Branko Gradišnik o Sloveniji in Slovaški: Tiskarski škrat ali res dve deželi?

Narava

Ljubljana je zelo zeleno mesto, a Bratislava je še bolj zelena. V bistvu je Bratislava narodni park z eno velereko, eno reko, več jezeri, širnimi gozdovi in hribovjem in nižavjem, sredi tega rezervata pa se stiska prijazno mestece. Prebivalcev je menda 500.000, a tega ne verjamem. Prevladuje vtis zaselka ali kvečjemu tržnega mesta. Na primer: vetrobransko steklo mi menjujejo pri Avtosklo Jurišta, ocvirke kupujem pri mesarstvu Jurišta, kokosove kolače sem, dokler sem še užival ogljikove hidrate, kupoval v Buffetu Jurišta na gornji postaji kamziške žičnice. Vsi ti Jurište so si v tesnem sorodu, čeprav oddaljeni drug od drugega le po par kilometrov vranjega leta. In vsak Bratislavčan ve zanje. Potem je tu še četrti Jurišta, simpatični Jan, ki se je leta 2014 potegoval na volitvah za mesto predsednika države kot kandidat Komunistične stranke Slovaške. Osvojil je nekaj malega več kot 12.000 glasov – no, saj to je pa tudi število, ki ustreza moji predstavi o številu Bratislavčanov!

Glavna sprehajališča moje bratislavske familije – ene ženske in dveh psov – so bolj zunaj tega tržnega mesta (petega najbolj propulzivnega v EU, pravijo). V okoliških gozdovih je namreč manj možnosti za srečevanja z ljudmi, čeprav je treba reči, da imajo Slovaki ženske in pse nasploh kar radi. Od leta 2012 je na primer ukinjena svoboščina registriranih lovcev, da lahko v revirjih nekaznovano ustrelijo vsakega psa ali mačko, ki je več kot 50 metrov oddaljena od lastnika. (Pri nas je taka prepoved v veljavi že od leta 2004.) Kar se tiče odnosa do žensk, je njihovo pobijanje prepovedano pač že sto in sto let. Res pa je, da imajo tudi Slovaki svojega serijskega morilca žensk, moža z zgovornim priimkom Jozef Slovak. Umoril jih je najmanj pet. Toliko kot naš Trobec torej. Že po prvem umoru, leta 1978, so ga ujeli in ga leta 1982 obsodili na 15 let, ob osvoboditvi pa je bil leta 1990 pomiloščen v okviru vseobsežne amnestije, ki jo je podpisal Vaclav Havel. Bil je tako navdušen, da je tisto poletje takoj po pogojnem odpustu umoril dve ženski, naslednje poletje pa še dve. (Vmes je bil osem mesecev zaprt zaradi nedovoljene nošnje in posedovanja orožja.) Potem so ga le spet ujeli in zdaj ždi v dosmrtni ječi in se pritožuje, da ne more več izumljati, ker mu ne dovolijo uporabe ustreznih pomagal. Je namreč imetnik več patentov s področja elektronike.

Morda prav zaradi Jozefa Slovaka ohranjajo na Slovaškem dosmrtno kazen? Kakorkoli, število kaznivih dejanj na 100.000 prebivalcev znaša na Slovaškem okrog 2300, pri nas pa 4300.

Nazaj k psom. Spomladi 2015 sva z B. pred Jarovci videla jumbo plakat, na katerem nekdo ponuja 3000 evrov za izgubljenega psa. Kdor ga je ukradel, naj dobro premisli, ali ga bo vrnil, kajti kdor je pripravljen dati 3000 evrov za nagrado in morda še 2000 za tiskanje in razobešanje plakatov, bo sicer plačal – a potem si ne bo pomišljal odšteti še 5000 evrov tistemu, ki bo ugrabitelja likvidiral.

