Dežnikarji spadajo med obrtnike, ki za izvajanje svojih dejavnosti od sredine leta 2013 ne potrebujejo obrtnega dovoljenja in dokazil o izobrazbi. Kot pravijo v Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije (OZS), je vlada z uredbo zmanjšala število reguliranih obrtnih dejavnosti s 64 na 25, zato zajemanje števila nekaterih obrti ni več dovolj natančno. A upadanje obrtniških dejavnosti v prestolnici je kljub temu več kot očitno: »Ker je zanimanja za obrtniške poklice v primerjavi z drugimi manj, ostajamo brez dotoka novih, izobraženih kadrov. Po smrti ali upokojitvi starejših grozi njihovi obrti izumrtje,« pravijo pri OZS.
Dež je njena najboljša reklama
Ena takšnih, ki se je obrti naučila od svojega očeta, je lastnica edine popravljalnice in izdelovalnice dežnikov v Ljubljani Marija Lah. Njena delavnica tistega deževnega popoldneva ni samevala in kup raznovrstnih pokvarjenih dežnikov za njenim pultom je postajal vse večji. »Obisk je odvisen od vremenskih razmer. Dež je vedno moja najboljša reklama,« razloži.
Njen oče, mojster Matej Barbalič, se je uril v nekdanji tovarni dežnikov v Šiški, nato pa je v sedemdesetih letih odprl svojo delavnico, kjer je dežnike več kot dvajset let izdeloval in popravljal sam. Zaradi bolezni, sive mrene, mu je začel pešati vid. Da bi obrt obdržal, se mu je pri delu pridružila takrat 24-letna Marija, po poklicu sicer vzgojiteljica: »Na začetku nisem znala v rokah držati niti šivanke, a oče me je potreboval in bila sem odločna. Kot vsak vajenec sem začela z metlo v roki, nato pa se z odprtimi očmi in ušesi postopoma učila.«
Po očetovi smrti je delavnico prevzela Marija, ki je danes v prestolnici edina, v Sloveniji pa ena od dveh, najverjetneje poslednjih. Kot pravi, je bila ob prevzemu delavnice negotova. »Nisem vedela, ali obrt dovolj obvladam. Vendar sem ostala, ker imam svoje delo rada. Prav nobenega trenutka, ki sem ga preživela tukaj, ne obžalujem,« se spominja in pozdravi svojo naslednjo stranko. Utečeno seže po njenem pokvarjenem dežniku – z eno roko se oprime ročaja, z drugo pa narahlo strese njegov zgornji del. Približa ga očem in pripomni, da je na plastika na tem delu uničena. »Ne bom ga do konca odprla, da ga ne zlomim. Pridite spet čez teden dni in videla bom, kaj lahko naredim,« zaradi obilice dela vljudno odslovi stranko in hiti pozdravljati naslednjega obiskovalca, ki je prišel po popravljen dežnik. Marija se ozre po listkih z označenimi priimki strank, pobrska in izvleče pravega. »Dežnik naslednjič odpirajte počasi, da se bo teža razporedila po vsem ogrodju. Vedno ga tudi pustite, da se do konca posuši, in nikoli ga ne puščajte na zadnji polici avtomobila, ker bo sicer sonce uničilo blago. Ker je dežnik starejši, je tudi kakovostnejši. Če boste z njim lepo ravnali, vam lahko služi še vrsto let,« še zatrdi.
Potrošniki pogosto iščejo najcenejše, ne najboljše
Spominja se časov, ko je z delom začel njen oče: »Takrat so dežniki stali tudi pol plače, a se niso zlomili ob prvem vetru. Današnji dežniki s Kitajskega, ki stanejo nekaj evrov, ne morejo biti kakovostni. Če jih ne popravimo, naredimo z njimi samo smeti.« Nato iz omare za seboj vzame dolg moški dežnik in njegovo ogrodje ukrivi do te mere, ko se zdi, da se bo zlomil. Vendar se dežnik takoj vrne nazaj v prvotno obliko. »Takšnih skoraj ne izdelujejo več. Danes pri izdelkih prevladuje plastika, kovinskih delov pa je vse manj. Takšni bolj vzdržljivi ponavadi stanejo več, ni pa nujno,« doda Marija, ki bi si od potrošnikov pri nakupih izdelkov želela več pazljivosti. »Pri iskanju kakovosti so premalo vztrajni. Redko iščejo najboljše, pač pa zgolj najcenejše.«
Marija Lah zaradi obiskov meščanov neprestano dobiva potrditev, da se je odločila prav. »Če ne bi bilo povpraševanja po mojih storitvah, bi delavnico morala zapreti. Prostor bi lahko oddala za visoko vsoto, a ne bi bila srečna. Zavrgla bi znanje, ki je redko.«
O tem, ali jo bo čez leta kdo nasledil, ne razmišlja in dodaja, da ji delo ne prinaša bogastva, a je z vztrajnostjo mogoče preživeti. »Če kakšen mesec ne gre, živiš od prejšnjega meseca, ko je bilo dela več,« pravi morda poslednja mojstrica svojega poklica v prestolnici.
