Intervju, Mojca Pajnik: Migrantske zgodbe so zgodbe vseh nas v radikalizirani obliki

Višja znanstvena sodelavka na Mirovnem inštitutu in predavateljica na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani ter gostujoča predavateljica na univerzah v Firencah, Budimpešti in Helsinkih pravi, da so strategije upora proti sistemu individualne in specifične, a vendar vseprisotne. »Ohraniti moramo pogum. Ne smemo dopustiti, da zapademo v nihilizem in cinizem, ampak ohraniti senzibilnost za krivice in opozarjati nanje.« Zgodovina, pravi dr. Mojca Pajnik, nas uči, da je drugačen družbeni sistem mogoč, sedanje migracijske politike Evropske unije pa obsojene na humanistični propad.

Roji in poplave so del govorice, ki jo poslušamo že desetletja. Pomembno je razumeti, da imamo opravka z rasistično politiko. Migracijska politika EU morda deklarativno govori o varovanju človekovih pravic in humanitarnosti, zadnje čase veliko tudi o moralni dolžnosti reševati migrante iz Sredozemlja. A dejansko je to politika kriminalizacije migrantov, rasizma in ustvarjanja delitev – imamo »prvi svet« in ljudi iz držav »tretjega sveta«. Nujno pa moramo tudi razumeti, kaj Evropa počne v državah, od koder ljudje bežijo.

Politiki, ki uporabljajo rasističen jezik, sprejemajo in izvajajo politike, ki so dokaz demokratizacije rasizma. EU ustvarja ilegalne ljudi, ljudi brez statusov. Različni statusi postavljajo ločnice: ti nisi del našega, »prvega sveta«, ampak si tisti drugi. Soočeni smo s cameronskim in orbanovskim trdim populizmom, ki ne izbirata besed. Sem sodi tudi krilatica Angele Merkel »multikulturalizem je mrtev«, ki je legitimizirala in omogočila, da se nam z večkulturnostjo ni več treba ukvarjati. Zmaga cinizem, da to tako ali tako ne deluje.

Leta poslušamo, da nas »migranti preplavljajo in nam kradejo službe«. Večina politikov, levi in desni, zliti v evropski center, zagovarja iste politike. Razlike so le v moderaciji govora, zagovarja pa se režim meja in pospešene gradnje zidov, ki ponovno rastejo na mejah Evrope. Ne gre za metaforične, ampak fizične zidove, ki jih poznamo iz preteklosti, in z nekaj zgodovinskega spomina vemo, kakšen je njihov učinek. Zidove še krepijo nove elektronske, pametne meje Frontexa in Eurosurja, v katere se vlaga milijone evrov, da se preverja prstne odtise in gradi baze podatkov. To je smer ukrepov, ki jih predlaga EU.

V novi petletni strategiji do leta 2020 bo EU veliko sredstev in napora namenila preprečevanju tihotapskih mrež, ki so le posledica evropskega rasističnega pristopa k migracijam. Namesto da bi spremenila rasistične politike in legalizirala statuse ljudi, odprla varne poti v času očitnih begunskih kriz, EU nadaljuje s kriminalizacijo. Na vidiku so tudi vojaška posredovanja v Libiji. A priznavanje pravic migrantov in migrantk ni humanitarna ali moralna naloga EU, je njena politična in pravna dolžnost. Naša dolžnost je spremeniti režim, ki je zastrašujoč.

Če govorimo o zgodovini, velja poudariti, da mejni režimi, kot jih poznamo danes, niso nekaj samoumevnega in nujnega. Države vstopa ne omejujejo od nekdaj in potni listi ne obstajajo od vselej. To nam dokazuje, da sta drugačna imaginacija in politika možni. S sedanjo situacijo bi se morali soočiti na povsem drugem koncu in, kot rečeno, omogočiti varne poti, razbiti kategorizacije ljudi, ki ločujejo: prosilec za azil, begunec, človek z mednarodno zaščito, ekonomski, ilegalni migrant. Izumili smo arsenal tehnokratske, tehnopolitične govorice, ki ima realne, rasistične učinke za ljudi, izhaja pa iz hierarhične pozicije premoči.

