»Katero mesto je zasedla Poljakinja Dominika Wisniewska? Tretje? Oh, preveč spredaj je,« je Karmen Klančnik razočarano zavzdihnila na cilju 36. teka na Šmarno goro, potem ko je ugotovila, da deveto mesto na sobotni finalni tekmi svetovnega pokala v gorskih tekih na žalost ne bo dovolj za uvrstitev med tri najboljše v skupnem seštevku. Na upanje zmagovalke letošnjega ekstremnega teka na Grintovec, ki je tako kot tek na Ratitovec spadal v niz šestih pokalnih tekem (torej polovica v Sloveniji), je bila usmerjena glavna pozornost domačega zastopstva.
Atletinja iz Dupelj pri Naklem je s te plati zapolnjevala vrzel, potem ko so prinašalci lovorik zlate dobe Mateja in Mitja Kosovelj, Lucija Krkoč in Lea Einfalt gorski tek v tej sezoni potisnili ob stran. »Trasa teka na Šmarno goro je zame le preveč razgibana, preveč ravnine in preveč teka navzdol. Še zlasti v teh zahtevnih pogojih z drsečo podlago je bilo to preveč, da bi imela več možnosti,« je razloge nizala postavna atletinja, ki je v mlajših letih kar osem let trenirala met kopja. Še ena zanimiva preobrazba torej. Pred dobrim tednom se je izkazala tudi z drugim mestom na teku na planiško velikanko. Zaradi prireditve Planica 400 je izpustila reprezentančni nastop na svetovnem prvenstvu v istem terminu. Ni bila edina.
Na Šmarni gori je spoznala, kje je v primerjavi s svetovnim vrhom na konservativnejših trasah. Desetkilometrsko traso na Šmarni gori sta najhitreje zmogli Britanka Sarah Tunstall (52:58) in Italijanka Alice Gaggi, četrta in peta s svetovnega prvenstva v velškem Betws-y-Coedu. Šmarna gora je teren za vsestranske. Jana Bratina je presenetila s petim mestom. »Razgiban teren mi bolj ugaja kot strmine. Bolje se znajdem, več vadim hitrost, kar je za take terene nujno,« je obratno od Klančnikove razlagala Jana Bratina, tekačica iz Ajdovščine oz. Pivke, medtem ko sta rob deseterice ujeli še najboljša mladinka Ana Čufer in smučarska tekačica Manca Slabanja.
Moška konkurenca je bila dostojna slovesu najimenitnejše mednarodne atletske prireditve pod okriljem IAAF v Sloveniji. Aktualni članski svetovni prvak, 19-letni Ugandčan Fred Musobo (42:45), kljub mladinskemu stažu ni dovolil vzeti slovesa izkušenemu poznavalcu šmarnogorskih stezic in sorekorderju trase Italijanu Alexu Baldacciniju. »Pogoji niso omogočali novega rekorda. Bilo je nemogoče teči hitreje. Zelo sem se trudil. Ni šlo,« je o šmarnogorski desetki povedal Fred Musobo, čeprav rekord zaradi razmočene, spolzke in blatne podlage seveda sploh ni bil tema vprašanja. Za časom Baldaccini/Telay iz 2012 je zaostal minuto in 13 sekund. Morda je tema o rekordu posledica pritiska ostarelega italijanskega menedžerja. Ob nagradi za zmago (750 evrov) in vmesni cilj na Grmadi (100) je spremljevalna ekipa morda upala na denarni bonus za rekord.
Globalizaciji atletike tudi Šmarna gora ne more ubežati. Kljub temu da nagrade na tekmah za svetovni pokal v gorskih tekih še vedno bolj sodijo na raven amaterjev, kot jo v izvirni obliki simbolizira 47-letni Hrastničan Miran Cvet. »Mislim, da sem glede na pogoje odlično tekel. Pol minute sem bil hitrejši kot lani,« je pripomnil najhitrejši Slovenec Miran Cvet, ki sta mu družbo med deseterico iz sedmih držav delala še Gašper Bregar in Peter Lamovec, ki je bil kot najboljši Slovenec na SP na 33. mestu. »Moja zmaga v skupnem seštevku svetovnega pokala v britanski atletiki ne bo široko odmevala. Morda bo malo več pozornosti dobila doma na Škotskem, seveda pa ogromno pomeni meni osebno,« se je smejal 29-letni Andrew Douglas, ki je prav na Ratitovcu z zmago in šestim mestom na domačem SP naredil največji korak h kristalni lovoriki – malemu globusu, ki ga je skupaj s Sarah Tunstall ponosno razkazoval peščici fotografov.
Tako kot zanimanje medijev upada tudi zanimanje slovenskih tekačev, saj je tujih v odraslih kategorijah skoraj tretjina. Organizatorji s Tomom Šarfom, ki je tudi direktor za razvoj pri mednarodni zvezi, in Mihom Ledinekom na čelu se pri promociji prireditve ne lotevajo novih pristopov, s katerimi bi na šmarnogorski izziv s svetovnim prvakom privabili več tekačev. Tudi tistih, ki se lotevajo veliko drznejših tekaških izzivov. Nista dovolj tradicija in sloves tekmovanja, da ga je hvalil tudi predsednik AZS Gregor Benčina. Edini prisotni funkcionar (brez politikov) ob zgovornosti o delu v atletiki besed o umiku z vrha AZS na Šmarni gori ni želel slišati.
