Se spomnite Francisa Fukuyame in njegovega konca zgodovine? Kaj pa Samuela Huntingtona in trka civilizacij? Oba kot da nista imela prav s svojimi trditvami, ki so se dogajale nekomu drugemu v nekem drugem prostoru. Sedaj pa je videti, da sta imela prav, samo narobe smo ju razumeli. Konec zgodovine in trk civilizacij se ne dogajata nekomu drugemu, temveč nam, ne v nekih daljnih ali vsaj oddaljenih prostorih, temveč tukaj in zdaj. V osemdesetih letih je bila v Jugoslaviji popularna humoristična serija Gledališče doma (Pozorište u kuči), iz katere je ostal popularen rek »rad imam gledališče, vendar ne v svojem domu«. Danes bi ga lahko aktualizirali v »solidaren sem z begunci, vendar ne na svojem dvorišču«.

Odkar vemo za globalizacijo in smo jo sprejeli kot svetovni fenomen, velja v mednarodnih odnosih načelo nedeljivosti varnosti, ki se je na naših prostorih konkretiziralo v ocenah in stališčih, da je varnost stare celine nedeljiva oziroma tesno povezana in odvisna od varnosti njene neposredne soseščine, še zlasti na jugu in jugovzhodu, to je Bližnjega vzhoda in arabskega sveta. Nato in EU sta iz tega razvila politike in strategije mirovnega in kriznega intervencionizma, ZDA pa globalni boj proti terorizmu ter izvoz liberalne demokracije. Iz tega se je rodilo nekaj vojn in arabska pomlad, ki sedaj Evropi prinaša negotovo zimo.

Neposredni produkt teh procesov je nekaj milijonov beguncev in razseljenih oseb, ki vegetirajo znotraj ali na obrobju kriznih in vojnih območij ter krhkih in padlih držav. V širšem zaledju tega območja, ki pokriva srednjo in južno Azijo ter podsaharsko Afriko, se nahajajo desetine milijonov potencialnih ekonomskih migrantov, ki v teh okoljih ne vidijo perspektive svoje eksistence in usmerjajo pogled proti obljubljeni deželi – Evropi. Kot nekoč Hanibal pred Rimom, ante portas Evrope čaka skoraj stomilijonska množica migrantov in emigrantov, ki vse bolj postajajo eno in isto, razlike med njimi poskušajo videti samo še schengenski birokrati.

Vse to že leta, desetletja vemo, vendar tega nismo dojemali in sprejemali kot resnično grožnjo. Zato ni čudno, da se je podobno podcenjujoče obnašala tudi politika. Formalno je v političnih dokumentih priznavala te nevarnosti, grožnje in izzive, dejansko pa se nanje ni pripravljala oziroma se je pripravljala napačno. Zato smo danes tam, kjer smo – nikjer. Politike, ki jih je zgradila Evropa, so neživljenjske, nerealne in zato neuporabne, kar že mesece vse bolj radikalno videvamo in čutimo na evropskih zunanjih mejah. Ker ni realnega skupnega odzivanja, so države prepuščene same sebi in se poskušajo znajti, kakor najbolje vedo in znajo. Orbanova Madžarska z bodečo žico, balkanske države z zagotavljanjem čim hitrejšega prehoda beguncev čez svoje ozemlje (čemur cinično pravijo humanitarni koridorji), Nemčija s politiko odprtih vrat, višegrajske države s selektivnim sprejemanjem kristjanov, papež Frančišek z vabilom beguncem v vsak farovž, nekateri s kvotami, drugi z molkom.

V Sloveniji, ki se srečuje s prvim velikim valom beguncev, smo priča absurdni situaciji. Na Počku se je v tem času s pomočjo računalniških simulacij urila tisočglava množica evropskih vojakov, ki v virtualni resničnosti igrajo nekakšne scenarije bojnih operacij iz naftalina hladne vojne. Sočasno pa so se z valom beguncev soočali maloštevilni policisti, civilna zaščita, Rdeči križ, skavti in prostovoljci. Predsednik države patetično opozarja, da bo naša dejanja sodila zgodovina. Namesto tega bi bilo bolje, da bi zares deloval kot vrhovni poveljnik in vojski ukazal, naj spravi puške v skladišča ter vse svoje zmogljivosti usmeri v aktualno delovanje za čim manj boleče (za begunce in sodržavljane) obvladovanje vala beguncev, ki ga lahko do začetka zime pričakujemo na naših vzhodnih mejah.

