Pravosodni minister Goran Klemenčič si lahko v teh dneh oddahne. Po letu vladanja sta notranje ministrstvo in policija končno postala bolj izpostavljena od njegovega resorja in celotnega pravosodnega sistema. Notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar, ki bdi nad v javnosti bolj priljubljenim sistemom, kot je pravosodni, v teh dneh lovi sapo. Kako bosta Slovenija in predvsem njeno notranje ministrstvo reševala begunsko krizo, bo zanjo prva preizkušnja s tako visoko stopnjo resnosti in težo posledic.

Udarci hitro izzveneli

Štajerska odvetnica, ki je na položaj notranje ministrice menda prišla tudi po zaslugi prevelike pasivnosti prvega izbranca Bojana Dobovška v času priprav koalicijske pogodbe, je takoj na začetku mandata odslovila generalnega direktorja policije Stanislava Venigerja. Jasnega in prepričljivega odgovora, zakaj, ni podala nikoli. Hkrati je zadela v črno z njegovo zamenjavo, Marjanom Fankom, ki se je že dlje časa vzpenjal po policijski hierarhiji, uživa ugled med kolegi in bi prej ali slej dočakal tudi mesto generala. Policija tudi v času njenega vodenja notranjega ministrstva delo nadaljuje v istem slogu, ki ji v javnosti prinaša dokaj visoko zaupanje. Odmevne hišne preiskave si sledijo, zdi se celo, da policiji že počasi zmanjkuje ljudi za aretacijo. Če je javnost včasih pogrešala aretacije vplivnih mož in žena, danes včasih celo malce zavije z očmi, ko policija »pretrese« državni zbor in vlado, ker je bivša predsednica vlade za izlet v Bruselj predlagala samo sebe.

Glavna težava, s katero se je Györkös-Žnidarjeva na ministrstvu srečevala do pred kratkim, je bila tiste vrste, ki jo kot odvetnica bržkone ni poznala: denar. Podhranjenost policije se vleče že več let, saj je bil prav policijski sistem tisti, ki je prvi začel resno varčevati (še pod ministrico Katarino Kresal). Ker je na vladi očitno dovolj odločna in je policistom priborila vsaj najnujnejša sredstva, si je kupila vsaj nekaj miru v policijskih vrstah. Precej manj odločno je v letu vladanja nastopala v javnosti, saj je v boj (pre)pogosto pošiljala svojega sekretarja Boštjana Šefica. Kar je v letu Cerarjeve vlade udarilo po policiji, je hitro izzvenelo. Nepotrebna aretacija nekdanjega kosovskega premierja Ramusha Haradinaja in luknje v komunikacijskem sistemu tetra niso odmevale do te mere, da bi Györkös-Žnidarjeva (interpelaciji navkljub) za politiko postala moteča.

Razpeta vloga pravosodnega ministra

Precej bolj moteč je Goran Klemenčič, čeprav dela politike ne skeli zaradi svojega ministrovanja, temveč zaradi prejšnje funkcije na čelu komisije za preprečevanje korupcije (KPK). Danes je lahko vsaj za krajši čas nekoliko bolj miren. Odbor 2014 pred vrhovnim sodiščem kampira v manjšem številu, pričakovati pa je, da bo sodstvo kot notranji sovražnik številka ena v teh dneh svoje mesto odstopilo še bolj priročnemu zunanjemu sovražniku, ki se čudno oblači in ne je svinjine.

Vsakokratni pravosodni minister je sicer v razpeti vlogi. Po eni strani je predstavnik izvršne oblasti na področju pravosodja, po drugi strani pa je sodstvo ločena veja oblasti; tudi tožilstvo – kot drugi najpomembnejši državni igralec v pravosodju – ima precejšnjo stopnjo avtonomije. Zato so roke pravosodnega ministra pri marsičem zvezane, kar pa še ne pomeni, da za stanje v sodstvu ni soodgovoren. Ko je dal Klemenčič dokaj jasno vedeti, da dvomi o primernosti generalnega državnega tožilca Zvonka Fišerja zaradi obremenjujočih ugotovitev KPK, je poskrbel za nadaljevanje tradicionalnega »bockanja« med vrhom tožilstva in ministrstvom. Sodstvo se po vseh kazalcih izboljšuje in je daleč od popačene slike teptalcev človekovih pravic, ki jo vztrajno riše del prizadete politike. Stanje sicer ni idealno, slab priokus vzbujajo tudi odločitve posameznih sodnih instanc v odmevnejših primerih.

Minister Klemenčič je po prevzemu funkcije pohitel s tako imenovano mini reformo sodstva, ki je bila sicer daleč od prave reforme. Poleg tega, da je omogočil pomoč okrajnih sodnikov bolj obremenjenim okrožnim kolegom in odpravil nekatere sistemske anomalije, so na ministrstvu dokončno pometli tudi s spornim uklonilnim zaporom. Pred dnevi je zapriseglo 30 novih, nujno potrebnih tožilcev. Kup izzivov in težav ostaja. Na sodiščih ostajajo zelo problematični postopki izvršbe, ideje o ukinitvi sodne preiskave in probacijska služba za nadzor izvajanja alternativnih kazenskih sankcij pa se ta trenutek zdijo še dokaj oddaljene. Vlečejo se tudi kadrovska stiska med pazniki, neprimerni prostori ljubljanskega zapora in še kaj.

V preteklosti se je že zgodilo, da se je zakonodaja na področju pravosodja pisala (pre)hitro in se (tudi zato) počasi uveljavljala. S tega vidika Klemenčiča pravi test še čaka – v obliki napovedane temeljitejše prenove kazenskega zakonika in predvsem zakona o kazenskem postopku.