Deklaracija o človekovih pravicah iz leta 1948 in konvencija o beguncih iz leta 1951 sta pomembna dokumenta, ki sta nastala z idejo, da je treba ljudi zaščititi pred preganjanjem. Pri sklicevanju na dolžnost zaščititi pravice ljudi pa naletimo na paradoks: pravno-formalno je priznana pravica do emigracije – človek lahko zapusti državo. Umanjka pa pravica do imigracije, do tega, da lahko vstopi v drugo državo. Na tej točki človekova pravica trči ob etnični nacionalizem, ob možnost države, da odloči, koga bo spustila v svojo »etnično bit«.

Evropske politike še vedno temeljijo na pristopu Blut und Boden – prvi in pravi državljan je rojen na tej grudi v pravo kri; vsi ostali so na robu. Zaradi teh temeljev ostanejo vse politike paradoksalne: tudi če obljubljajo, da bodo uresničevale pravice ljudi, podeljevale statuse begunk in subsidiarne mednarodne zaščite, bodo to počele pod pogoji, ki jih bodo same določile. Tako je Češka izjavila, da bodo sprejeli določeno število sirskih beguncev, a le kristjane. Izbrali bodo, kdo lahko pride, kdo je dober in kdo ne. To spominja na prakse, ki smo jih poznali nekoč, ko se je trgovalo s sužnji. Ko se je izbiralo, koga hočemo, kdo sodi k »nam« in kdo ne.

Na diskriminacijo se je absolutno treba jasno, kritično in odločno odzivati in jo obsoditi. Ne smemo se izčrpati ali zapasti v cinizem. To niso majhne, obrobne ali nepomembne stvari. Politični in medijski govor sta povezana, saj politične izjave dobijo težo in odmev, s tem ko jih mediji povzemajo in reproducirajo prek dnevnih novic. Manipulira se s številkami, ki se jih jemlje iz konteksta in prepotencira. Na podobe obubožanih ljudi, stereotipnih slik migrantov, dodajamo številke, da je razčlovečenje totalno. V EU živi prek 500 milijonov ljudi, pregovarjamo pa se o sprejetju 50.000 beguncev! Štiri milijone Sircev je pobegnilo iz Sirije, skoraj dva milijona jih je v Turčiji. Libanon in Jordanija sta sprejela po več kot milijon sirskih beguncev. Slovenija pa se resno pogovarja o tem, ali zmore sprejeti 250 beguncev!

A te številke in metafore, ki se usedajo v zavest ljudi, lahko zakrijejo dejstvo, da govorimo o ljudeh z zgodbami, življenji, družinami. O zdravnikih, študentih, delavcih, učiteljicah, o različnih ljudeh, ki se jih želi vse stlačiti v eno podobo tipičnega drugega. Problem ni toliko, da odzivov na rasizme ne bi bilo, a na koncu gre karavana naprej. Če smo se pred leti ob rasističnem govoru vsaj zdrznili in so se politiki morali vsaj opravičiti, gre lahko sedaj z nekaj cinizma mimo. Namesto da bi zgradili sanitarni kordon okoli tovrstne govorice, je postala del vladajočih elit in povsem sprejemljiva, »demokratična«. David Cameron brez sramu govori o deportacijah ljudi, kar naj bi poskrbelo, da bo »roju migrantov« jasno, da v Veliki Britaniji nimajo kaj početi.

Tudi če se govori v jeziku človekovih pravic, pa se izkaže, da je ta na neki način ugrabljen: »Gre nam za človekove pravice, ljudi moramo zaščititi, ampak...« Tako govorico je v zadnjih mesecih prevzel tudi slovenski politični vrh: »Sprejeli bomo migrante… ampak upoštevati moramo varnostni vidik in kapacitete Slovenije.« Premierjeva izjava o varnosti je implicirala, da je treba državljane zaščititi pred migranti – ti na ta način postanejo potencialni kriminalci in teroristi. In počasi začnejo ljudje govoriti, da je varnost pa morda res problem. A gre za fantazme.

