot rečeno: vse, česar se je naučil, je prenesel name, za kar sem mu zelo hvaležen in on to ve.
O odnosu do športa.
Treniral sem judo, smučanje in nogomet. V 2. razredu sem bil državni prvak v judu v kategoriji do 27 kilogramov, na tekmi za državno prvenstvo sem v superveleslalomu osvojil 16. mesto, z bratom sva igrala nogomet v drugi slovenski ligi... Očetova taktika je bila, da se je v obdobju, ko rasteš in se šele razvijaš, dobro ukvarjati z različnimi športi in tako krepiti različne dele telesa. Ker pač kot otrok ne moreš iti na fitnes in dvigovati uteži. Tako sem pri judu delal za moč, pri nogometu nabiral kondicijo, smučanje pa mi je prav prišlo pozimi, ko ni bilo motokrosa.
O tem, kje trenira v Sloveniji.
Proga v bližini doma v vasi Pečke je vrhunska. Z očetom jo stalno spreminjava. Oče pozna proge, na katerih imam dirke, ve, kakšni so skoki, kakšne so ritem sekcije in potem domačo progo pripravi tako, da je trening na njej čim bolj optimalen.
O tem, kako celotna družina potuje na evropske dirke.
Letos poleti smo dobili nov avtodom. S prejšnjim smo imeli pozimi prometno nesrečo, ta zdaj pa je pravi luksuz. Dolg je deset metrov, v njem je osem ležišč, od tega tri francoske postelje. Jaz imam seveda svoj prostor in v njem vse potrebno udobje in intimo pred dirko. Imam tudi televizijo, xbox... To je kot hiša na kolesih.
O tem, kako zanj pred in med dirko skrbijo pri Hondi.
V petek pridem na progo, dam svoja dva kovčka v ekipni avtodom, si ogledam progo in grem v hotel. V soboto zjutraj pridem na progo in sem tam do večera, v nedeljo je dirka. En mehanik je zadolžen za pranje in pripravo motorja. Šef mehanikov je tisti, ki je zadolžen za specifične tehnične posege, razdira motor, menja sklopko... Potem sta na vsaki tekmi v ekipi prisotna dva Japonca iz tovarne Honda, ki prilagajata nastavitve motocikla glede na podnebje, vlago, temperaturo. Dva človeka sta v ekipi zadolžena samo za vzmetenje na mojem motociklu. Na Japonskem samo za moj motocikel skrbi osem inženirjev, ki razvijajo motor in iščejo izboljšave. Kar razvijejo, običajno testiram enkrat na mesec. šr
