Siriza na včerajšnjih volitvah ni docela ponovila uspeha iz letošnjega januarja, ko sta ji za absolutno večino v 300-članskem parlamentu zmanjkala dva poslanska sedeža, se mu je pa približala in ostaja najmočnejša stranka v njem. Ob zaključku redakcije po še ne dokončno preštetih glasovih je zanjo glasovalo dobrih 35 odstotkov volilcev (januarja 36,3), za konservativno Novo demokracijo pa v nasprotju z napovedjo povsem tesnega izida le 28,1 odstotka. Tretje mesto naj bi po napovedih pripadlo neonacistični Zlati zori s sedmimi odstotki, podoben rezultat pa beležijo še socialisti nekdaj močnega Pasoka.
Po šestih letih dolžniške krize in na že petih izrednih parlamentarnih volitvah v tem času se Grki včeraj niso odločali o varčevalnih ukrepih, dolžniških pogajanjih, delovnih mestih v javnem sektorju ali davčni reformi. Na menijih strank, ki so jih tokrat nagovarjale, je bilo vse omenjeno že odločeno v poletnem sprejemu pogojev mednarodnih upnikov, ki so razklali od letošnjega januarja vladajočo levičarsko Sirizo, premierja Aleksisa Ciprasa pa prisilili k odstopu v upanju, da mu bodo volilci še tretjič v devetih mesecih izkazali zaupanje, čeprav ga je pragmatično izdal po julijskem protivarčevalnem referendumu. Zato tudi njegov presenetljivi obrat v dolžniških pogajanjih, ko je v zraku visel bankrot Grčije in njen izstop iz evrskega območja, ni bil prelomna volilna tema, ampak je Grke na volišča pripeljalo megleno pričakovanje politične stabilnosti, ki naj bi pripeljala kolikor tolikšno gospodarsko normalnost v državo s 25-odstotno brezposelnostjo, ostrimi bančnimi omejitvami in realno gledano neodplačljivim javnim dolgom.
Koalicija še nejasna
Volilni rezultat je odraz teh meglenih pričakovanj volilcev, ki jih ni mogla zbistriti nobena izmed političnih strank, ki so tokrat nastopile z zaprtimi listami in zato s še bolj anemično kampanjo. Javno mnenje, ki je bilo do julijskega referenduma izjemno naklonjeno Ciprasu, je Sirizo tik pred volitvami postavilo v mrtvi tek s še lani vladajočo, januarja pa gladko poraženo Novo demokracijo, pričakovanega le relativnega zmagovalca pa je očitno odločila edina preostala Ciprasova prednost po predaji mednarodnim upnikom. Namreč da ga Grki še vedno obravnavajo kot političnega novinca, nekorumpiranega in neobremenjenega s političnima garniturama socialistov in konservativcev, ki sta menjaje se na oblasti državo pripeljali v sedanji položaj.
Cipras bo z okrnjenim številom poslancev kljub bonusu 50 sedežev za relativno zmago moral sestaviti še eno koalicijo, v kateri njegovi januarski partnerji iz vrst neodvisnih Grkov, če bi se zanjo sploh še odločili, ne bodo dovolj. Verjetneje je, da bo našel skupen jezik s socialističnim Pasokom in sredinskim To Potamijem. Pred volitvami je izključil veliko koalicijo z Novo demokracijo, vanjo pa je pripravljen vstopiti Meimarakis, vendar ne v vlogi drugega moža, ampak le na položaju premierja.