Še do pred kratkim so se vojaki urili v operacijah nadzora, usmerjanja in varovanja civilnega prebivalstva in beguncev, z iskanjem skrajnežev ter teroristov in v podobnih koristnih veščinah za zdajšnje prilike. Številni so to na Kosovu in v Afganistanu praktično in uspešno izvajali. Torej, ne peščice vojakov tu in tam, temveč celotno aktivno sestavo, ki se nahaja v Sloveniji, bi bilo treba uporabiti. Še vedno sveže izkušnje iz lanskoletnega žleda, ko je bila vojska pripravljena in voljna pomagati, lokalna politika in interesne skupine pa so jo držale ob strani zaradi nekih lastnih obskurnih interesov, bi nam morale biti v poduk, da takšni primeri zahtevajo odločno in hrabro odločanje in niso priložnost za všečno nabiranje točk priljubljenosti oziroma cagavost.

Neodločnost ter nabiranje političnih točk vladata tudi drugod po evropskih prestolnicah in v samem Bruslju. V novejši zgodovini ni primera, ki bi bolj nazorno in neposredno kazal na neustreznost skupnih politik in pravil za reševanje konkretne situacije. EU ima razvite strukture in mehanizme za takšne situacije, vendar politično (še) ni zrela ali dozorela za njihovo uporabo. Če ne bo sodelovanja med sosedami, regijami, članicami, potem smo obsojeni na konfrontacijo. To že videvamo skoraj vsakodnevno v zapletih, ko si sosede podajajo begunce kot vroč krompir, z medsebojnim obtoževanjem pa poskušajo opravičiti svoje lastne postopke in odločitve.

Absurdne stvari, ki so bile še do včeraj nedoumljive, postajajo nova realnost. Kot na primer ko vlak, poln beguncev in z oboroženim policijskim spremstvom, zapelje čez državno mejo brez najave in soglasja druge države. Proces Brdo, na katerega se tako radi sklicujejo politiki, bi lahko bil priročen mehanizem za regionalno koordinacijo vseh dimenzij begunskega problema. Nekdanji predsednik Türk je v intervjuju za Delo poudaril, da pravica do izbire države, v kateri želimo živeti, ne spada med temeljne človekove pravice. Mednarodni red in ureditev temeljita na tej omejitvi. Z nacionalno in skupno evropsko migrantsko in azilno zakonodajo so države odločno poskrbele, da so one tiste, ki odločajo, koga bodo sprejele in koga ne.

V tem so uspešne na individualni ravni ter na ravni manjših skupin, ko pa so se tisoči odločili, da bo njihova nova domovina Nemčija ali Švedska, in to dojemajo kot svojo pravico do izbire, ki naj bi jo vsi na poti do cilja spoštovali in jim pri tem pomagali, imajo države in Evropa v celoti problem, na katerega nimajo pravega odgovora. To jim lahko preprečijo samo tako, da zares kršijo oziroma omejujejo njihove temeljne človekove pravice.

Zato se vrtijo v začaranem krogu, iz katerega v tem trenutku še ni videti pravega izhoda. Vendarle je že jasno, da se sedanji begunski val ne bo niti zaustavil niti obrnil k svojim izhodiščem. Desettisočim, ki so na poti, moramo pred prvim mrazom in snegom najti varna zatočišča, Evropa jih ne more pustiti dobesedno zmrzniti pred svojimi durmi, medtem ko se odloča, kako in kaj. To bi bila smrt ne samo zanje, temveč tudi za Evropo, kot jo poznamo sami in kot jo pozna svet. Zato je nujno, da so odločitve evropskega sveta hrabre in odločne, usmerjene v:

upravljanje in usmerjanje sedanjega begunskega vala; pomoč beguncem, da preživijo zimo v Evropi; delovanje v izhodiščnih centrih begunskega vala; umirjanje in odpravljanje akutnih kriznih/vojnih žarišč, ki generirajo begunce; odpravljanje ekonomskih razlogov za ekonomsko migracijo.

Državam na schengenskem obodu mora EU zagotoviti vso potrebno pomoč. Ne gre samo za politično voljo ali ne-voljo posameznih političnih nacionalnih elit, temveč za objektivno nemoč spopadanja z magnitudo begunskega vala. Morda je Slovenija politično voljna sprejeti, recimo, sto tisoč beguncev, morda jih je dejansko sposobna sprejeti celo dvakrat več, to je dvesto tisoč, toda če se v kratkem času sooči s tristo tisoč begunci, potem to objektivno presega njene zmogljivosti. Ogroženi so tako begunci kot sami prebivalci, problem postane obči, vseevropski. Zato je skrajni čas, da EU začne uporabljati obstoječe strukture in mehanizme za krizno upravljanje in jih prilagodi novonastalim razmeram.

Jasno je, da civilne varnostne strukture, humanitarne in civilnodružbene organizacije ter prostovoljci ne morejo obvladati položaja in jih bo begunski val prej ali slej odplavil na obrobje. EU mora, sama ali v sodelovanju z Natom, uporabiti tudi svojo »trdo« moč, to je vojsko. Ta se že leta usposablja za podobne »mirovne« operacije oziroma operacije kriznega upravljanja, veliko bolj kot za klasične vojaške operacije strateških in operativnih razsežnosti, kot jih poznamo iz časa hladne vojne.