Problem varnosti niso migranti, ampak naraščajoča revščina, visoka brezposelnost, krčenje socialnih transferjev in vse večja okoljska degradacija. To so temeljna vprašanja varnosti. A se o njih ne govori, četudi je to ključno za razumevanje, zakaj so skrajne desničarske stranke lahko del etablirane politike – v to se je danes preobrazila demokracija. Stranke, ki eksplicitno zagovarjajo in simpatizirajo z nacifašizmom, sedijo v nacionalnih in evropskem parlamentu.

Pogrešam več kritičnega novinarskega pristopa, večjo prisotnost komentarjev in analiz. Učinek vseprisotnosti novic, ki so zgolj povzemanja populističnih izjav, je ta, da je javnost z njimi bombardirana, in strašljivo je, da se učinek teh novic zdi desenzibilizacija javnosti. Ljudje postajajo navajeni na slike mrtvih na čolnih v Sredozemlju; vejo, da se to dogaja, in zdaj bi želeli naprej. Če javnomnenjske raziskave kažejo, da nekaj deset odstotkov ljudi ni naklonjenih migrantom, je odgovornost politike in javnega govora, da te strahove mehča in ustvarja prostor solidarizacije. Počne pa ravno nasprotno, te naloge pa opravljajo posameznice in posamezniki, migranti in migrantke, ki so se pripravljeni izpostaviti s svojimi zgodbami, kritične civilne in no-border iniciative za odpravo mej.

Zagotovo se lahko vprašamo, ali je to, kar imamo, še država, in če, kakšna država je to. Bolj kot država, ki skrbi za polity, za politično skupnost enakih, ki omogoča, skrbi za in ustvarja prostore enakosti, imamo Leviathana, ki je vse bolj oddaljen od ljudi v svojem plesu po političnem parketu. Politiko vodijo odtujene meritokratske elite, ki se ukvarjajo same s sabo in jih voli vse manj volilcev. Svet evropske politične elite postaja zelo konservativen in paternalističen. To vidimo tudi v odnosu do Italije ali Grčije znotraj EU, kjer imamo »večvredne države« in »evropski jug«. V še hujši obliki pa se nam kaže v odnosu EU do Afrike, Bližnjega vzhoda...

Operacija Triton je morda najbolj nazorna slika, kaj so meje tega, kar je EU pri migracijah sposobna ponuditi: lahko govori o razbijanju tihotapskih mrež, sposobna je investirati v vojaške operacije in instrumente nadzora – govori o satelitih in brezpilotnih letalih, v proračunih se odmerja milijarde za fizične in elektronske zidove. To je njen domet.

EU že leta namenja milijarde evrov za preprečevanje migracij. Lani se je iztekel stockholmski program za »odprto in varno« Evropo, ki nas je v imenu integracije migrantov, solidarnosti, vključevanja ter multikulturalizma pripeljal v situacijo, v kateri smo. Pri migracijah govorimo o multikulturnosti in integracijah, a izkazalo se je, da politike težijo k temu, da se morajo migranti asimilirati, četudi se te besede ne uporablja več. V duhu »odprte« Evrope smo izumili neologizme, »boljše« termine, ki pa še vedno prinašajo enake, slabe politike. Domovanje jemljemo besedam, ki jasno poimenujejo določene prakse. Ustvarja se denimo slika, da ni danes nič več rasizem.

