Ko takšnega otroka sprejmemo v šolo, običajno ne zna niti besede slovensko. Zanj je to novo okolje, pogosto živi tudi v težkih gmotnih razmerah, v razbiti družini. Zato je pomembno okrepiti njegovo samozavest. Ker vsaj v začetku na jezikovnem področju to ni mogoče, se osredotočimo na njegova močna področja, ki niso povezana z jezikom – običajno sta to šport in glasba. Čisto vsak je dober v nečem. Povežemo se s klubi in jih prosimo za sodelovanje in pomoč. Začudeni bi bili, kaj vse se je mogoče dogovoriti. Včasih jih včlanijo tudi zastonj. S tem si otroci dvignejo samopodobo, kar je izjemnega pomena za njihovo vključevanje in razvoj. Tudi če v šoli sprva ne gre najbolje, jim da uspeh na nekem drugem področju dovolj motivacije, da se potrudijo tudi pri pouku.
Slovenščina najbrž kljub temu dolgo ostane trd oreh. Kako učiti nekoga, ki ne razume ne slovensko, ne angleško, ne katerega koli drugega jezika, ki ga govori učitelj ali učiteljica?V začetku leta 2004, ko se je začelo bolj intenzivno priseljevanje, smo z otroki komunicirali s pomočjo slovarjev (smeh), zdaj pa že znam nekaj besed v jezikih, s katerimi se srečujem najpogosteje. Počasi se učim albansko, tudi s pomočjo otrok, ki jim je to materni jezik. To da znaš pozdraviti v njihovem jeziku in povedati nekaj besed, pomeni že zelo veliko.
Ko se otrok vpiše v šolo, takoj začnemo z osnovnim tečajem slovenščine. Veliko delamo s slikovnim gradivom, veliko je pogovarjanja, mimike. Osnovne komunikacije se naučijo v nekaj mesecih, slovenščina kot učni jezik pa zahteva od pet do sedem let učenja. V tujini je običajno tako, da gre otrok najprej na daljši tečaj in se šele potem vpiše v šolo. Zelo pomembno se mi zdi, da od samega začetka živi z okoljem in na tak način srka jezik.
Učitelj ima možnost, da otroka prvi dve leti ne oceni. Kaj je smisel tega obdobja?Otrok lahko pride k nam z odličnimi ocenami, a ga potem neznanje jezika tako ovira, da se ne more izkazati. Preprosto ne razume besedil in navodil. Zato običajno prvega pol leta ali tudi vse leto ostane neocenjen in kljub temu napreduje v naslednji razred, prilagoditve pa se nato izvajajo še eno leto. To pomeni, da mu prilagodimo navodila in zahtevnejša besedila. Če je denimo močnejši na ustnem področju, ga ocenjujemo ustno, mu prilagodimo snov. Ni receptov, vse je odvisno od posameznega otroka.
Pa drugi otroci razumejo takšno posebno obravnavo ali protestirajo?Tukaj se pokaže zelo pomembna vloga učitelja. Vedno je treba delati s celim razredom in doseči, da vrstniki otroka sprejmejo. Pomembno k temu pripomore, če se lahko sam predstavi, če predstavi svojo državo, svoje hobije v maternem jeziku. Vedeti moramo, da so si tudi ti otroci zelo različni. Ne smemo jih tlačiti v isti koš, češ to so begunci in priseljenci.
Razredne ure in predstave najbrž niso dovolj. Kakšne strategije še ubirate?V razredu izvajamo ure v albanščini, srbščini, bosanščini, ukrajinščini, ruščini, vseh mogočih jezikih, od koder prihajajo učenci. To pomeni, da vso uro ne spregovorimo niti besede slovensko. Takšna ura pomeni več kot eno leto opominjanj, da jih njihov vrstnik ne razume. Otroci takrat dokončno dojamejo. Enako delam s kolektivi. V to seveda obvezno vključim otroke, ki se to uro izražajo v maternem jeziku in se v tej vlogi počutijo odlično. Spomnim se reakcije, ko je fant prebral obvestilo o športnem dnevu v albanskem jeziku in nato na podlagi prebranega postavljal vprašanja. Učitelji so seveda onemeli.
Zakaj je pomembno, da otrok hkrati ohranja vez z lastno kulturo in jezikom?To je preprosto del njega. Zato zelo spodbujamo vključevanje teh otrok v etnična kulturna društva, multikulturnost pa vpeljujemo tudi v šolo, v razredne ure, na šolske prireditve in tako naprej. Hkrati otroke iz lokalnega okolja spodbujamo k udeležbi na izmenjavah s pobratenimi in prijateljskimi šolami. Letos smo poslali 16 otrok za nekaj dni v Banjaluko, kjer potem živijo pri svojih vrstnikih in hodijo z njimi v šolo.