EU ima svoje vojaške in krizne načrtovalne in štabne zmogljivosti, ima svojo vojaško strukturo v obliki bojnih skupin, ki jih ni nikoli zares uporabila. Sedaj je priložnost, da jih. Ne na klasičnem bojnem polju, temveč na novodobnem polju obvladovanja in upravljanja begunskega vala. Če EU sama ni sposobna za to nalogo, ima na voljo dodatna Natova sredstva po sporazumu Berlin plus. Namestnik vrhovnega poveljnika Nata je hkrati vrhovni poveljnik sil EU, ki si namesto topov in granat manjkajočo opremo, logistiko, poveljevalno in informativno infrastrukturo lahko sposodi iz Natovega arzenala.

In nenazadnje, obveščevalno so-delovanje. Kaj vlade in bruseljske birokracije v EU in Natu zares vedo o begunskem valu? Kdaj in kako se je začel? Kako je nastala ideja o obljubljeni deželi Nemčiji? Kateri so njegovi notranji elementi in kdo ali kaj so njegovi zunanji spodbujevalci in pospeševalci? Komu je v interesu takšna politično-varnostna destabilizacija Evrope, EU, Nata in posameznih držav članic? Kakšna je struktura begunskega vala, koliko je beguncev in koliko ekonomskih migrantov, kakšna je njihova geografska zastopanost ter kako in kjer se mešajo? Kako jih razločiti in kako ločiti, ali je to sploh še mogoče in smiselno? Kakšna je vloga izhodiščnih migrantskih centrov v Turčiji, Libanonu, Jordaniji, Libiji itn.? Ali je nevarnost infiltriranja teroristov hipotetična ali stvarna? Kako deluje »informacijski sistem« znotraj migracijskega vala na balkanski smeri? Kdo so njegovi centri, kako se upravljajo in kako jih lahko dosežemo od zunaj? Kakšne so ocene obsega in časovne dinamike begunskega vala, se bo s prihodom zime končal, zmanjšal ali nadaljeval ne glede na podnebne razmere? Katere so strateške in taktične smeri njegovega širjenja in kaj nanje vpliva?

Vloga in odgovornost medijev v sedanji begunski krizi je zelo velika. Slovenija je v času osamosvojitve vodila eno najuspešnejših informativnih operacij kot sestavni del neke vrste hibridne obrambne operacije. Vlada bi se morala spomniti, kako je v tistem času komunicirala s svojim prebivalstvom, mednarodno skupnostjo in tudi z nasprotnikom (v sedanjem primeru z begunci). Kamere na mejnih prehodih in srce parajoči posnetki človeške nesreče niso več dovolj. Potrebno je objektivno in proaktivno poročanje, da ne bo v ljudeh prevladal občutek, da so v svoji človečnosti in solidarnosti sami in osamljeni kot posamezniki, lokalne skupnosti ali kot država, temveč da smo del velikega, vseevropskega gibanja, projekta soočanja z izzivom zgodovine, na katerega sicer nismo bili vnaprej pripravljeni, vendar smo dovolj zreli, da se z njim soočimo in ga racionalno in kolektivno obvladamo.

Slovenija ne more rešiti Evrope. Ne more zaustaviti begunskega vala. Lahko in mora pa storiti vse, kar je v njeni moči, preden zaprosi in zahteva vsestransko politično, varnostno, materialno, finančno pomoč in na koncu tudi pomoč v ljudeh (policijskih in vojaških enot), ki bi skupno »obvladale« sedanji begunski val, sanirale njegove posledice ter se dolgoročno pripravile za odpravljanje njegovih vzrokov. Nič manj ne smemo v tem trenutku pričakovati od naših izvoljenih voditeljev. Da bodo doma odločno in strokovno opravili svoj del nalog, v Bruslju pa tako v EU kot v Natu enako odločno, kreativno in konkretno zahtevali skupno, vseevropsko delovanje, ki bo obstoječe strukture in dogovore uporabilo novim časom in razmeram primerno, v Evropi odpravljalo posledice, na Bližnjem vzhodu pa nevtraliziralo njegove sprožilce in generatorje.

Zgodovina nas uči, da so veliki človeški valovi pljusknili čez vse največje zidove, Mongoli čez kitajski zid, barbari čez rimski limes, vzhodni Nemci čez berlinski zid. V novem okolju so se Mongoli pokitajčili, barbari polatinili in vzhodni Nemci pozahodili. Veliki imperiji niso propadli zaradi prišlekov, temveč zaradi lastnih notranjih protislovij. Zaradi sedanjega begunskega vala Evropska unija ne bo razpadla, se bo pa vsekakor spremenila, vendar še ne vemo, kako in koliko. In z njo tudi mi.