Ko se načrtujejo begunska naselja, postopki potekajo zelo birokratsko, skorajda že po vojaškem principu – ker se mudi in je treba hitro ukrepati. »Žal pa se pristojni pri postavljanju takšnih unitarnih modelov naselij po navadi ne ozirajo, kdo so ti ljudje in od kod prihajajo,« opozarja urbanist Grega Pilih, strokovnjak za formacije naselij pri množičnih preselitvah. Pravzaprav znajo biti problematične vsakršne oblike koncentriranih nastanitev, ki ne zagotavljajo dostojnega bivališča, četudi začasnega – tako zaradi fizične ločenosti kot zaradi družbene segregacije.
Senzibilno do bivanjskih potreb
Tako meni tudi arhitektka in docentka na ljubljanski fakulteti za arhitekturo Anja Planišček, ki opozarja, da so pri nas problematične že obstoječe stavbe, kjer bivajo begunci in migranti. Niso prilagojene skupnemu bivanju različnih ljudi – družin, otrok brez staršev, nosečnicam, žrtvam mučenja; ne zagotavljajo jim zasebnosti. To postane posebej problematično, če migranti ostanejo daljše obdobje. Pri tem je treba odgovoriti na vrsto vprašanj in eno od njih je problem segregacije.
Getoizacija, na primer, ni vedno slaba, kar se je izkazalo recimo v Angliji, opozarja arhitekt dr. Jure Kotnik, strokovnjak za modularno gradnjo. Pri načrtovanju sosesk so se najprej izogibali segregaciji ljudi po narodnosti, potem pa so ugotovili, da je na splošno manj težav, če migrante »grupirajo« po okrajih, od koder so prišli.
Ker vrnitev beguncev in migrantov v domovino ni vedno mogoča, začasna bivališča postanejo stalna. V takšnih naseljih pa neredko živijo dolga leta, zato jih sčasoma sami preoblikujejo. Tak primer je okupirano palestinsko ozemlje, natančneje južni del območja Gaze, kjer begunska naselja obstajajo že skoraj šestdeset let. »Prvih deset let je potekal proces družbene rekompozicije, ljudje so obnavljali prej obstoječe medosebne in družbene odnose ter se naseljevali skupaj. Danes skoraj nihče več ne biva na parceli, ki jo je dobil v uporabo,« pripoveduje Pilih. Iz tega se lahko naučimo, da je mogoče učinkovito prilagoditi prostor uporabnikom že v fazi samega načrtovanja naselja. »Če razmišljamo tako, potem se spremeni tudi klasična vloga arhitekta ali urbanista, ki 'riše' za uporabnika,« še pravi Pilih. Arhitekt v tem primeru pripravi samo shemo, »riše« pa nato uporabnik sam.
Vloga arhitektov
Arhitektov država sicer ni posebej povabila k strategiji reševanja begunske problematike. In vendar bi lahko slovenski arhitekti svoje znanje prispevali na več načinov, je prepričana Planiščkova. Najprej bi lahko raziskali, v katerih stavbah ali stanovanjih javnih lastnikov bi bile mogoče bolj »razpršene« oblike namestitve vključno z dostopno infrastrukturo, pri tem pa bi reševali tudi vprašanja prilagoditve prostorov (sob, sanitarij, kuhinj) glede na kulturne in psihosocialne potrebe beguncev. Na praznih parcelah bi bilo mogoče postaviti tudi začasna montažna bivališča, kot denimo to iz kartonskih tulcev počne japonski arhitekt Shigeru Ban za primere naravnih nesreč. »Ta dejanja niso nujno povezana z velikimi stroški, bolj z dobrimi idejami, recimo inventivno uporabo materialov, že obstoječih gradbenih elementov, konstrukcij,« pristavlja Planiščkova.
»V primeru množičnega prihoda migrantov k nam bi bilo za začetek dovolj že 3000 napihljivih postelj,« razmišlja arhitekt Kotnik, »ki bi jih potrebovali tudi v primeru, če nam denimo potres poruši Bovec.« Primerna namestitvena infrastruktura za to so šolske telovadnice in večje hale, seveda po tem, ko se napolnijo domovi za tujce in druge za bivanje primerne stavbe. Hitro se da vzpostaviti bivalno okolje tudi z mobilnimi kontejnerji ali šotori, kjer to podnebje dopušča – če je le volja.
