Eno je stvari pakirati, organizirati prevoz humanitarnih pošiljk, zbirna mesta, urejati dokumentacijo. Do takrat lahko razumsko dojemaš neko krizo. Povsem drugo pa je, ko greš na teren in ugotoviš, da so vse te številke, o katerih dnevno poročajo, dejansko zgodbe posameznikov. Vsak od njih ima za seboj travmatično izkušnjo. To je potem tisto, kar se te dotakne. V humanitarnem poslu sem bila priča že marsičemu. Na Tajskem smo delali z otroki, da bi preprečevati spolno suženjstvo, v revnem Burundiju, postkonfliktni, povojni državi, polni beguncev, delamo z najrevnejšimi. Spet drugače je s sirskimi begunci, ki so izobraženi, dovolj močni, da zdržijo pot, in imajo dovolj denarja. A kljub temu vidiš otroke, dojenčke, skupine mladoletnih fantov z nahrbtniki, ki so še malo prej hodili v šolo, zdaj pa jim je njihova družina izročila prihranke in jih poslala na pot v obljubljeno svobodo. Da vsaj oni preživijo. Težko to sprejemam.
Pri Adri Slovenija ste se ob zadnji begunski krizi odzvali zelo hitro. Že avgusta ste humanitarno pomoč z vlakom poslali v Beograd, z letalom pa na grški otok Lezbos.Najprej je šla pomoč na Lezbos, od tam sta nas poklicala medicinca Jure Poglajen in David Zorko, ki sta svoj dopust zamenjala za bele halje in tamkajšnjim beguncem nudila prvo pomoč. Iskala sta informacijo, katera organizacija pri nas je sposobna v zelo kratkem času zbrati za letalo škatel s pomočjo, in mi smo to storili v dveh urah. Konec oktobra bomo na Lezbos ponovno poslali pakete pomoči in novo, svežo ekipo. Na tem otoku begunce rešujejo dobesedno iz vode. Moramo biti fleksibilni in informirani: marsikje ne sprejemajo oblačil ali čevljev, ker jih je treba najprej dezinficirati, tako kot v Beogradu; na Lezbosu jih nujno potrebujejo.
Kako izveste, kje je treba urgentno pomagati? Kako zagotovite, da pride pomoč v prave roke?Adra International deluje v več kot 130 državah, kot mreža smo zelo dobro organizirani in informirani, pomoč gre dejansko tja, kjer je v nekem trenutku najbolj potrebna. Ob dilemi, kateri organizaciji zaupati, vedno rečem, naj se vsak odloči sam. Pri nas poskrbimo za veliko fotografskega materiala, ki ga nalagamo na svoje spletne strani, od svojih partnerjev zahtevamo poročila, kam so paketi šli in kako so bili razdeljeni. Ne bojimo se nadzora. Ne more pa vsak, ki ima dobro srce, kar pomagati. Delovati mora sistem. Večino del res opravijo prostovoljci, vendar smo zaposleni odgovorni, da se upoštevajo humanitarni standardi in da se pomoč ne deli kar vsevprek.
Vaša organizacija temelji na verskih, protestantskih vrednotah. Ste zaradi tega drugačni od drugih društev?Razlika med posvetnimi in na religiji temelječimi humanitarnimi društvi na neki način obstaja. Tudi med verujoče naravnanimi organizacijami so razlike, imamo muslimanske, hindujske, krščanske, protestantske organizacije. Vsi si želimo pozitivnih družbenih sprememb, razlika med nami je morda le v poti, kako do določene spremembe pridemo. Kristjani nismo samo družbenoodgovorni, temveč smo odgovorni tudi nekomu, ki je več od nas, zato so morda standardi našega dela višji. V teh zaradi begunske krize zelo stresnih dneh se zjutraj zbudim povsem brez energije ali imam celo napade tesnobe. Prosim boga, da me okrepi, da zmorem sploh začeti dan. In potem dejansko nekako steče. Moje delo je tudi odgovorno in je del izročila Svetega pisma. Jezus je bil begunec in brez podpore ljudi ne bi preživel. Tudi izraelski narod je narod beguncev, sužnjev. In Sveto pismo govori o tem, da je treba poskrbeti za vdove, otroke, tujce. Če iz nekih verskih ali drugačnih prepričanj ne pomagaš, zlorabljaš vero.
