Vlada, ki se ji ne morejo zgoditi niti sredinski, niti levi, niti desni odklon, saj ji je kot moderni sredinski socialni demokraciji za upokojence ta trojni odklon že po opredelitvi lasten, je očitno takšna, kakršno so mnogi volilci desetletje dolgo pogrešali. Kot so pogrešali predsednika vlade, ki mu je bolj ali manj vseeno, kaj je vprašanje, saj lahko na vsako rahlo zaskrbljeno in počasi, da je videti premišljeno, odgovori, da »potrebujemo sodelovanje, potrpljenje in razumevanje, na nekaterih delih pa takojšnje ukrepanje«. Kot so, skratka, pogrešali utvaro politične stabilnosti v kozarcu vode.
Eno leto vlade: Utvara politične stabilnosti v modernem kozarcu vode
Z vlado Mira Cerarja je nekako tako kot s strahom iz tolažilnega pregovora za otroke: znotraj je votla, okrog pa ni kaj videti. Po štirih misijonarskih vladah od leta 2005 – ena je z ognjem in mečem izganjala komunizem, druga gospodarsko krizo, tretja in četrta pa zadolženost in trojko – je sedanja koalicija tako prav tisto, kar pove že pomensko izpraznjeno ime njene največje stranke. Obe imeni pravzaprav, tisto »osebno«, s katerim je šla na volitve, in tisto, ki si ga je nadela po njih.
