Leta 1991 se je območje odprlo, razen Gotenice, nekoč najbogatejše vasi na Kočevskem, a prvi žarki svobode so kmalu izgubili svojo moč. Do odprtja so imeli vsi kruh, vsi so imeli zaposlitev, danes je brezposelnost visoka in kar je še huje: perspektive ni. Zato morda nekateri na preteklost gledajo z nostalgijo. A to ni zgolj ekonomski efekt.
Mirjam Mikulič, domačinka, gozdarka, nekdanja predsednica krajevne skupnosti in zelo dejavna v turističnem društvu, pravi, da so ob odprtju sprva prišli plusi, zdaj pa spet minusi. »Žalostno je, da je precej problemov v tem času celo nastalo, zakuhala pa nam jih je kar občina. Je že tako, da nas lokalcev nič ne vprašajo. Ali pa nas vprašajo in potem naredijo po svoje,« pravi.
Kot primer navaja podružnično osnovno šolo v kraju, edino seveda, ki izvaja pouk do 4. razreda. Letos je vanjo vpisanih 15 otrok, od tega le eden v prvi razred. »Na vaških igrah so mi povedali, da bo troje staršev otroke letos vpisalo v šolo v Kočevju, saj v naši šoli ni mogoče organizirati dežurnega varstva. Tako bi morale matere ostati doma ali pa hoditi prej iz službe. In ker se niso zganili ne starši ne krajevna skupnost, je ta vlak odpeljal. Osilnica, ki je le dva kilometra zračne črte od nas, ima še manj otrok v šoli, pa ima učiteljico za podaljšano bivanje iz javnih del, ker so na demografsko ogroženem območju. A mi nismo na demografsko ogroženem območju?« postavi retorično vprašanje Mikuličeva.
Kot drug primer izpostavi kulturni dom. Oziroma tisto, kar je od njega ostalo. Občina se je namreč odločila s pomočjo evropskih sredstev obnoviti kulturni dom v vasi, a to je naredila tako, da ga je tretjino obnovila, dve tretjini pa porušila. »Tako smo ostali brez telovadnice, ki smo jo uporabljali za rekreacijo, brez dvorane za proslave, silvestrovanja, dedka mraza... Resnično ne razumem, zakaj niso preprosto obnovili tretjine, ostalo pa pustili neobnovljeno. Navsezadnje smo fasado popravili pred dvajsetimi leti, ko je bil v vasi kulturni tabor, izolirali smo podstrešje, imamo centralno ogrevanje, sami smo obnovili streho... Zdaj lahko na začetku vasi vidite pano s sliko bodočega kulturnega doma, za njim pa dejanski kulturni dom,« vso grotesknost položaja opiše Mikuličeva.
Najprej so prišli po bankomat ...
Sicer pa je Kočevska Reka podoba skoraj tipične slovenske vasi, kjer po načelu tržne ekonomije izginjajo vsi tisti servisi, ki bi bili za vas skoraj bazični, ekonomsko pa nikakor niso upravičeni. Najprej je izginil bankomat, za njim je odšla še banka, zdaj odhaja tudi poslovalnica pošte, za katero se govori, da bi jo lahko začasno namestili kar v kulturni dom, ki je v lasti občine. Pred leti so sicer energetsko obnovili vrtec, a tudi temu je grozilo, da ga bodo zaprli. Če bi se to zgodilo, bi verjetno zaprli tudi šolo. »Veste, kako je to. Tukaj na vasi, ki nima veliko prebivalcev, se otroci rojevajo ciklično, tako kot gredo generacije. Zato je kakšno leto manj otrok, morda tudi nobeden, kakšno leto pa več. Takrat sem delala še v krajevni skupnosti in sem rekla staršem, naj se borijo za vrtec. In so se,« pravi Mikuličeva.
