Začelo se je, saj veste, z velikimi besedami. V odsotnosti jasnih političnih idej so se definirali predvsem kot to, kar nočejo biti: nočejo biti nepošteni, korumpirani, netransparentni itn. Potem je Cerar pridodal še zmes religioznih, newageevskih in filozofičnih citatkov in s tem državljanom odkril, da je nad njim nekaj, kar ga presega. A se je podoba SMC kot stranke na etični pogon po treh fiasko ministrih tako zameglila, da je Milan Brglez, predsednik parlamenta, v sobotnem Objektivu pojasnil, da smo jih narobe razumeli: »Ne bi rekel, da smo jo gradili, temveč da se je izgradila.« Torej smo jo izgradili mi, naivci.
Tudi v evropsko liberalno stranko ALDE je SMC vstopila zato, ker ni vedela kam – če bi šla v Evropsko ljudsko stranko, bi znorelo tri četrt države, če med demokrate, četrt. Salomonsko je bilo torej iti med neoliberalce, znorel ni nihče (neoliberalizem je očitno že za vse sprejemljiva religija), razen neoliberalcev samih, v trenutku, ko je Cerar začel mencati, da je diskriminatoren položaj homoseksualcev treba rešiti z večinskim konsenzom. No, po naključju v Ljubljani živeča gospa Lousewies van der Laan, podpredsednica ALDE, mu je tudi prek slovenskih medijev namignila, naj se ne šali. In je hitro zamenjal ploščo. SMC je podprla predlog ZL. Odkrila, da gre za človekove pravice.
Potem so v stranki naprej tuhtali, kaj so. In ugotovili: mi smo sredina, Cerar ma vas rad. A ni lahko biti papeški. In tako je Cerar romal na ustanovitev prve slovenske vlade, a tam govoril o pobitih po vojni. Kot bi prišel na tetin rojstni dan, pa imel govor o pokojnem stricu. Brglez je govoril ob 70. obletnici konca druge vojne, ki ji je posvetil 14 odstotkov svojega govora, ostalo je bilo motoviljenje o prej in potem in vobče in tako naprej – da se ja ne bi komu zameril. Medtem so vse države, ki se jim ta ekipa sicer uklanja na vsakem koraku in bi se jim ob tej temi enkrat za spremembo lahko pridružila brez škode za dostojnost Slovenije, brez sence dvoma govorile o zmagi nad nacizmom in fašizmom. Brglez je takole pojasnil svoje napore, da bi govoril in nič povedal: »Z odstotki je težko merljivo vse tisto, kar je v govoru povedano, z besedami, ločili ali celo zamolki.« Prelepo, koliko interpretativnih nians je torej položil v teh svojih 14 odstotkov, koliko omembe starega ata, da bi uganili, da smo praznovali/zamolčali babičin rojstni dan. In vse to le zato, ker mora »kot predsednik državnega zbora govoriti vedno o tistem, kar naše sodržavljanke in sodržavljane združuje«. Koliko ljudi torej v tej državi nasprotuje zmagi nad nacizmom in fašizmom? Saj smo praznovali to, ali pač? Ali pa SMC ne priznava več niti najbolj konsenzualnih, načelnih stališč o tem, kaj je tista vojna pomenila? Koga Brglez ne bi hotel izločiti? Neonacistov?
In potem sledi tista fotografija z Brezij, kjer se gospod premier piarovsko križa v prvi vrsti, skupaj z Janšo, oba pa sta Brezje in stolnico (in vero) odkrila šele, ko je to koristilo politiki. Je mogoče bolj vulgarizirati vero, jo bolj politično zlorabiti? Če bi bila verna, bi se mi ob takih fotografijah dvignil želodec. Ker nisem, se mi je prav tako.
Načelnost torej da, ampak le, dokler situacija ne zahteva drugače. SMC ima rada Palestino, a je ne bi podprla, ker to Palestini ne bi koristilo. (Nam pa škodilo?) Cerar ima rad begunce, ki se utapljajo v Sredozemlju, a je treba upoštevati tudi našo varnost, zato bi sprejel le dva že krščena novorojenčka. SMC je demokratična stranka, le da na drugem kongresu, ki je bil zgolj »nekakšno nadaljevanje ustanovnega«, razprava ni bila omogočena. Je pa bilo možno ploskati ljubljenemu vodji. Brglezu se tudi ne zdi nemogoče, da bi šla SMC kdaj v koalicijo s SDS, »bi pa moral predsednik SDS začeti moj priimek pisati pravilno«. Res, kako malo je nenačelni politiki potrebno. Spell check.
In to še ni vse. Brglez se kot predsednik parlamenta pohvali, da so zavrnili zahtevo ministrstva za finance po hitrem sprejemanju zakona o bančništvu – kar pomeni, da niti znotraj kvote SMC ni soglasja o tem, da je treba pri sprejemanju zakonov spoštovati demokratične postopke. Kot jih v SMC ne skrbi, da Mramor zagovarja anonimno komisijo, ki bo odločala o nadzornih članih Slovenskega državnega holdinga, ki odloča o milijardah. Pri privatizaciji pa Brgleza že popolnoma zanese: »Privatizacija je pot, kako presekati izčrpavanje podjetij. Drugo vprašanje pa je, ali s privatizacijo pridobiš odgovorne lastnike.« Predsednik parlamenta torej ponavlja nedokazljivo mantro, da je državna last povzročila več škode kot privatna. In tudi če bi to držalo – zakaj potem prodajamo tiste državne firme, ki so dobro vodene, ki ustvarjajo dobiček, ne onih na kolenih? Predvsem pa, zakaj Mramor podpira prodajo Telekoma špekulantskemu Cinvenu, za katerega je dejal, da ni nobena skrivnost, da ga ta namerava prodati naprej, če pa se s tem, kot so ugotovili v Mladini, krši v parlamentu potrjen sklep o privatizaciji, ki izrecno predpisuje, da se ga sme prodati le »strateškemu investitorju, ki bo dolgoročno zagotavljal učinkovito upravljanje, konkurenčnost in uspešen razvoj…«? Kaj torej v resnici počne SMC in za koga?
