Vlado kot uspešno ocenjuje enak odstotek volilcev kot meseca maja, in sicer 28,9 odstotka vprašanih v javnomnenjski raziskavi Vox Populi, ki jo za Dnevnik izvaja agencija Ninamedia. Tabor nasprotnikov vlade se je v zadnjem mesecu nekoliko okrepil – za 1,1 odstotne točke – nedvomno tudi na račun neodločnosti prvega ministra Mira Cerarja ob prodaji Telekoma in trenj znotraj vlade okoli vprašanja zadnjega vala privatizacije. A če nič drugega, je lahko vladi v tolažbo, da se konstantno zmanjšuje delež tistih, ki ne vedo, kaj naj si mislijo o njej: od rekordnih 20,8 odstotka oktobra lani je delež »zmedenih« padel na le 5,5 odstotka.
Tudi merjenje podpore političnim strankam ne kaže tektonskih premikov. Najmočnejša stranka in zmagovalka volitev, če bi bile te včeraj, bi postala SDS, ki je minuli teden dobila potrditev ustavnega sodišča, da je bil odvzem mandata Janezu Janši neustaven. Glede na mesec poprej je pridobila 0,8 odstotne točke in se ustavila pri 13,2 odstotka, medtem ko bi SMC premierja Cerarja – ob približno enakem dvigu podpore kot SDS – zbrala 11,7 odstotka glasov.
Združena levica vztrajno raste
Jasna stališča do prodaje Telekoma in sistemsko nasprotovanje vsaki privatizaciji, (sicer neuspeli) poskus skozi parlamentarno proceduro spraviti zakon o enkratnem odpisu dolgov, s katerim bi najbolj zadolženim prebivalcem omogočili odpis neplačanih računov, pa očitno prinaša uspeh Združeni levici. Tako se je še utrdila na tretjem mestu med parlamentarnimi strankami, saj bi na volitvah prepričala 10,9 odstotka volilcev. Je tudi edina parlamentarna stranka, ki med opredeljenimi volilci (tistimi, ki vedo povedati, za koga bi volili) kaže vztrajen trend rasti podpore.
Najmanjši koalicijski stranki SD že drugi mesec zapored podpora pada (medvedjo uslugo so si naredili tudi s toplo-hladnim pristopom k prodaji državnih podjetij), medtem ko je DeSUS po marčevskem zdrsu že drugi mesec zapored nekoliko zrasla. Največ podpore je nekoliko presenetljivo pridobila Nova Slovenija – glede na mesec maj kar 40 odstotkov glasov – in bi sedaj prepričala 4,9 odstotka vprašanih. Zavezništvo Alenke Bratušek vztraja pod volilnim pragom z manj kot enim odstotkom podpore, pod pragom pa ostajata tudi bivši parlamentarni stranki SLS in SNS.
Še vedno največja skupina volilcev – skoraj četrtina – odgovorov na svoja vprašanja ne najde pri nobeni politični stranki, čeprav nad volitvami, kot prazniku demokracije, še niso čisto obupali. Na drugi strani je razveseljujoče dejstvo, da se je delež tistih, ki sploh ne bi šli na volitve, od prejšnjega meseca precej zmanjšal: če bi še prejšnji mesec doma ostalo skoraj 29 odstotkov vprašanih, bi včerajšnje volitve zanesljivo »prešpricalo« 18,6 odstotka vprašanih. Kar pa je še vedno precej daleč od dejanske abstinence na lanskih volitvah v državni zbor, ko je doma ostalo več kot 48 odstotkov vseh, ki so imeli pravico voliti.
Kvota previsoka za Slovenijo
Nekaj vznemirjenja tako v javnosti kot med političnimi strankami je v zadnjem mesecu povzročil tudi predlog evropske komisije, v skladu s katerim naj bi Slovenija v prihodnjih dveh letih sprejela 702 begunca iz Sirije in Eritreje. Druge evropske države jih bodo sprejele skupno 60.000. Slovenija bi po tem predlogu zatočišče ponudila 297 prosilcem za azil iz Italije in 198 iz Grčije. Poleg teh naj bi Slovenija sprejela še 207 oseb, ki potrebujejo zaščito in so trenutno še zunaj meja EU, najverjetneje pa gre za sirske državljane. Slovenska politika je velikokrat senzibilna do begunske problematike, zgrožena nad trpljenjem tistih v begunskih taboriščih in ogorčena nad nezmožnostjo ustaviti smrtni krog ob begu čez Sredozemlje, a veliko manj, ko beseda nanese na konkretna dejanja. Tako je torkova razprava na skupnem zasedanju parlamentarnih odborov za notranje zadeve in za obrambo prinesla ugotovitev poslancev SDS, da mora biti Slovenija do beguncev solidarna, obenem pa da mora preveriti, ali se med njimi ne skrivajo morebitni teroristi. Na drugi strani so bili poslanci SD in ZL, ki so opozarjali na nevarno širjenje stereotipov, medtem ko je SMC mirila položaj, češ da je treba razumeti obe strani, saj se lahko varnostne razmere spremenijo s spreminjanjem migracijskih tokov.
Kot je pokazala naša anketa, je skoraj 34 odstotkov vprašanih prepričanih, da bi morala predlog komisije o kvoti beguncev Slovenija zavrniti, medtem ko jih je skoraj 47 odstotkov mnenja, da bi se morala Slovenija pogajati o številu sprejetih beguncev. Brezpogojno bi 702 begunca v naslednjih dveh letih sprejelo le slabih 19 odstotkov vprašanih. Očitno vprašanih od sprejema takšnega števila beguncev ne odvrača le relativno veliko število, pač pa tudi dejstvo, da prihajajo iz Sloveniji ne tako bližnjih držav. Anketirane smo namreč vprašali, ali je odgovornost Slovenije za begunce iz afriških in arabskih držav enaka večja ali manjša od odgovornosti za begunce z območja nekdanje Jugoslavije. V času vojne na Balkanu je namreč Slovenija sprejela 23.000 hrvaških beguncev in okoli 70.000 beguncev iz Bosne in Hercegovine, ki so bili nastanjeni pri sorodnikih ali v katerem od 64 zbirnih centrov. Več kot polovica vprašanih (54,8 odstotka) meni, da je naša odgovornost do beguncev iz Afrike in Azije manjša, tretjina pa, da je enaka. Le 7,2 odstotka vprašanih meni, da je naša odgovornost tokrat še večja kot v času vojne na območju bivše Jugoslavije. Zagotovo lahko del odgovora, zakaj večji odpor do današnjih beguncev, najdemo tudi v neprestanem ponavljanju mantre o teroristični nevarnosti, ki da spremlja begunce pred – terorizmom.
Tudi petkovo sporočilo iz urada vlade kaže, da je za politiko sporna predvsem višina kvote. Vlada se namreč zavzema za »uveljavljanje načela solidarnosti, vendar na prostovoljni osnovi, in pomoči med državami članicami«.