Vas je imela nekoč dvakrat na teden zobozdravnika, enkrat na teden pa zdravnika. Zobozdravnik je odšel – pravijo, da je na Krku odprl zasebno ordinacijo – zdravnika pa še imajo enkrat na teden. Za vse »pridobitve civilizacije« v času zaprtega območja je skrbelo podjetje Snežnik, ki je upravljalo vse gozdove, kmetijska zemljišča in lovske revirje. Leta 1987 je poskrbelo za toplovod v vasi in še danes se tretjina hiš ogreva na daljinsko ogrevanje. Res pa je tudi, da je v šestdesetih letih, ko je bila gospodarska dejavnost na vrhuncu, na tem območju živelo skoraj 3000 ljudi, danes le še okoli 800.
Zdi se, da je šla Kočevska Reka skozi vse faze zlorabe. Osemsto duš, kolikor jih živi na 173 kvadratnih kilometrih ozemlja, kar 92-odstotno poraščenega z gozdom, je bilo v času zaprtega območja deležnih vsega, kar so takrat imeli tudi drugod po državi. Skoraj kot kompenzacija za dejstvo, da jih je od »ostalega sveta« ločila zapornica, ki pravzaprav ni bila tak bavbav, kot bi človek pričakoval od »ovire«, ki naj bi firbčne državljane držala proč od velikih državnih skrivnosti. »Spomnim se, da so k meni nekajkrat prišle sošolke s faksa in smo se brez težav peljali mimo zapornice. Kasneje mi je sicer policist, ki je bil zadolžen za varnost na območju, dejal, naj vendarle napovem obiske, da ne bo sitnosti na zapornici,« se smeje spominja Mirjam Mikulič.
Kot pravi revirska gozdarka iz Kočevske Reke, so o Gotenici takrat v vasi vedeli manj kot v Ljubljani ali Kočevju. »Vsi so vedeli, kaj je na tem zaprtem območju, samo mi, ki smo tu živeli, nismo vedeli nič,« se smehlja Mikuličeva in doda, da jih doma nikoli niso vzgajali v duhu »misterioznosti zaprtega območja«, pač so jim preprosto rekli, da so tam sosedovi. »Sicer sosedovi, ki jih nisi nikoli videl, a me tudi ni brigalo. Hodili smo sicer kadit tjale proti Gotenici in smo videli vojake na prvi rampi, a kaj bliže si nismo upali,« se po poti spominov sprehodi Mirjam Mikulič. Je pa na začetku svoje kariere pri delu v gozdu srečala Ivana Mačka - Matijo, dolgoletnega šefa OZNE. »V pumparcah, s tistim zelenim platnenim lovskim nahrbtnikom in s klobukom na glavi me je vprašal, če je kaj gob tam naokoli,« se spominja Mikuličeva, ki takrat niti ni vedela, koga je srečala. Ve pa danes, da je njegov klavir v jedilnici osnovne šole v Kočevski Reki.
Ekskluzivno smučišče
Tudi Boštjan Cimprič, letnik 1970, na obdobje zaprtega območja nima slabega spomina. »Ne trdim, da se niso dogajale krivice, pravim le, da jih jaz nisem občutil. Vem pa, da je javni prevoz deloval bolj pogosto – danes pelje en avtobus v Kočevje zjutraj, drugi pa popoldne v nasprotni smeri – da smo imeli v vasi gostinski obrat, banko in v bližini celo smučišče. Na Borovcu ga je postavila družba Snežnik, snega je bilo dovolj, da sem nabral do 60 smučarskih dni,« z nostalgijo pove Boštjan Cimprič, danes predsednik KS Kočevska Reka, a dela v Ljubljani. Na širšem območju Kočevske Reke danes ni služb, pravi Cimprič in dodaja, da takšno usodo deli pravzaprav kar vsa kočevska občina, ki jo tare brezposelnost krepko čez 20 odstotkov. »Prihodnost naše krajevne skupnosti je neločljivo povezana z družbo Snežnik, ki je v 70-odstotni državni lasti. Sedaj je direktor človek iz vasi, ki razume potrebe, prej smo imeli nekaj direktorjev, ki so peljali povsem drugo zgodbo,« pravi Cimprič.