Ste v vzhodnoafriškem Burundiju, kjer ste ljudem postavljali hiške, upoštevali njihovo kulturo, lokalne navade?V Burundiju ima naša organizacija svojo izpostavo, sodelujemo s številnimi partnerji in zaposlujemo lokalne prebivalce, ki niso nujno protestanti, obvladajo pa svoje delo in spoštujejo ljudi. Z njihovo pomočjo želimo trajno doseči spremembe na bolje. Spoštovati je treba tamkajšnjo kulturo, hkrati pa je treba prepoznati prakse, ki niso koristne, in morda s svojim vplivom pospešiti določene spremembe. Ta hip je med njimi kolegica Elisabeth iz Bolivije in ona jim jih zna napeti. Pod okriljem Adre se ta hip gradi šola. Gradnjo je pogojevala s tem, da morajo, ko bo šola zgrajena, v njej imeti pouk tako za deklice kot za dečke.
Kako vas različne kulture sprejemajo kot žensko?Mreža Adra me denimo ni spustila v Somalijo, ker so tam razmere prenevarne. Potrebovala bi oboroženo spremstvo, ne samo kot ženska, ampak tudi kot belka in kot humanitarna delavka. Humanitarni delavci so eden največjih poslov v zadnjem času, ugrabljajo jih in potem zahtevajo odkupnine. Več je držav, kamor zaradi podobnih razlogov nisem smela. V takih primerih se potem bolj aktivirajo lokalni delavci. V Burundiju sem bila enkrat. Ker tam skorajda nikoli ne vidijo belcev, so otroci jokali, ko so me zagledali. Sicer pa so me dojemali kot donatorja, kot banko na dveh nogah. In kot večvredno, kar me je zelo motilo. Zato sem sicer lahko sedela pri isti mizi kot moški; njihovim ženskam tega ne dovolijo.
V Somalijo je vaša organizacija pred časom odpeljala velike količine mleka v prahu. So dejansko potrebovali mleko v prahu?Somalci so pretežno pastirski narod, kar pomeni, da je njihova prehrana sestavljena iz pretežno mlečnih in mesnih proizvodov. Najlažji način, da smo jim to zagotovili, se nam je zdelo mleko v prahu, ki je bilo lokalno nabavljeno. Pri takšnih akcijah je treba paziti, da se ne uničuje lokalno gospodarstvo. Somalci nam sestavijo seznam, kaj potrebujejo, humanitarci pa se držimo standardov, koliko kalorij in kaj je treba vključiti v osnovno oskrbo nekega prehranskega paketa. Na Filipinih seveda ne bomo delili krompirja, v Sloveniji pa ne morskih alg, kar bi delili na Japonskem.
Je mogoče, da kar tretjina mednarodne humanitarne pomoči nekje ponikne, kot trdijo nekateri?Ne vem, kdo si to lahko privošči, zgodi se to lahko samo na način, da se neka bančna transakcija zlorabi, seveda pa lahko pride tudi do napake. Nedvomno pa je to prepričanje tudi del negativne kampanje, ki opravičuje, zakaj nekomu ni treba sodelovati pri humanitarni pomoči. Ljudje potem govorijo, da se denar zlorablja v zasebne namene, da se kupujejo mercedesi. Najdejo se seveda tudi takšni, ki izkoristijo situacijo, toda nevladniki imamo v rokah dejansko le eno stvar – sloves. Če ga enkrat izgubimo, ni več projektov ne denarja.
Obstajajo pa humanitarni dobičkarji, kajne?Humanitarni dobičkarji so prisotni, ko naša organizacija potrebuje na primer skladišče – oddajo nam ga za precej višjo ceno. V Somaliji se ve, da so to lokalni varnostniki, ki jim moraš plačati, da konvoj hrane dejansko pride do ljudi. To zato vključimo v stroške projekta. Opozorila bi še na humanitarne turiste. To so ljudje, ki zelo radi potujejo, zdi se jim, da bo svet brez njih propadel. Ti ljudje potujejo od ene krize do druge. Orkan Katrina v New Orleansu je tak primer, ko so se številni Američani z avtomobili peljali tja, potem pa zaradi naravne katastrofe niso delovale bencinske črpalke in so obstali sredi puščave brez hrane in vode. Humanitarni delavci so imeli več dela z njimi kot z neposredno prizadetimi. Pri organizacijah, ki se znajdejo na istem mestu ob neki katastrofi, je zelo pomembno, kako posamično funkcionirajo. Poznamo tako imenovana grozdna srečanja oziroma »cluster meetings«, kjer združijo moči predstavniki lokalne oblasti, starešin, vlade, združenih narodov, skupnosti ter nevladnih organizacij in se dogovorijo, kdo bo kaj delal. Podobno kot smo se pri nas dogovorili na ravni Sloge, kaj kdo dela, dokler so tu begunci.
