Veliki ljubljanski arhitekt Jože Plečnik se je prijatelju, trnovskemu župniku in pisatelju Franu Saleškemu Finžgarju ob priliki pohvalil, »da gradi za mal' d'nar največji stadion v tem delu Evrope«. Plečnik je namreč leta 1923 dobil naročilo katoliškega telovadnega društva Orli za stadion, izbral pa je lokacijo, kjer so v izkopani areni na zemljišču opuščene gramoznice Orli in Orlice tega leta že izvedli veliki katoliški shod in telovadni nastop. K potrebi po lastnem stadionu jih je dokončno prepričal uspeh 1. jugoslovanskega vsesokolskega zleta. Njihovi levo usmerjeni telovadni kolegi, a politični nasprotniki Sokoli so leto prej ob Linhartovi cesti za potrebe zleta zgradili lesen stadion, ki je takrat sodil med največje športne, telesnokulturne objekte v tem delu Evrope, sprejel pa je kar 5000 tekmovalcev in 50.000 gledalcev.
»Ideja o gradnji stadiona in druge splošne družbene infrastrukture sodi v čas kmalu po prvi svetovni vojni, ko je nastala na pogorišču avstro-ogrske monarhije sprva Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Z idejami o urbanistični ureditvi Ljubljane so se po potresu leta 1895 ukvarjali arhitekti Maks Fabiani, Jože Plečnik in Ivan Vurnik. Plečnikov predlog je predvideval radialno ureditev severnega dela Ljubljane. V omenjena prizadevanja sodi tudi umestitev stadiona društva Orli, deloma tudi kot odgovor na leseni sokolski stadion. Plečnik je prostor za stadion našel v opuščeni gramoznici, kjer so črpali gramoz, ki je služil pri ureditvi železniških prog v času monarhije,« je pojasnil arhitekt Boris Leskovec, ki se ukvarja z raziskovanjem zgodovine ljubljanskih športnih objektov.
Navdih našel v grški antiki
Plečnik ni imel izkušenj s športno infrastrukturo, tudi društveno življenje mu ni bilo blizu. Ko se je leta 1924 odločal o izdelavi načrtov za Sokolski dom na Taboru, ki jih je potem pripravil Vurnik, je med drugim povedal: »Sokolstvo, orlovstvo, vse to je meni, se pravi mojemu srcu, tuje. Manjka mi ideje, kajti to so prostori za drugačne ljudi, kakor smo mi. Jaz nisem družaben človek, družiti se že od nekdaj ne morem.« Navdih je našel v njemu tako ljubi grški antiki in njenih množičnih športnih dogodkih, za vzor pa vzel klasično grško gledališče v Oroposu. Stadion je tako tudi vpel v svojo arhitekturno vizijo prestolnice. »Plečnik se je veliko zgledoval po organizaciji antičnih mest. Tu je združena misel o povezavi atletskega tekmovališča z gledališčem na prostem,« je pojasnila Ana Porok, kustosinja za arhitekturo in oblikovanje, ki za Muzej in galerije mesta Ljubljana skrbi za Plečnikovo zbirko.
Nogomet šele po drugi vojni
Leskovec je razložil, da Plečnik takrat ni razmišljal predvsem o funkcionalnem športnem vidiku objekta, saj bi ga sicer z vzdolžno osjo orientiral v smeri sever–jug, »kar je običajna orientacija športnih stadionov«. Objekt je zato v skladu z njegovo umetniško usmerjenostjo »sakraliziral« in ga namenil za telovadne in cerkvene potrebe. »Na stadionu, ki je služil tudi za druženje ljudi, je bil pozneje tudi Kongres Kristusa kralja, prireditev gasilcev in Rožmanova prisega italijanskim okupatorjem. Funkcijo športnega objekta, namenjenega atletiki in nogometu, je po načrtih Stanka Bloudka dobil šele po drugi svetovni vojni.« Pri delu so Plečniku pomagali tudi njegov študent Ivan Pengov in drugi, zato te veličastne stavbe ne gre pripisati le mojstru. »Študentje so sodelovali kot risarji in so lahko predlagali svoje ideje, ki pa jih je seveda moral odobriti Plečnik in so sledile njegovi celostni viziji. Tako so pri gradnji stadiona sodelovali tudi Janez Valentinčič in Gizela Šuklje, nadzornik gradnje pa je bil Anton Suhadolc,« je pojasnila Porokova.
Desetletje za gradnjo
Orli so ustanovili Zadrugo Stadion ter organizirali prostovoljno delo in zbiralne akcije. Franc Pernišek je denimo zapisal, da so »gradnjo omogočili darovi malega človeka in inteligence«, med meceni pa naj bi bil tudi inženir Stanko Bloudek. Gradnja se je tako kljub pomanjkanju denarja začela leta 1925, da pa ne bi zastala, so Ljubljančani na podoben način, kot so že financirali športno infrastrukturo, na primer kopališče Ilirija in Ilirijin dom v Planici, denar zbirali tudi z veliko športno loterijo, ki so jo organizirali v letih 1927 in 1928. Glavni dobitek je bila celo Vila Stadion, ki jo je prav tako načrtoval Plečnik, še danes pa nekoliko spremenjena stoji čez cesto od stadiona v Mariborski ulici.
»Že zaradi pocenitve gradnje je Plečnik izbral lokacijo opuščene gramoznice. Zaradi finančnih težav pa so le počasi dograjevali objekt,« je nadaljevala Porokova. Gradnja se je dokončno ustavila leta 1929, po uvedbi šestojanuarske diktature jugoslovanskega kralja Aleksandra, po kateri so bili ukinjeni vse politične stranke in društva. Šele leta 1935, ko so odločili, da se bo na stadionu dogajala glavnina evharističnega kongresa za Jugoslavijo, so se znova začela pomembnejša gradbena dela za dokončanje. Stadion je tako 28. junija istega leta odprl prav omenjeni kongres.