»Problem je, ker ni avtohtonega prebivalstva, kajti če ne dihaš s krajem, se ne boš nikoli vključil v vaško življenje. Avtohtono prebivalstvo so bili Kočevarji. Mi smo ena redkih družin v vasi, ki so tukaj še izpred prve svetovne vojne,« pove Mikuličeva in žalostno doda, da postajajo vas starih ljudi. »V vsaki hiši je vsaj eden star nad 80 let.« Sestava prebivalstva se je v preteklosti precej spreminjala. Najprej v šestdesetih letih, ko je Snežnik zaradi vse bolj ekspanzivnega gozdarstva pripeljal delavce iz nekdanje Jugoslavije. Ko se je začela vojna v Jugoslaviji, so se v Kočevsko Reko priselile še družine delavcev, v zadnjih letih še romske družine. Tudi Boštjan Cimprič meni, da je kohezivnost vaščanov s priseljevanjem izginila, da se je težko »karkoli dogovoriti«.
Zgodovina kočevskih Nemcev ali Kočevarjev je sicer prežeta s tragedijo. Nemci z območja zahodne Koroške in vzhodne Tirolske so se tukaj naselili v prvi polovici 14. stoletja. Še v začetku prejšnjega stoletja jih je v skoraj 180 vaseh, raztresenih na območju med Krko in Kolpo ter med Belo krajino in obronki notranjskih hribov nad Loškim Potokom, živelo kakšnih 20.000. V začetku 20. stoletja se je začel prvi velik val »ekonomskega izseljevanja«, predvsem v ZDA. Konec prve vojne je prinesel sovražen odnos do nemške populacije – odpravljena so bila vsa nemška krajevna imena, razpuščena vsa kočevarska društva, veljala je prepoved uporabe kočevarskega in nemškega jezika na javnih krajih in na delovnem mestu, tudi v šolah je pouk potekal le še v slovenskem in srbohrvaškem jeziku. Kar je botrovalo ugodnim razmeram za sprejem idej nacizma. »Politika jugoslovanskih oblasti je vplivala na to, da so kočevski Nemci začeli simpatizirati z nacizmom,« je v svoji analizi Kočevarjev z naslovom Kočevska – pusta in prazna zapisal dr. Mitja Ferenc.
Leta 1941 so Kočevarji sprejeli najslabšo možno odločitev, ko so se odločili zapustiti območje, ki je prehajalo pod italijansko okupacijo, zavedeni z obljubami, da se bodo lahko naselili v meje rajha: kulturbundovci so ljudi prepričali, da se bodo preselili v meje rajha, kdor bo ostal, bo po prihodu italijanskih okupacijskih sil deportiran na Sicilijo. Od 12.400 Kočevarjev ji je kar 11.500 zapustilo vasi, podpisalo sporazum o optiranju z Nemčijo in ji prepustilo premoženje, za seboj pa pustilo praznino. Namesto v Nemčiji se je njihova pot končala v Brežicah, Krškem in Posotelju, od koder so Nemci pregnali slovenske družine. Po vojni je nekaterim uspelo pobegniti v Avstrijo, veliko jih je končalo pod streli partizanske vojske.
Porušena mitnica
Sledi Kočevarjev hitro izginjajo, prav tako kot spomini na zaprto območje. Prva stvar, ko so odprli območje, je bila, da je predsednik krajevne skupnosti porušil stražarsko hiško ob vstopu v zaprto območje, jaz tega ne bi naredila, zagotavlja Mikuličeva. Pustila bi jo kot spomin na tiste čase, tako kot sta ostali obe goteniški hiški, pravi. Ko kasneje na poti proti Mokremu Potoku, kjer na kraju, kjer je bila nekoč kočevarska vas istega imena, nastaja prava eko vas – nastajanje je sicer relativen pojem, saj še vedno čakajo na gradbena dovoljenja in od štirih prvotno načrtovanih hiš ne stoji še niti ena – zavijemo z glavne ceste na makadam, zavijemo prav tam, kjer je nekoč stala stražnica.
