Nato je Cerar prevzel vodenje države, ki je že izšla iz vrtinca težav. Njene banke so bile rešene, celo v SD so se sprijaznili z njihovo privatizacijo, izvozniki in prilivi evropskih milijonov ob koncu prejšnje finančne perspektive, ki so jih pospešeno črpale država in občine, pa so napihnili gospodarsko rast. Cerarju pravzaprav ni bilo treba početi ničesar. In prav to utegne biti največja težava drugega leta njegovega mandata. Izvozne napovedi za leto 2016 niso obetavne, še posebej v avtomobilski industriji, napoveduje se nov mrk gradbeništva, slaba posojila v državnih bankah se kljub poceni denarju spet kopičijo, število brezposelnih ostaja visoko… Upravičeno gre domnevati, da Cerar rešitev za prihajajoče težave (še) nima.
Eno leto vlade: Veliko več sreče kot idej
Če iščemo besedo, s katero bi lahko opisali slabo leto in pol politične poti Mira Cerarja, je možna le ena – sreča. Te mu ni manjkalo že ob odločitvi za vstop v politiko. Ob več kot ugodnih razmerah – razpadu PS, odhodu prvaka SDS v zapor, pretresom v SD – je imel pot do zmage na volitvah na široko odprto. Celo do te mere, da mu stranke, prvotno poimenovane po sebi, sploh ni bilo treba »napolniti« z vsebino.
