Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc je imela v prvem letu svojega mandata, podobno kot celotna vlada, precej sreče. Poleg okrevanja gospodarstva in s tem dodatnega denarja za zdravstvo so ji ministrski vsakdan lajšale še odmevne afere, do katerih se je lahko opredeljevala z varnega položaja avtoritete.
Namesto predlogov dolgotrajne analize
Po kriznih letih, ko je zdravstvo dušilo vse večje pomanjkanje denarja, se je v zdravstveno blagajno že proti koncu lanskega leta stekalo vse več denarja, tudi letos je lahko vlada namesto dodajanja varčevalnih ukrepov denar delila. Kolar-Celarčevi se tako ni bilo treba ukvarjati z ustavitvami dobav v bolnišnice ali napovedmi te ali one bolnišnice, da ne bodo mogli izplačati plač. Prav tako ji ni bilo treba sprejemati nepriljubljenih interventnih ukrepov z višjimi prispevki za samozaposlene in nekatere druge skupine, s katerimi je vlada Alenke Bratušek zdravstvo reševala pred potopom. Medtem ko so reformne predloge takratnega ministra Gantarja onemogočili kar njegovi vladni kolegi, so se v vladi Mira Cerarja prepirom in mučnim pogajanjem okrog reforme spretno izognili. Poiskali so pomoč tujih strokovnjakov in vse leto analizirali stanje v zdravstvu, ne da bi doslej predstavili kakršen koli res bistven zakonski predlog. Z vsakim mesecem, ko reforme ni na mizi, je večja verjetnost, da bo vladi za zahtevne spremembe pri zavarovanju in organizaciji na koncu zmanjkalo časa.
Pri podedovanem projektu urgentnih centrov in reorganizacije nujne pomoči pri Sloveniji je Kolar-Celarčeva začela pogumneje. Napovedala je spremembe, ki bi bile lahko dolgoročno dobra novica za bolnike. Kot so pokazale nepotrebne smrti po obisku urgenc, je kakovost oskrbe velikokrat pomembnejša od geografske bližine. Krčenje nekaterih točk nujne pomoči je bilo premalo utemeljeno, a za velik del načrtov je imela Kolar-Celarčeva v rokah trdne argumente. Namesto da bi pri njih vztrajali, so na ministrstvu popustili pod občinskimi pritiski in projekt delno zamrznili. Po podobnem scenariju so se prejšnje vlade odpovedale spremembam pri porodnišnicah pa tudi idejam o specializaciji bolnišnic.
Na vlado, ki si bo drznila uveljaviti minimalno število zdravljenj, ki zagotavljajo dovolj izkušenj osebju, da je zdravljenje varno, bo Slovenija očitno še čakala. Zaradi dolgoletnega prepuščanja terena samemu sebi ni danes v mnogih primerih jasno niti, kakšni so rezultati zdravljenja slovenskih bolnikov. Verodostojnosti podatkov, ki jih zbirajo in objavljajo bolnišnice, ne preverja nihče. Kolar-Celarčeva se je letos sicer izkazala z odločitvijo za širok nadzor nad ljubljanskim UKC po primeru Radan, ki je prinesel kup uporabnih napotkov. Napoveduje tudi, da se bodo posebej zavzeli za večjo skrb za kakovost in varnost, a dobri nameni ne bodo dovolj. V to nalogo je treba usmeriti usposobljene ljudi, ki se bodo znašli v labirintu podatkov in pri stikih z bolnišnicami. Doslej je vedno znova ostalo pri ugotovitvah, da je prepuščanje tega dela zanesenjakom cenejše od sistematičnega pristopa.
Ključni načrti še vedno neznanka
Boljša skrb za varnost in kakovost ne bo čisto zastonj. Poleg tega bo nalivanje čistega vina, o katerem ob nadzoru otroške srčne kirurgije ali primeru Radan vsi v zdravstvu radi govorijo, porajalo nezadovoljstvo. Ministričino razglabljanje o sicer nesporni (so)odgovornosti nekdanjih vodilnih v bolnišnicah za afere je bistveno udobnejše. Lažje je tudi od odločitev, ki so v njenih rokah, na primer o prihodnosti programa otroške srčne kirurgije. Ministrica je bila ob uradni objavi poročila zelo previdna: odločila se je, naj možnosti za začetek analizira zdravstveni svet. Zgolj z drobnimi koraki se loteva tudi ogromnega problema čakalnih dob.
Kupovanje časa je ključni motiv prvega leta mandata. Svojih pristojnosti v zdravstvu se je vlada še najbolj zavedala pri kadrovanju, kjer so košarico dobili (donedavni) direktorji treh ključnih inštitucij – Samo Fakin pri zdravstveni blagajni, Simon Vrhunec v UKC Ljubljana in nazadnje še Janez Remškar na Onkološkem inštitutu. Novega človeka so, ne da bi jih posebej zanimal njegov program, za zdaj kot vršilca dolžnosti postavili le na čelo kliničnega centra. Potem ko je vajeti od Vrhunca prevzel Andrej Baričič, so v največji bolnišnici končno dočakali tudi ministričin obisk. Z njim tudi obljubo, da bo pomagala pri reševanju nakopičenih težav bolnišnice. Kakšne načrte ima Kolar-Celarčeva z zdravstvenim sistemom, pa je leto po začetku mandata še vedno velika neznanka.