Majhna vzpetina, ki si jo je gozd že zdavnaj vzel nazaj. Tudi z bujno domišljijo si človek danes tam težko predstavlja hiško, ki bi zaradi svojega zgodovinskega pomena morda zanimala turiste. »Ah, edini turizem, ki v naši vasi živi, je verski turizem. Naš župnik ima še vedno po dvesto avtobusov vernikov letno,« je kar malce nejevoljna Mikuličeva. A ti ljudje pridejo k maši v vas, kjer je komunistična oblast v začetku petdesetih let porušila vse sakralne objekte. Ne le v Kočevski Reki, povsod na zaprtem območju, 27 objektov vsega skupaj. Druga skupina turistov so ribiči, ki prihajajo na Reško jezero lovit ščuko. A jez, ki že štirideset let drži vodo, je začel puščati in je potreben obnove, denarja pa seveda ni. Vsi pravijo, kako je tam lepo, a pozabljajo, da se samo od lepote ne da živeti. Da je treba tudi vlagati.
Turizem zaprtega območja pa ni opcija, vprašam. En tak fotosafari po prelepi okolici, podkrepljen z anekdotami o komunističnih veljakih, ki so tukaj lovili medvede, jelene in nabirali enormne jurčke. Saj veste, anekdote vedno dodajo k nekoliko dolgočasni faktografiji nekaj soli, ki se vsaj delno sklada z resničnostjo.
»Saj, ko pridejo kakšni tujci – predvsem zaradi lepe narave – in jih vodim po poteh, jim vedno povem tudi zgodbe tega zaprtega območja, tudi zato, ker je ostalo bore malo materialne dediščine. Moja mama, ki je letnik 1928, mi še zna povedati kakšne kočevarske zgodbe in jih vpletem, drugače pa se je zgodba z zaprtim območjem nekako izpela. Edina svetla zgodba s turističnega vidika je Hrženjak, tam gori na Primožih (kjer ima med drugim policija veterinarsko enoto), ki ima konje in menda načrte zgraditi hotel. Razen v lovskih kočah pri nas človek nima kje prespati. Nimamo več niti ene gostilne, pa smo imeli tri,« pove Mikuličeva.
A Kočevska Reka ima vsaj dva bifeja in trgovino. In cerkev. In enkrat na teden improviziran zdravstveni dom. Kar je precej več, kot ima Gotenica. Zgodovina Gotenice – njeno ime v etimološkem smislu pomeni, da tam izvira voda, in kljub precejšnji podobnosti ni povezano s kočevarsko besedo za Kočevarje Gottscheer – je fascinantna. Pred drugo svetovno vojno je bila to najbogatejša vas na Kočevskem. Po štetju leta 1931 je v vasi živelo 317 prebivalcev, od tega večinoma kočevski Nemci, ki so bili tudi lastniki več trgovin, gostiln in parnih žag v vasi. Leta 1941 se iz vasi izselijo praktično vsi Kočevarji, torej vsi, ki so predstavljali gospodarsko gibalo vasi, vas pa dokončno umre leta 1949, ko oblasti preselijo še zadnje prebivalce, da bi pod njo kopali zavetje za republiško vodstvo.
Prevzemanje Gotenice
Vse od zaprtja območja kmalu po koncu druge svetovne vojne je bila Gotenica nekakšna Slovenija znotraj Slovenije znotraj Jugoslavije. Območje je bilo namreč predvideno za umik slovenskega vodstva v primeru napada od zunaj in za zvezne oblasti nedostopno, če odštejemo nekaj inšpekcij, ki jih je izvedla služba državne varnosti. Območje je sicer do leta 1990 varovala jugoslovanska vojska, večinoma z naborniki iz Kosova in Črne gore. Enota je bila nastanjena znotraj zaprtega območja, vojaki pa so v 12 oziroma 15 mesecih služenja vojaškega roka mesto videli le dvakrat ali trikrat, ko so jih z avtobusi odpeljali v Ljubljano. Še danes kroži med poznavalci zgodba, da je bilo edino merilo za nabornika, napotenega na to območje, da je bil čim bolj – v pomanjkanju boljše besede – neumen.