Med drugim pripravljate magistrsko nalogo s področja balkanskih študij. So vas k temu spodbudile izkušnje iz šole?Ko delaš z ljudmi, moraš poznati njihovo kulturo in običaje. Med nami namreč obstajajo kulturne razlike, imamo drugačne navade, drugačne običaje. Včasih se težave ne pojavijo zaradi nestrpnosti, temveč zgolj zaradi neznanja. Albanci recimo ne vikajo ljudi, kar je pri nas lahko hitro težava. Obstajajo kulturne razlike v načinu obnašanja, na primer ko prideš k nekomu v stanovanje. Potem so tu razlike v načinu prehranjevanja. Če ne poznamo ozadja razlik, ne bomo razumeli, da je nekaterim dekletom v kopalkah na bazenu neprijetno. To so razlike, ki nas bogatijo. Če jih ne poznamo, jih lahko napačno razumemo kot upor.
Sodelovali ste tudi v projektu Razvijamo medkulturnost kot novo obliko sobivanja, katerega cilj je bil razviti načine boljšega vključevanja otrok priseljencev v šolski sistem.V projektu sem sodelovala kot multiplikatorka, torej koordinatorica za vprašanja, povezana s to tematiko; povezovala sem vse šole na novomeškem območju. Delala sem tako s strokovnimi delavci kot z otroki. S strokovnimi delavci smo se ukvarjali s sestavljanjem individualnega programa za otroka, tehnikami in metodami poučevanja, premagovanjem medkulturnih razlik... Pri otrocih so se za zelo koristne denimo izkazale tako imenovane uvajalnice. To je obdobje pred uradnim začetkom pouka, ki ga namenimo spoznavanju jezika, vrstnikov, okolja, šolskih prostorov, učiteljev. Ne nazadnje se morajo ti učenci naučiti, katere predmete sploh imajo na urniku, kako so označeni, kateri učbeniki sodijo h kateri uri. To so za nas samoumevne stvari, na katere sploh ne pomislimo, njim pa predstavljajo velike ovire, če jim nihče ne pomaga. Smisel koordinatorjev – v projektu nas je bilo 13 – je bil prav ta, da se je na nas lahko obrnil kdor koli od učencev, staršev ali strokovnih delavcev s kakršnim koli vprašanjem ali težavo.
Projekt se je iztekel in vsaj za zdaj kaže, da modela, s katerim so očitno zelo zadovoljni vsi vpleteni, ministrstvo ne namerava sistemizirati. Ni namreč sredstev za te dodatne zaposlitve.Sistem koordinatorjev je treba urediti takoj, to je preprosto nujno. In tudi ne more biti pretežko, glede na to, da usposobljen kader že obstaja. Tukaj smo. Otroci ne morejo biti stvar nekega projekta ali dobre volje tistih, ki jih po naključju dobijo v razred.
Pomoč najbrž potrebujejo tudi starši, ki jih včasih napačno označimo za nezainteresirane, ko pa je težava spet jezik.Zato smo v okviru omenjenega projekta uvedli tudi šole za mame. Medtem ko se otroci slovensko naučijo v šoli, očetje pa v službi, mame pogosto ostajajo doma in brez teh možnosti. Na območju Novega mesta, kjer omenjene tečaje vodi Društvo za razvijanje prostovoljnega dela, smo zato povezali mame glede na nacionalnost, saj zaradi specifik njihovih maternih jezikov, recimo bosanskega in albanskega, poteka učenje slovenščine zelo različno. Skupine seveda tudi povezujemo, da mame sčasoma vzpostavijo lastno socialno mrežo.
Ste od pristojnega ministrstva dobili napotke, kako ravnati z begunskimi otroki?Ne še. Ko se bodo otroci vpisali v šolo, bomo z njimi začeli delati enako kot z vsemi drugimi, ne glede na to, ali bodo tukaj ostali nekaj mesecev ali za vedno. Vsi otroci so naši, ne glede na nacionalnost. Ker pa prihajajo brez vsega, je veliko pomembnih vprašanj, ki jih bo treba urediti pred tem. Ne smemo tudi pozabiti, da prihajajo z vojnih območij. Marsikdo bo potreboval psihosocialno pomoč.