Tekom naslednjega leta in pol je cela vrsta najvidnejših madžarskih literatov, esejistov filozofov, novinarjev in intelektualcev, od Pétra Nádasa in Petra Esterhazyja do Lászla Szilasija in Lászla Darvasija, skozi številne tekste natančno izrisala sliko notranjih sprememb, ki so se dogajale v madžarski družbi. Danes je ta proces na Madžarskem bolj kot ne dokončan, je stanje stvari v družbi, je del javnega in splošno sprejetega diskurza. Še več. Madžarska vzpostavljen diskurz in politike suvereno zastopa v Bruslju in ima tudi uradno podporo več držav vzhodne Evrope, da o tihih, bolj ali manj prikritih, vsekakor pa naraščajočih simpatijah med preostalimi državami niti ne govorimo. Dimenzije in razsežnosti tega procesa po celotni Evropi so se lepo pokazale na internetu, kjer so tudi tisti bolj sramežljivi in diskretni, ki zaradi tega ali onega razloga v javnem prostoru in javnih vlogah še spoštujejo politično korektnost, pod plaščem anonimnosti slekli ovčje kožuhe in masovno strnili vrste z najbolj desnimi političnimi skupinami. V anonimnosti spleta Viktor Orban postaja dobesedno zvezda, simbol neke druge in drugačne Evrope.

Pri ljudeh obstaja neka primarna, instinktivna reakcija. Ob slikah ljudi, ki ležijo po parkih, gozdovih, železniških postajah, ob cestah ali eden prek drugega v begunskih centrih, nekateri začutijo sočutje in solidarnosti, drugi pa strah in odpor, in to ne glede na kulturo, etnično pripadnost, starost, spol, izobrazbo, religijo ali jezik. Gre za reakcijo želodca, ki je hitrejša od pameti in posledično hitrejša od nas. Z želodcem se ne da polemizirati, z izvažanjem vsebine želodca v javni prostor, torej s pametjo in mnenji, ki jih ta izreka, pa je seveda treba.

To se ni še nikoli tako jasno pokazalo kot po drugi svetovni vojni, ko se je pod grozljivim vtisom holokavsta sprejela deklaracija o človekovih pravicah, v javnem prostoru se je kot norma vzpostavila politična korektnost in nasploh je zavladala visoka stopnja netolerance do vseh oblik rasizma. Postalo je jasno, da v javnem prostoru ni in ne more biti vse sprejemljivo in da je kontrola in cenzura izključevalnih in rasističnih impulzov nujna za ohranitev osnovne dignitete človeka in sodobnih družb. Posledica je bila njihov umik v intimo in anonimnost, kar je trajalo nekje do sredine sedemdesetih, nato pa se z vzponom doktrine neoliberalizma, liberalizacijo trgov, privatizacijo in deregulacijo ponovno začnejo vzpostavljati rasistične ideologije, prek njih pa rasistične in neonacistične stranke. Najprej jih je bilo mogoče najti večinoma na obrobju in zunaj parlamentov, nato pa so začele pridobivati podporo in počasi vstopati v javni prostor in uradne politike. Vendar načelno so te prakse in ideologije še vedno veljale za zavržene in družbeno nesprejemljive, kar je sramežljiva, diskretna in korektna večina še vedno upoštevala. Nato pa je prišel v naša življenja svetovni splet, ki je s svojo anonimnostjo izrisal realno sliko širine fenomena. Večina, ki (še) ni pripravljena z obritoglavci hoditi po mestih in vzklikati parole, se je hitro pokazala dovolj pogumna, da si v anonimnosti spleta sleče vse socialne vloge, odvrže vse politične korektnosti in si da duška. Čakalo se je samo še na pravo priložnost, da ta rasistična nesnaga butne na plan v vsem svojem razkošju in necenzurirani veličini. In boljšo priložnost od begunske krize si je težko zamisliti.

Anonimni forumi na svetovnem spletu omogočajo prosto sproščanje vseh vrst rasističnih impulzov in njihovo povezovanje v mreže. Svoj prostor pod soncem zahtevajo s sklicevanjem na libertarna načela svobode govora, pravico do izražanja drugačnega mnenja in drugačnosti kot take. Ta nezadržni val, ki iz anonimnosti vse bolj pljuska v javni prostor in uradne politike, je veliko večja nevarnost za demokratičnost Evrope, njene vrednote in človekove pravice, kot pa begunci, ki iščejo svoj košček prihodnosti. Evropa se je vedno spreminjala in se bo vedno spreminjala. Konec koncev družbe, ki se ne zmorejo spreminjati in ob tem ohranjati svoje identitete, nimajo prihodnosti in verjetno je niti ne zaslužijo. Begunska kriza nam za zdaj predvsem nastavlja ogledalo.