Po prvih večstrankarskih volitvah v Sloveniji aprila 1990 je varovanje Gotenice prevzela posebna služba za varovanje, podrejena neposredno vodstvu SDV (to je bilo podrejeno neposredno zveznemu organu za notranje zadeve, kar pomeni, da je šlo za vzporedno linijo vodenja, na katero Slovenija ni imela nobenega vpliva). Na zaprtem območju je bil nastanjen odred za oskrbo, sestavljen iz stalnih pripadnikov in rezervistov teritorialne obrambe, v bližnjih Primožih (prav tako na zaprtem območju) pa je bila nastanjena zaščitna brigada Edvarda Kardelja, katere edina naloga je bila zaščititi republiško vodstvo in zaprto območje v morebitni vojni. Ko je junija leta 1991 do vojne res prišlo, starega republiškega vodstva ni bilo več, novo pa se v Gotenico ni umaknilo.
Z Gotenico je neizbrisno povezana tudi slovenska osamosvojitev oziroma praktično prva policijsko-vojaška akcija, še preden se je vojna sploh začela. V noči na 4. junij 1991 so namreč pripadniki posebne policijske enote prevzeli varovanje zaprtega območja Gotenice in s tem zavarovali nekaj tisoč kosov orožja, ki bi sicer zanesljivo končalo v rokah JLA. In seveda kot »kolaterno škodo« arhive UDBE, OZNE, SDV in kar je še bilo teh organizacij, ki so krojile življenje v nekdanji Jugoslaviji. Poveljnik akcije je bil Vinko Beznik, takrat vodja centra za usposabljanje posebnih policijskih enot na Jasnici, ki ga je Igor Bavčar, takratni sekretar za notranje zadeve, tudi imenoval za novega vodjo varovanja zaprtega območja.
Kljub »stabilnim razmeram« po osamosvojitvi se policija ni odpovedala Gotenici in še danes je nekoč najbogatejša vas na Kočevskem vadbeni center policije, rove pa je zasedel filmski arhiv. Dobra tri leta bo tega, kar je vas dobila stalnega prebivalca.
Marko Kocijančič je danes edini stalni prebivalec Gotenice. Le lučaj od vhoda v vadbeni center, torej še zadnjega kosa dejansko zaprtega območja za javnost, je postavil veliko gospodarsko poslopje na eko kmetiji, ki prideluje mleko. Nova generacija nekoč zaprtega območja.
»Danes je zaprto območje le še nad Gotenico v gozdu, za vstop v tisti del potrebuješ posebno dovoljenje,« pravi gospodar. »Leta 1994 smo prevzeli te površine od policije, leta 1998 pa tudi gospodarske objekte, saj se niso smeli več ukvarjati s pridobitveno dejavnostjo. Takrat so vse prenesli na podjetje Snežnik, to pa je z razpisom iskalo najemnike. Mislim, da sem se prijavil na tretji razpis, in dobil v najem kmetijske površine in objekte. Sedaj imam zemljišče v najemu od sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, to zemljišče, na katerem je gospodarski objekt, pa sem odkupil in zgradil nov objekt,« pojasni svojo povezavo s krajem Marko Kocijančič, ki v Gotenici stalno živi dobra tri leta. Tako je po dobrih šestdesetih letih »oživil« register vasi, ki ima sicer elektriko in internet, ni pa nobenih servisnih dejavnosti. »Po nakupih je pač treba v 25 kilometrov oddaljeno Kočevje,« pravi edini prebivalec vasi. Ob nočeh človek sicer nima občutka, da je sam. Jeleni, volkovi, medvedi, lisice, sove... Prebivalci zaprtega območja, ki režima niso nikoli čutili.
»Živali me zaenkrat ne napadajo,« pravi gospodar kmetije. Težave ima le s kraguljem, ki mu je pred kratkim odnesel kokoš. A takšen je pač krog življenja – rojstva in umiranja. Nič drugače ni z vasmi na širšem območju nekoč zaprtega območja. Morda bodo nekega dne prazne in prepuščene gozdu, ki si hitro jemlje nazaj, kar mu je človek iztrgal. Kot je hitro prerasel spomin na rampo tam pri odcepu za Mokri Potok.