Hkrati lahko vidimo v teh ukrepih, kako EU razume »varnost«. Libija je verjetno najbolj nazoren primer. Takoj po napadih 11. septembra 2001 je EU začela vzpostavljati strateško-varnostna partnerstva z afriškimi državami, ki so imela dva ključna cilja: preprečevanje migracij in protiteroristične ukrepe. A prvenstveno so sporazumi z Libijo, Nigerijo, Marokom, Etiopijo in drugimi državami odpirali trge na področjih nafte, plina, farmacevtske, tekstilne in lesne industrije, kmetijstva. Tako so lahko v te države vstopile tuje investicije in danes je denimo med najmočnejšimi dvajsetimi podjetji v Nigeriji prvih deset evropskih. Gre za ekonomsko kolonizacijo držav – tja pripelješ svoja podjetja in narediš državo odvisno od evropskih ekonomskih in finančnih politik. Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad in EU so danes glavni afriški kolonizatorji: komodificirajo trge Afrike in jih naredijo ekonomsko odvisne od evropskih aspiracij in interesov. Politike EU gospodarsko izčrpavajo afriške države. Ko ljudje bežijo, bodisi zaradi vojn ali iz ekonomskih razlogov, pa se z mejnimi režimi, orožarskimi posli in »reševanjem« krize v Sredozemlju poskrbi za še drugi krog kolonizacije prek kriminalizacije in onemogočanja enakopravnosti, z ustvarjanjem manjvrednega »drugega«.

Gre za utrjevanje pozicije premoči – močne evropske države lahko same, celo v imenu človekovih pravic, zaprejo meje in rečejo, ne, ne dovolimo vstopa. Lahko izbirajo ljudi: »Ti, ti in ti lahko morda prideš, ostali ne.«

Ni naključij: ljudje bežijo iz držav, ki jih je zahodni svet tako ali drugače opustošil; ali z vojaškim posredovanjem ali z ekonomskim izčrpavanjem. Hkrati gre tu za globalni fenomen izkoriščanja šibkejših. Podobno situacijo vidimo v odnosu med ZDA in Južno Ameriko, pa med Tajsko, Malezijo in Bangladešem ter burmanskim ljudstvom Rohinga. Vsak ima svoj jug. Kot je dejal filozof Étienne Balibar, gre danes za rasizem brez rase. Rasizem ni več zgolj biološki, ampak kulturni: to nam govorijo tudi izjave politikov, ki želijo dokazati nekompatibilnost življenjskih stilov, okolij, iz katerih prihajamo, kultur, religij... Gre za utrjevanje ideje o nekompatibilnosti med ljudmi, vse to pa se gradi na pomanjkanju odgovorne politike in države.

Evropa potrebuje delavke in delavce. Prebivalstvo se stara in obstajajo potrebe po določenih tipih dela, denimo v gradbeništvu ali v skrbstvenem sektorju: skrb za ostarele, za otroke, gospodinjska pomoč. To odpira tudi določena vprašanja enakosti, saj se delo stratificira po spolu. Ekonomsko-politična izčrpavanja prinašajo različne posledice. Nekateri mladi se denimo vračajo k svojim staršem in veliko jih prevzame skrbstvene naloge v družini. Povečuje se razredna stratifikacija, saj tisti, ki si to lahko privoščijo, skrb predajo nekomu drugemu, in v državah EU ta tip dela večinoma opravljajo delavke migrantke.

Migrante pa se tradicionalno uporablja za dela, ki se jih označuje kot 3D: dirty, demanding, dangerous – umazana, težka, nevarna. Evropska politika je pri tem izjemno pragmatična: kombinira politiko zapiranja mej s politiko selektivnega omogočanja migracij, ločevanja in izbiranja ljudi. Ste morda zdaj, ko preseljujejo nekatere migrante in migrantke, ki so prečkali Sredozemsko morje, slišali koga, da bi rekel, da bodo migrante vprašali, kam bi želeli iti? Kot vreče tovora jih bodo naložili na pot v določeno državo, ki je določila, pod kakšnimi pogoji bo sprejela ta paket. Slovenska politika je bila pri oblikovanju tega dela evropskih politik ena bolj konservativnih. Premier je nekajkrat ponovil, da mora iti za prostovoljno odločitev držav, koga in koliko ljudi se bo sprejelo ter pod kakšnimi pogoji. Suverenost držav je bila kar naenkrat na piedestalu. V tej manifestaciji suverenosti pa je skoncentriran etnonacionalizem, ki temelji na vzbujanju strahu, da nas ogroža nekdo od zunaj. Če bomo že koga spustili medse, bomo pogledali, kaj nam manjka in kdo bi nam koristil.