Južno od mesta se da utopiti v Donavi, zahodno se da utopiti v njenem pritoku Moravi (ne vem, kako se ji posreči priteči iz Srbije), zato pa lahko človek svobodno hodi na sever in na vzhod, kjer ni rek. Na sever se da v gojzarjih in s puško na rami vse do Visokih Tater in na Poljsko, če bi nastala potreba. A za zdaj potrebe ni in tako severa dežele ne poznam posebno dobro. Lani junija smo bili za dolg vikend v prelepi Vrátni dolini – zelo podobni naši dolini Vrata – ko pa smo odpotovali, jo je naslednji teden razdejala stoletna hudourniška povodenj, in potem sem se odločil, da s svojo navzočnostjo ne bom več izzival besa Janošikovega duha. Cestni ropar Janošik (1688–1713) je imel tu gori svojo razbojniško špiljo, zdaj pa ima spomenik, kajti v času narodnega prebujenja je prerasel v figuro upornika proti tujim zatiralcem.

Slovaki se sicer vdajajo nacionalni mitologiji prav tako zlahka kot Slovenci in tudi miti sami so bolj ali manj identični, razlika je morda le v tem, da so o njih objavili demistifikacijsko knjigo, Mýty naše slovenské (ur. E. Krekovič et al., sozaložba SAV /Slovaške akademije znanosti/ in Premedia Group, 2005, 2013). Dvajset zgodovinarjev, arheologov, lingvistov in etnologov je neizprosno razkrinkalo tako rekoč vso mitološko podstat naroda, od tisočletnih sanj do vstajenja. Neka definicija pravi, da postane narod velik, ko nastavi svojim mitom ogledalo realnosti. Slovaki so to naredili. Pri Slovencih se ukvarjanje z mitologijo konča s Perunom in Svarunom. Slovaki se zavedajo, da so Hlinka, Tiso in Husak bajeslovna bitja, medtem ko Slovenci povečini še vedno zaupamo, da so Kardelj, Pučnik in Janša ljudje iz mesa in krvi in kosti.

Na vzhod se pride na nam tudi znano (Prekmurje) Panonsko nižino, nazadnje tudi v Ukrajino, čeprav se to ne dela. Nižina je skrbno obdelana, ne pa da bi opuščena polja čakala na prekvalifikacijo v greenfield joint ventures, kot vse pogosteje vidim v Sloveniji. Je tudi dokaj nepozidana. To me preseneča. V Sloveniji ni zemljepisne točke, s katere se – če nisi ravno sredi Kočevskega roga ali v Postojnski jami – ne bi odkrival pogled na vsaj eno novogradnjo. Mogoče je tako zato, ker Slovaki še pridelujejo lastne poljščine. In jih tudi prodajajo. Ne vem, kako to, nemara je Trst predaleč, da bi hodili na tamkajšnjo živilsko tržnico po hidroponsko italijansko robo, kakor to počnejo nekateri ljubljanski ekološki kmetovalci.

Živila

V kmečkih trgovinah (gazdovskih trhyh) se sredi Bratislave dobijo jajca pašnih kur, domači oškvarki (ocvirki), bryndza (ovčja skuta), žinčica (ovčja sirotka), čvrsto maslo, ki se zlepa ne zmehča, beli jogurt z 12 odstotki maščobe, odkril sem celo surovo mleko, na Homolovi ulici, pri trgovini Terno/CBA: Slovaki so očitno tako zaostali, da jim je živalska maščoba že vseskozi dobra in zdrava, medtem ko pri nas to nanovo odkrivamo šele zadnjih nekaj let.

Glavne poljščine ob Donavi so koruza, potem rep(ic)a in krompir. Od nekod pa očitno uvažajo pšenico, kajti glavne skušnjave slovaškega jedilnika temeljijo, podobno kot v Sloveniji, na žitu.

Glede sladic in peciva se kar uspešno kosamo: kokosinky (kokosovi kolački, omočeni z omamno alkoholno aromo) Jurištove mamke iz bufeta Horna stanica, v temelju zgornje postaje kamziške žičnice, in makove štrudle z višnjami lepotice Andree iz pekarne Aysa blizu glavne ceste, ki vodi na bratislavsko izletniško vzpetino Kamzik/Koliba, so enako neprekosljive kot slovenska rožniška orehova potica in recimo vodiške preste. Kokosinke sem nekoč, ko sem jih med spravljanjem psov v prtljažnik odložil na streho avtomobila in pozabil nanje, pozneje, ko sem psa že imel lepo doma, pa me je odvisništvo pripeljalo nazaj na mesto pozabe, jedel s tal, kjer sem našel dva kosa še dokaj ohranjena, medtem ko je druge štiri povozila neusmiljena guma tujega avtomobila. Mislil sem si: če postane posnetek moškega v fraku, ki pobira s tal ostanke in si jih tlači v usta, viralen, se bom pač izgovoril, da je spet prišlo do tipografske napake, torej do zamenjave med »slovinskim« in »slovenskim« diplomatom.

