Podrobnejši pogled je nekoliko drugačen. V primerjavi z letošnjim januarjem se je politični prostor stabiliziral brez premikov, kakršne smo videli v preteklih letih. Do Ciprasovega odstopa vladajoča koalicija je resda izgubila sedem poslanskih sedežev in ima z napovedanim nadaljevanjem vladanja skromno večino petih poslancev, a barvna podoba parlamenta se zgolj z vstopom deveterice iz unije sredincev ni spremenila. Tudi strahovi, da bodo Grki v obupanem iskanju rešitve svoj glas namenili neonacistični Zlati zori, so se razblinili kot milni mehurček. Z 18 poslanci je ta za nekatere kriminalna združba resda še vedno v parlamentu, a tudi zdaj z manjšo podporo kot ob prvem vstopu maja 2012.
Pronicljivi, a kontroverzni Ciprasov nekdanji finančni minister Janis Varufakis, ki se ni pridružil prebeglim Sirizinim poslancem, je podal zanimivo oceno nedeljskih volitev. Razglasil jih je za »legalizacijo kapitulacije, ki je sledila podpisu neživljenjskega, ponižujočega in nerazumnega« programa mednarodne finančne pomoči v višini 86 milijard dolarjev. Prva naloga druge Ciprasove vlade bo prav prepričati tuje upnike in predvsem voditelje evrske skupine z Nemčijo na čelu, da mu bo uspelo uresničiti drastične zahteve že ob reviziji programa finančne pomoči prihodnji mesec. Glede na to, da so Grki premierjevo preobrazbo iz čistega idealizma v pragmatični realizem nagradili z volilno zmago, ima za sprejemanje težavnih reform v bančništvu, davčni politiki, javnih službah in ne nazadnje pri krčenju pokojninskih ugodnosti močnejšo pozicijo kot v prvem mandatu. A pravzaprav gre za zahteve, ki so se pred Grčijo postavljale že ob prvem in drugem paketu finančne pomoči in ki jih ni uspelo uveljaviti tradicionalnima strankama, Siriza pa tudi v minulega pol leta ni pokazala resnega namena, da bi se jih lotila. Njen pristop je bil prej reakcionaren kot svež in napreden, usmerjen h krepitvi državne moči in revolucionarni retoriki prejšnjega stoletja, razkol agilnejših in pohlevnejših skrajnih levičarjev pa sam po sebi ne napoveduje nujnega drugačnega pristopa.
A pustimo se znova presenetiti. Že karizmatični neizkušeni politik je pokazal dobršno mero dojemljivosti in tudi smisla za politično preživetje, ko s(m)o ga že razglašali za muho enodnevnico. Če se bo uresničila njegova želja po polnem štiriletnem mandatu – in košarica sorodnim silam na levici s ponujeno roko desnim populistom mu bo tu prej pomagala kot škodila –, bomo v Evropi zagotovo izvedeli, iz kakšnega testa je. Še prej pa dobili odgovor na vprašanje, ali so se tokrat Grki odločili prav.
