Tone Tomšič, zadolžen za radijski sektor in tehniko, je nalogo, naj organizira uporniški radio, leta 1941 zaupal Milku Goršiču, ki je v sodelovanju z njim zbral ekipo. Kot v knjigi Kričač piše Sonja Reisp, je Goršič dosledno vztrajal pri ilegalnem delu in se držal načel stroge konspiracije, kar je zahteval tudi od vseh sodelujočih. »Delo je bilo strogo ločeno: tisti na primer, ki so izdelovali aparate, niso smeli nakupovati materiala ali biti povezani s tovariši pri radijski oddaji. Vsi sodelavci so imeli ilegalna imena, tako tudi vsak aparat. Tako je govorna radijska oddajna postaja dobila ime Kričač.«
Inženir Rado Luznar, ki je diplomiral aprila 1941, kmalu potem pa dobil skrivnostno nalogo izdelave oddajne postaje, je prav tako postavil pogoj, da za njegovo delo nihče ne sme vedeti in se vmešavati. Čeprav pred tem ni imel posla z oddajniki, je sam iz materiala z vseh vetrov ročno izdelal oddajnik in njegovo kovinsko konstrukcijo. Zadnji mesec se je moral z elektrotehniške fakultete preseliti v stanovanje Rudolfa Berceta, kjer je na podstrešju dokončal delo, s čimer so se konec oktobra lahko začela poskusna oddajanja.
V zadnjem trenutku rešen iz drvarnice
Ko je šlo zares, se je zapletlo že ob prvi oddaji, saj napovedovalca Marjana Vesenjaka iz neznanih razlogov ob 20. uri, ko naj bi začeli oddajati, ni bilo od nikoder. Zato je začel brati Milko Goršič, a ker je imel preveč štajerski naglas, ga je za mikrofonom zamenjal študent Milan Osredkar. Iz njegovega doma so tudi oddajali. Uvodne besede naj bi bile: »Slovenci, poslušajte, govori OF, govori OF. Naprej slovenski narod in puške naj pojo!« Že naslednji dan je okupator na fakulteti izvedel racijo, a je Osredkar v zadnjem trenutku iz drvarnice rešil oddajno postajo.
Pritisk Italijanov se je stopnjeval, zato je morala biti ekipa zelo oprezna in iznajdljiva. Oddajali so z več kot 20 lokacij, pretežno stanovanj in podstrešij hiš, pri tem pa menjavali tudi predele mesta. Oddajno postajo so po delih prenašali v cekarjih in kovčkih, jo skrivali po spalnicah, za dimniki na strehi, na podstrešjih. »Ko sem prenašala ta tovor prvič, drugič, tretjič, se mi je zdelo, da je moja torba prozorna, da lahko vsako nepoklicano oko – in teh je bilo takrat na cestah mnogo – vidi, da nosim oddajnik, da nosim toliko iskanega Kričača. Ker se mi ni ne prvič, ne drugič, ne tretjič nič hudega pripetilo, ker se italijanske patrulje niso več zmenile za moje torbe, sem začela verjeti v srečo; ta vera pa je bila bolj močna in neomajna, čim težje je postajalo delo s Kričačem. Moral je živeti, moral se je vsak teden redno oglašati, to je bila naša notranja zapoved,« je v knjigi Reispove svoje izkušnje opisala sodelavka radia Vida Lasič.
Edini uporniški radio na okupiranih ozemljih
Italijani so nadaljevali z blokadami in racijami celotnih predelov mesta. A Kričača niso nikoli dobili v roke. »Svoj sloves, že skoraj mitološki status je dobil, ker ga niso nikoli odkrili in zaradi gverilskega načina medijskega dela. Sledili so mu s posebnimi napravami, ko je bil okupator že bolj obupan, pa je začel odklapljati elektriko v različnih delih mesta, da bi ugotovil, od kod oddajajo, če bi bila tišina. Po pričevanjih ljudi so bili nekajkrat zelo blizu in bolj, kot so jih iskali, krajša je bila oddaja.
Nato so konec marca izdali odlok o zaplembi vseh sprejemnikov in anten v Ljubljani in znotraj NOB so ugotovili, da je oddajnik zaradi zmanjšanega dosega in večjega tveganja bolj pomembno spremeniti v telegrafsko postajo za komuniciranje z drugimi vozlišči NOB in tujino,« pojasnjuje dr. Igor Vobič, predstojnik katedre za novinarstvo na Fakulteti za družbene vede, kjer med drugem poučuje tudi zgodovino novinarstva.
Kričač naj bi bil v času druge svetovne vojne celo edini tovrstni radio na okupiranih ozemljih, zato nima posebnega mesta samo v zgodovini slovenskih medijev, ampak tudi širše. »Čeprav je deloval le pol leta, je v narodnoosvobodilnem boju vseskozi ohranil svoj ugled in vlogo. Odprl je neko sfero, ki je brez tega ne bi bilo, saj so ljudje tako lahko izvedeli, da poteka upor proti okupatorju, kaj se dogaja v mestu in zunaj njega.
Ker je bilo zaradi okupacije javno življenje omejeno in oteženo, tudi s policijskimi urami, je imel tudi močno propagandno, organizacijsko in narodnobuditeljsko vlogo. Tako je uporniško podzemlje prihajalo v ljubljanska stanovanja, zato je bila to tako velika težava za okupatorja,« je dodal Vobič.
Njegovi študentki Maja Slanc in Tina Rojec sta pri predmetu Radio pripravili projektno nalogo o Kričaču in med drugim opravili tudi zanimiv intervju z 88-letno Ljubljančanko, nekdanjo poslušalko radia. »Kričač je vsem veliko pomenil. Spomnim se, da so starejši ljudje potegnili zavese, zaprli vsa okna in čisto po tihem poslušali, da jih kdo ne bi slišal,« je pojasnila nekdanja sodelavka Kričača, ki je kot deklica po mestu tudi raznašala plakate in glas o radiu.
Večinoma je radio oddajal trikrat tedensko ob sredah, sobotah in nedeljah ob 20. uri. Osredkar je kasneje pojasnil, da se je oddaja po tem, ko se je ustalila na valovni dolžini 48 metrov, dobro slišala v razdalji 3 kilometrov. Sledil je »mrtvi pas«, zaradi česar Kričača niso mogli poslušati na Dolenjskem, so ga pa po pričevanjih lovili v Zagrebu, Beogradu in enkrat bojda celo v Afriki.
»Uspeh Kričača kaže na to, da je z radiem tehnološko zelo preprosto doseči veliko ljudi. S tiskom je večji problem, saj potrebuješ papir, stroj, ki je po navadi težak, material, raznašalce, ki so tudi v večji nevarnosti. Izkazala se je mobilnost, tehnološka preprostost in neposrednost radia,« je zaključil Vobič.