Ženske

Kaj pa žive skušnjave? Mnoge Slovakinje so lepe, visoke, iskrivih oči, jedrih prsi, predvsem pa znajo poslušati in se zvonko smejejo poklonom in šalam. V slovenskih očeh ti miki, kadar gre za Slovakinjo, sicer malo štejejo. Slovenci imajo namreč o Slovakih predstavo, da so kmetavzi. (A lahko bi se zamislili že ob primerjavi med zagovednim Trobcem z njegovo krušno pečjo in finim, kultiviranim Jozefom Slovakom, ki je uporabljal lastno iznajdbo, plinsko pištolo, predelano v nevroparalizator.) Zgodilo se mi je že, da je slovenski gost, ki sem ga opozoril na kako lepo zrihtano krasotico, komentiral: »No, še ena, ki bi se rada prodala na Zahod.« Se pravi, k nam, v Slovenijo – a kaj, ko d'narja ni, d'narja ni...

Nekdaj so prelepe Ljubljanke upravičeno slovele, še pred dvajsetimi, petnajstimi leti je bil sprehod po ljubljanskih ulicah prava paša za moške oči, zdaj pa so se pod učinkom zahodne prehrane že dokaj razlezle. No, tudi v Bratislavi opažam ta pojav, čeprav je McDonaldsov za tretjino manj. A medtem ko so Slovakinje v pasu že rejene, znajo zadnjico in noge še vedno spraviti v ozke oprijete pajkice ali kavbojke. V Sloveniji veliko bolj pogosto vidiš mahedrati tudi oblačila pod pasom.

Bolj pomembna razlika je, da na Slovaškem debelost še ni politično korektna vrlina, medtem ko v Sloveniji debeluške že prevzemajo oblast. Celo na državni televiziji, ki je sicer tako odvisna od prodaje videza, sem davi lahko preučeval vizualne značilnosti vremenarke jutranjega programa TV SLO, ki, domnevam, ni bila Slovakinja, pa je nosila plahutavo varianto kroja (slovaške narodne noše). Nasploh je za jutranji program TVS značilno, da nas v njem poučujejo o zdravem življenju, prehrani in telovadbi ljudje ženskega spola, ki se svojih naukov že na pogled ne držijo.

Slovaški feminizem je zgodovinsko šibkejši, tišji – najbrž nekatere Slovakinje še niso pozabile sovjetskega feminizma, ki je opogumljal žene, da so se lahko enakopravno udeleževale udarniških akcij, čiščenja greznic in podobnega – tako da med medijskimi osebnostmi debelost še ni prešla med dokaze ženske uveljavitvenosti (bolj vizualno posrečen bi bil izraz »opolnomočenje«). Nasprotno: žena zunanjega ministra Jarka Lajčáková - Hargašová (stara menda 46, ki pa jih ne kaže), ostaja še naprej priljubljena TV-moderatorka, pa čeprav je diplomatske večerje niso prav nič poredile, vsaj ne drugje, kot je to pri ženski prikupno. Iskreno sem ji lahko na nekem sprejemu povedal, da mi pogled nanjo uspešno krajša protokolarne govorance. Kakorkoli, to, da je obdržala svojo službo, obenem pa je možu ves čas ob strani, je zame dokaz suverene emancipacije.

Pri nas pa je cvet slovenskih feministk – podpisanih sicer ne poznam, pa saj si jih tudi ne želim spoznati – letos poslal grozilno pismo upravnici Cankarjevega doma, naj odpove organizacijo Festivala ženskosti, ker da ta spodbuja »diskriminatorne prakse«. In se je zgodilo.

