Problem te stranke je, da nima koncepta. To ni stranka, ki bi vedela, na kakšnih temeljih gradi. Je mešanica neoliberalnih, levih, konservativnih in drugih stališč. To je stranka brez politike, skrajno pragmatična stranka. Tako SMC po letu dni njenega vodenja vlade uokvirja politični analitik Vlado Miheljak. Svoje dojemanje ponazarja s tem, da je SMC ob spreminjanju zakona o zakonski zvezi, s katerim so poslanci izenačili pravice razno- in istospolnih parov, za prepoznanje svojega stališča potrebovala kar nekaj časa. »Problem ni bil v tem, da se ne bi upala soočiti s svojimi volilci, ampak dejansko ni vedela, za kaj se zavzema. To je tudi stranka, v kateri so ugledni politologi, pa ne vemo natančno, zakaj še vedno čaka s priznanjem Palestine,« je konkreten Miheljak.
V času vzpona iz najmočnejše stranke ne odideš
Stranka modernega centra je nastala tik pred lanskimi državnozborskimi volitvami; pisano druščino so povezali predvsem nezadovoljstvo s političnimi in družbenimi razmerami pri nas, priseganje na visoke etične standarde in napoved ustvarjanja višje politične kulture – z novimi obrazi. Programskega veziva tako rekoč ni bilo. »Volilci, ki so želeli preprečiti vzpon Janeza Janše, so SMC izbrali kot nujno zlo,« lanski volilni vzpon komentira Miheljak. Cerarjevo stranko je na voliščih obkrožilo dobrih 300.000 oziroma skoraj 35 odstotkov udeležencev volitev – kot so pokazale analize, v veliki meri volilci nekdanje LDS, ki so se kasneje selili k drugim najmočnejšim levim strankam (najprej k SD in nato k PS). Rezultat lanskih volitev je SMC prinesel 36 poslanskih mandatov, kar je več, kot jih je doslej dobila katera koli stranka. Drugouvrščena Janševa SDS ima v državnem zboru 21 poslancev.
Kmalu po volitvah je začela podpora največji vladni stranki v javnosti padati: najnižji rezultat – 19,2-odstotno podporo med opredeljenimi volilci – je po anketi Vox populi zabeležila julija letos. Tudi zaradi padanja priljubljenosti so se v javnosti večkrat pojavila namigovanja o vse večjem nezadovoljstvu v njenih vrstah oziroma o možnosti, da bi poslansko skupino SMC zapustili nekateri poslanci. A je bil doslej »strah« odveč – odšel je le Bojan Dobovšek, v SMC pa nadaljnjih osipov ne pričakujejo. V prid takšnemu razmišljanju govori tudi dejstvo, da podpora vladi že nekaj mesecev narašča; po septembrskem merjenju Vox populi je najvišja doslej, SMC pa je spet prehitela SDS. V času vzpona pa se strankarskih vrst praviloma ne zapušča. Prav tako bi bila selitev med samostojne poslance ali v Dobovškovo poslansko skupino nepovezanih poslancev slabo izhodišče za tiste, ki bi želeli nadaljevati politično pot. Politični analitiki opozarjajo, da v SMC niti ni ljudi, ki bi se s svojim intelektualnim potencialom, ugledom in energijo lahko kosali z Mirom Cerarjem.
Koalicija SMC in SDS »povsem mimo«
Je torej konec niza predčasnih volitev in bi lahko SMC po zgledu Drnovškove LDS vztrajala na oblasti več mandatov? Ali je realnejša možnost, da tudi Cerarjevo stranko – tako kot tik pred volitvami oblikovani PS in DL – doleti nagel konec? Miheljak opozarja na notranjo heterogenost SMC: »Ko nekompatibilni ljudje živijo skupaj, živijo na valu zmage. Ko te ni več, nimajo skupaj več kaj početi, kar se je pokazalo že pri LDS. Vprašanje je, ali bi motivacija za skupno življenje še obstajala, če SMC na naslednjih volitvah ne bo dobila največ glasov.«
Po oceni izvršnega kreativnega direktorja agencije Luna TBWA Janeza Rakuščka pa se SMC od »enodnevnih volilnih hitov, Pozitivne Slovenije (PS) in Državljanske liste (DL)«, razlikuje že v samem jedru. PS je konstituirala oportunistični »levi« populizem, in ko so se stvari začele zapletati, se je stranka sesula sama vase. DL pa sta pokopali predvsem politična in komunikacijska nespretnost oziroma naivnost, zaradi katere se ni znala izogniti polenom, ki so ji v velikih količinah letela pod noge. »SMC deluje pragmatično in prav nič naivno, njene poteze niso tako radikalne in ideološko opredeljene, kot smo jih navajeni pri SDS, hkrati pa v resnici udejanja reformne korake – v nasprotju s SD in DeSUS, ki bi kljub zagreti retoriki najraje videli, da vse ostane tako, kot je bilo,« pozitivne strani SMC vidi Rakušček. Največji vladni stranki pripisuje »dovolj možnosti«, da mandat – razen če se ne pojavi kakšna »mati vseh afer« – pripelje do konca; »v takšni ali drugačni koaliciji, in poleg tega ambiciozno nastopi na naslednjih volitvah«. V zadnjih dneh sta prvaka SMC in SDS prejela pobudo skupine državljanov, od katerih jih je kar nekaj blizu Janševi stranki, naj v dobro Slovenije oblikujeta veliko koalicijo za reforme. Miheljak meni, da je ta ideja »povsem mimo«. Po njegovem prepričanju bi šel namreč prostovoljno in navdušeno v koalicijo s SDS, dokler je na njenem čelu Janez Janša, zgolj Borut Pahor. »Vsak drug ve, da z Janšo ne moreš delati skupne politike.«
