Pa pogledamo na vse skupaj z mirno glavo – ne glede na to, kako ocenimo trenutno situacijo, ker je tako ali drugače ne moremo spremeniti, odklonilna in neprijazna drža do beguncev ni smiselna. Na situacijo lahko gledamo z več plati. Na primer z usmiljenjem? Torej, beguncem izrazimo dobrodošlico v imenu našega sočutja do sočloveka. Ali z občutkom krivde? Orožje so dobili tudi od nas, Evropejcev. Ali vizionarsko? Spoznavanje drugih kultur pripomore do bolj odprte mentalitete, ki lahko v prihodnosti doprinese k razcvetu gospodarstva na mednarodni ravni. Lahko pa o situaciji razmišljamo tudi sebično – če že res moremo – in tako nelepa kot ta misel etično tudi je, bi potemtakem vse skupaj lahko izkoristili za spodbujanje pozornosti in usmerjanja fokusa na našo regijo. Kaj želimo sporočiti!?

Kdor si vzame čas in razmišlja, bo našel več tisoč razlogov zakaj pomagati beguncem, a niti najmanjšega namiga o plodnosti zavračanja in da se lahko vsaka situacija razume tudi kot priložnost.

Če se sprašujete, zakaj neko kulturno društvo ponuja svojo takojšnjo pomoč beguncem, in to v mestu, ki je že nakazalo pripravljenost pomagati, naj dodamo, da vidimo »mesto spotike« v lokaciji namestitve za begunce. Prva lokacija je v Fiesi – ki je mimogrede druga občina, na drugem koncu Slovenije, druga pa Partizanski dom – gorska koča sredi Pohorja. Torej obe lokaciji stran od naših oči, stran od naših vsakdanjih rutin, vendar ponujata »oprano vest«, češ, pomagali smo. Takšen licemerski način pač ne more biti pravi način ravnanja v tej situaciji, sploh za mesto Slovenj Gradec, ki naj bi bilo mesto kulture in mednarodnega dialoga. Kulturna integracija beguncev mora biti bistvo, če želimo dejansko pomagati. Samo spomnite se, kakšno paniko delamo, že če se moramo preseliti iz enega kraja v drugega.

Kaj najprej pomislimo? Otrokom bomo vzeli prijatelje, kako se bodo navadili v novi šoli? Kakšni bodo novi sosedje? Bodimo za trenutek empatični in pomislimo, da so bili ti begunci primorani oditi, ker so jim požgali domove in pobili družine. Vsak od njih ima svojo zgodbo – travmatično zgodbo! Nekaj litrov vode in nekaj tisoč kalorij »težek« obrok na dan sredi gozda pač ni rešitev.

Zato člani kulturnega društva RAUM AU slovenjgraški mestni občini ponujamo svoj prostor sredi mesta, ki je tako ali drugače namenjen kulturnim projektom, da skupaj izpeljemo kulturni izziv, pred katerim smo se našli vsi občani mesta glasnika miru. Dodatno apeliramo na someščane, in sicer s pobudo, naj dajo na razpolago tudi svoje proste sobe – saj ima krožnik juhe in prazno posteljo marsikdo od nas. Občino pa prosimo, da organizira možnost medicinske oskrbe za begunce ter priskrbi tako imenovano pisarno, ki pomaga pri reševanju birokracije v zvezi s političnim azilom.

Dragi someščani, dragi Slovenci, je trenutek v zgodovini naše mlade države, ko smo ponovno lahko najprej ljudje. Slovenci smo namreč dobri, prijazni in sočutni. S svojo prijaznostjo in sočutjem poskrbimo, da se bodo begunci, ki so na žalost mnogokje obravnavani kot živina in okoli katerih se razvijajo histerične in ksenofobične diskusije, počutili tako, kot se spodobi – dobrodošle!

Rado Carlo Poggi, predsednik društva RAUM AU Urška Čerče, podpredsednica