Slovakinje so dovolj osamosvojene, da ne upirajo pogleda v tla in se lepo odzivajo na moški poblisk obrvi, Slovenke, ki so še bolj »ozaveščene«, pa ga že zignorirajo ali pa celo zavijejo z očmi.

Od mlade Slovakinje – lepotice, uspešne pevke džeza, Lucie Lužinske – sem prejel v nagrado za svoje verbalno občudovanje nasmejan poljubček že po štirih minutah znanstva.

Kje pa naj najdem v Sloveniji mladenko, ki bi še premogla posluh ali duševno zbranost za štiri minute sugestibilnega pihanja na dušo?

Jezik

Pihanja v slovenskem pomenu besede, jasno. Naš ambasadni šofer Mihal alias Miško namreč trdi, da ni res le, da je slovaški fúkat' slovenski »pihati«, temveč da velja tudi obratnosmerno razmerje, namreč da pichat' pomeni »fukati«. Slovenski etimološki slovar mu pritrjuje, češ da izraza onomatopejsko izražata zasople glasove in imata isto indoevropsko poreklo, a naši ambasadni krasotici, domorodki Sofia Šterbova in Romana Maruskova, mi zagotavljata, da je izraz pichat' v pomenu, ki ga predlaga Miško, le še arhaizem. Nagibam se k temu, da bi jima dal prav, kajti v slovenskem tisku, ki pograbi vsako takšno priložnost, še nisem bral, da bi kateri od Slovakov na začasnem delu v Sloveniji, ki so mu za rojstni dan rekli, naj upihne svečke, naskočil torto.

Takihle »lažiznank« – besed, ki enako zvenijo, a pomenijo kaj drugega, si slovaščina in slovenščina delita še kar nekaj.

Zelo me je na primer blamiral bratislavski Mozart. Nasproti ambasade na Ventúrski visi spominska plošča na hiši, kjer je leta 1762 zaigral na klavir, in sicer šesťročný. Precej časa sem razlagal ignoramusom iz diplomatskih krogov, da je igral šestročno – pač genij, kaj pa! – ampak ne, bil je takrat šele »šestleten« (rok = leto).

Miškulance glede Mozartove klavirske ročnosti sem razglasil za – do mene osebno – hudobne. Slovaki so mi pritrjevali. Seveda se je izkazalo, da jim hudobné pomeni »glasbeno« (hudba = godba).

Slovenec na Slovaškem se bo bolje sporazumeval, če se bo zavedal, da Slovaki naš g zamenjujejo s primorskim h (ki, lej ga, prav tako nadomešča neprimorski g): vendar sama zavest o tem še ne zadošča. Hlad je res naš glad, lakota, hora je gora, boh je bog, a hrdý ni grd, temveč ponosen (prim. srb. gord), in hej ni naš gej, temveč pritrdilnica tipa »strinjam se«.

Psihološko uničujoči za slovenskega moškega so lahko nesporazumi ob besedi najkrajši. Pomnite le, da je pohvalno in ne derogativno, če od Slovakinje slišite, da je vaš najkrajši: gre za presežnik pridevnika krásny (lep).

Včasih se žrtev takih nesporazumov hočeš nočeš počuti opeharjenega. Na komercialni TV Prima Love so obetali serijo z naslovom Výměna manželek. Veliko je bilo moje razočaranje, ko se je izkazalo, da gre za češko franšizo, ki jo Slovenci poznajo kot Zamenjavo žen, Slovaki pa kot Zámeno manžielek – in posledično seveda ni bilo v oddaji ne duha ne sluha o obetanem!

Besedišče v tisku nakazuje, da Slovakov ni strah tujcev. Knjižna slovaščina je polna nemških izposojenk, na primer taška (torbica), vankúš (povšter), cukor (cuker), sporák (šporhet), fajka (fajfa), švagor (svak) – zanje sploh ni sinonimov. Kot veste, je s slovenščino drugače – pri nas je smrtni greh uporabljati nemčizme, oziroma vsaj tiste nemčizme, ki o njih vemo, da so nemčizmi. Kaka puška, žemlja, svak, vampi, hiša, uta, volk, ohrovt so torej na varnem. Gre namreč za besede, ki so prišle k nam iz stare nemščine že tako zgodaj, da so se govorno obrusile in jih ne zaznavamo več kot nemške.

