S privolitvijo v volitve je grški premier Aleksis Cipras rešil evrsko območje pred razpadom, politični projekt Evropske unije pa pred zdrsom v nerelevantnost. To seveda ni bil njegov cilj, ko je v psihičnem mučenju, kot so se opisovala julijska pogajanja z Angelo Merkel, Wolfgangom Schäublom in njunimi evropskimi političnimi sekundanti, privolil v ponižanje grške nacije. Grčijo je hotel rešiti pred bankrotom, sledečo anarhijo in cefranjem družbene podstati zaradi boja za kakšno drahmo več v varčevalni nogavici preživetja. Iz idealista in revolucionarja, ki je levičarsko stranko Siriza zgolj v nekaj letih z družbenega obrobja popeljal na olimp grškega političnega odločanja, se je zgolj v nekaj mesecih na oblasti prelevil v političnega realista.
Nikoli ni imel pravih možnosti, da bi svoje politične cilje končanja uničujoče politike varčevanja s polja mobilizacije ljudskih množic uspel zasaditi tudi v miselnost evropske upniške družine. Januarja so mu Grki podelili jasen mandat za povrnitev finančne suverenosti države in izgubljenega dostojanstva nacije, na kateri so upniki s finančnimi varčevalnimi eksperimenti preizkušali, koliko solza in znoja do točke preloma prenese nacija neke države.
Cipras se je s svojim finančnim ministrom Varufakisom v iskanje čuta človečnosti pri upnikih podal bojevito. Vračal jim je z istimi udarci, kot so jih upniki na Grčiji izvajali v zadnjih petih letih. Uporabljal je finančno orožje in se oklepal zgodovinskega spomina. Nemčiji je hotel izstaviti račun za nikoli izplačane vojne reparacije iz druge svetovne vojne in tako poravnati upniški dolg. Tako kot je Cipras igral poker z velikimi vložki upajoč, da bodo upniki s kančki preostale človečnosti in solidarnosti Grčiji ponudili vendarle dostojen dogovor, so upniki v svoji nepopustljivosti stavili predvsem na eksistenčni strah Grkov. V Evropi počasnega ekonomskega okrevanja, gospodarskih nacionalizmov in izpuhtele solidarnosti je Cipras imel slabe karte.
Kljub jasni referendumski podpori ljudstva, da se upnikom zahvali za nove poniževalne varčevalne ukrepe, je Cipras na koncu žrtvoval lastna prepričanja in stranko ter povrh privolil v še hujše pogoje upnikov. Kapital je slavil veliko zmago. Cipras je s piedestala ljudskega tribuna pristal na kolenih med navadnimi pragmatičnimi politiki. Znašel se je ob boku tistih starih političnih elit Pasoka in Nove demokracije, ki so brez zadržkov sklenile že dva pogubna varčevalna dogovora z upniki. Prelom z lastnimi obljubami ga je stal ne le počenega zrcala, temveč tudi podpore tretjine poslancev Sirize, ki zdaj ustanavljajo lastno stranko.
A paradoksalno ga ima ljudstvo kljub temu še naprej rado in ga večinsko podpira. Čeprav je celotno državo v zadnjih mesecih posedel na vrtiljak negotovosti, je namreč slednjič postal porok stabilnosti – tako za Grke kot tudi Evropsko unijo. Ostre varčevalne ukrepe tretjega programa pomoči je namreč predstavil kot začetek temeljitih sprememb na domačem političnem parketu, kjer naj bi klientelizmu dokončno odklenkalo. Tako ima teflonski premier Cipras zdaj na predčasnih volitvah dobre možnosti za konsolidacijo svoje oblasti in ponovno izvolitev. Evropska unija si je privzgojila ljudskim množicam všečnega »reformista«, ki mu na grškem političnem parketu za zdaj ni alternative.