Nasploh je špas to s sposojanjem tujih besed pri nas. Sam sem mnenja, da je šlo v resnici za izposojanje konkretnih, dejanskih tujih predmetov, živali, sadežev itn. (pozneje iznajdb, patentov, konceptov), pri čemer se je pravilo ponaševanja glasilo: čigar je predmet, živo bitje ali pojem, tistega bodi tudi poimenovanje zanj. Kadar je bila beseda v izvirniku Slovencem lahko izgovorljiva, z zvočnim prenosom ni bilo problema: tako je banana ostala banana. Z besedami (in jeziki), ki nam niso šli tako zlahka v uho, je bilo pa to težje. To si lahko ponazorimo s preprostim primerom. Praslovenci se po dolgem pohodu izpod Urala naselijo v bližino frankovske ali bavarske vasice. Ker so lačni, niso pa še posejali medice in ola, stopijo do sosedov in si izprosijo jesti. Bavarci jim seveda povejo, kaj jim dajejo: »Grundbirn,« recimo, rečejo. In ko je naše odposlanstvo prineslo gomolj pred starosto, jih je ta vprašal: »Kaj naj bi bilo to?« Na poti pa so že malo pozabili, kako je zvenela beseda, in tako smo dobili krompir. Le da je ta prišel v Evropo šele po Kolumbovem odkritju Amerike in je anekdota torej nezanesljiva.

Prav, če še ni bilo krompirja (slov. ime je »zemljice«), jim je moral tujec dati kaj drugega. No, recimo, da jim da manjše, lično oblikovane pšenične kruhke, poimenovanje zanje pa je Semmel. Podarijo jim jih petdeset za domov. »Mm, to je pa dobro,« pravi starosta, ko mu izročijo tisti dve, ki ju niso že spotoma poščipali do konca. »Kako pa se temu reče?« »To sta dve žemlji,« pojasnijo odposlanci. »Oziroma… khm… par namrečev.« Kajti dobili so jih s podukom: »Das ist nämlich eine Semmel.« Kar pomeni: »To sliši na ime Semmel.«

Seveda nismo edini, ki smo takole prilagajali izgovarjavo. Iz istega razloga Hrvati pijejo gemišt, Slovaki pa imajo naimä.

Osebno mislim, da izposojeni žemlji nima smisla gledati v zobe, kakor jim gledamo Slovenci.

Kultura

Slovaki torej niso zgodovinsko občutljivi. To se vidi tudi po tem, da mirne duše ponujajo češke TV-programe in knjige. Pri nas pa niti v Konzorciju ne najdeš knjig iz drugih dežel, ki so se osamosvojile na tleh nekdanje Jugoslavije!

Kar se tiče TV, so razlike med deželama diametralne. Slovaška državna TV predvaja reklamne vložke le v kratkih premorih med dvema igranima oddajama; naša pa igrane vložke le v kratkih premorih med dvema reklamnima blokoma.

Slovaška TV ponuja iste franšize kot slovenska (»Milujem Slovensko«, »5 proti 5«), vendar so neprepoznavne. Vodene so namreč tako, da se lahko gledalci veselijo uspeha nastopajočih, medtem ko so naše vodene z namenom, da bi se gledalci lahko veselili njihovega neuspeha. Briljantni Andrej Bičan (voditelj oddaje Päť proti piatim; pri nas Kdo bo koga) se zaveda, da sočuten humor lahko zaceli vsako tekmovalsko rano. Njegovo oddajo gledam vsak dan in si iz nje bogatim besedišče in poznanje slovaške šegavosti, okusov in predsodkov.

Drži, Slovaki so nazadnjaki. Bičan izreka politične nekorektnosti, zaradi katerih bi ga drugod po EU moški izvršniki vrgli iz službe, ženske pa skopile. Ene dvakrat bi bil (jaz) skoraj s stola padel, če ne bi ležal na kavču.

Snema se ta oddaja v bloku – po vsaj pet oddaj naenkrat – vendar pa želi producent ohranjati iluzijo, da tekmovalci pripotujejo iz na primer daljnih Košic vsak dan posebej, in zato se morajo oni in moderator za vsako oddajo nanovo preobleči, menjati frizuro ipd. Za Bičanovo garderobo skrbi producent, in tako se zgodi, da ga oblečejo tudi v kaj, s čimer se ta mladi mož in oče treh otrok intimno ne enači. Ko se pojavi recimo v roza srajci, petkrat zapored v (zaigrani) skrbi, da bomo reč vzeli za identifikacijski znak, pove, da ne gre za pink barvo, temveč za barvo lososa. Nekaj tednov pozneje ga spet oblečejo v isto srajco – in najbrž jih je vmes tudi slišal od producentov, češ, naj malo pazi, da se ne bo zameril delu publike. Tokrat z resnim obrazom pove, da se mora korigirati, kajti srajca da je dejansko pink in ne barve lososa: »Tako me je pravkar v garderobi poučil simpatični mladenič, medtem ko me je oblačil, lišpal.« Bičan se ginjen obrne še bolj v kamero: »Hvala, Ramon!«

Toliko o slovaški šegavosti.

Radio nudi na več programih pristno ljudsko glasbo, res pa ne premorejo Radia Veseljak.

Tudi Mozartu in njegovim se kar dobro godi: klasično glasbo predvaja več postaj državnega radia. Če mi šestletnik gre na živce na Regini, lahko zasučem gumb na odraslega Haydna na Devinu. Ta izbira daje občutek svobode; v Sloveniji je poslušalec bolj utesnjen, ker ne more za dolgo nikamor pobegniti pred slovenskimi modernisti na tretjem programu RS (Ars).

Slovaško nazadnjaštvo pride prav tudi dunajskim ljubiteljem operne glasbe, ki se radi pohvalijo, da imajo 4 operne hiše, poleg Statsopere in Volksopere in Teatra an der Wien še bratislavsko Opero SND, v katero se zgrinjajo avstrijski ljubitelji klasike, ki ne prenesejo dunajskih režiserskih izživljanj. Vožnje je za slabo uro.

Promet

Slovaški promet je precej prijaznejši od slovenskega. Najbolj zanesljiv znak vozniške kulture je, kar se mene tiče, to, da se drugi vozniki hitečemu meni pravočasno umikajo s prehitevalnega pasu. V Sloveniji jim moram blendati za ovratnikom.

Prekrškarjev je malo. Morda zato, ker si prometni policisti tukaj služijo kruh še nevirtualno, torej v živih radarskih zasedah.

Veliko zaleže tudi dolgoletna bratislavska prometna politika, ki ni manično ruvala tračnic, ko so prišle trole, in snemala žic, ko so prišli sklopni avtobusi, itn., kakor se je zgodilo v Ljubljani. Zato imajo bratislavski pešci, ki bi raje postali potniki, na voljo vlake, tramvaje, avtobuse, trolejbuse, minibuse, taksije, katamaran, kolesa in celo, vidim na internetu, v živo se mi ji sicer še ni bilo treba umikati, eno rikšo. Prav radi se vozijo z vsem tem, kajti po tukajšnjih predpisih, ki gledajo bolj na praktične posledice kot na protekcionizem Evropskega sodišča za človekove pravice, pešec na zebri nima absolutne prednosti, ampak mora počakati, da se jih nabere skupinica, potem šele se lahko skupaj odpravijo čez, ko jasno nakažejo svojo namero, ponavadi takrat, ko jih je že toliko, da tisti zadaj zrinejo prvih nekaj naprej na zebro. Prav zato morajo biti avtomobilisti toliko bolj pozorni, kajti pešcem se ne ljubi tvegati prerivanja pred zebro in jo raje ubirajo čez cestišče po lastnih nevidnih stezicah, prav kakor srne v Bratislavskem lesoparku.

Tole dvoje zgoraj pa je tudi edino, kar mora za začetek nujno vedeti Slovenec, bodisi pešec bodisi avtomobilist, ki ga usoda ali naključje zanese na Slovaško.

*Pričujoča študija je razširjena iz impresije, ki ga je avtor napisal na pobudo Nine Granda, urednice Outsiderja, za prvo številko te revije, ki presega meje.