Imamo politike, ki ljudi delijo in jim omejijo pravice glede na njihove statuse. Azilna politika EU denimo omogoča, da lahko človek zaprosi za azil, možnost, da bo prošnja odobrena, pa je v povprečju manj kot 3-odstotna. To je zelo cinična politika. Slovenija je od leta 1995 do lani podelila status begunca 348 osebam. Prošenj je bilo na tisoče. Integracijska politika v nadaljevanju povečini pomeni, da kot migrant ostaneš večno na robu, večni drugorazredni prebivalec: gre za sofisticirano rasistično naracijo. Politike trga dela migrante izjemno selektivno pripuščajo k delu, ko strogo gledajo, kateri poklici so deficitarni, kakšne bodo kvote... Ne zanima nas, kakšno izobrazbo imajo migranti, kakšne so njihove pretekle izkušnje, kaj so njihove želje. V ospredju je nacionalni interes, vse pa poteka v imenu politike, ki je deklarativno »solidarna, odprta, enakopravna«, skrbi za integracijo, ki naj bi bila enakovreden odnos med migranti in večino. A to ni.

Sama sem celotni sistem poimenovala krožno pogojevanje: en status pogojuje drugega, ki je pogoj za tretjega... Več ko je pogojev, večja je negotovost, prekarnost, ranljivost, več je možnosti, da bo migrantka prisiljena delati ilegalno... Če ne vstopi v državo legalno, ne more pridobiti dovoljenja za prebivanje, če nima dovoljenja za prebivanje, ne more pridobiti dovoljenja za delo, če ne biva v državi nepretrgoma določeno število let, ne more pridobiti državljanstva, brez tega ni upravičena do določenih socialnih pravic... Migranti živijo življenje pogojevanja – vedno je še nekaj, kar morajo narediti, da bodo morda za korak bliže pripuščeni k posvečeni nacionalni skupnosti. To determinira življenja ljudi, saj izpolnjevanje teh pogojev zapolni tudi polovico njihovih življenj in več. To odločevalci vedo. Napisanih je bilo ogromno poročil, narejene so bile številne raziskave, pozitivnih učinkov pa ni. Ne moreš pa zato kar obupati.

Tu je smiselno govoriti o varnosti, ki sva jo omenili, in ki je ne bomo dosegli z zapiranjem mej. Kaj se nam dogaja z državo, izobraževanjem, s socialnimi politikami, z možnostmi zaposlovanja... Javnomnenjske raziskave so v času krize na določenih točkah pokazale večjo solidarnost z migrantskimi zgodbami. Ljudje se v njih prepoznajo, razumejo, da gre za skupne boje in skupne zgodbe. Mnogi, ne glede na državo rojstva, imamo lahko danes občutek, kot da so nam bila življenja odvzeta, in nam jih jemljejo še naprej. Odtujenost od visoke politike občuti vse več ljudi. Migranti in migrantke so na neki način epitom teh procesov. Simptom, ki pokaže, da je zgodba mnogo širša. Njihove zgodbe so zgodbe vseh nas v radikalizirani obliki. So zgodbe odtujevanja, ki se dogaja na vseh ravneh življenja.

A vzporedno se vzpostavljajo tudi druge modalitete bivanja. Imamo transnacionalna sodelovanja, civilna družba je povezana na vseevropski ravni. V samoiniciativah, akcijah upora in kooperativah delavcev nastaja evropski javni prostor, ki ni vezan na odtujeno politiko in kaže na možnosti novih začetkov.

Izjemnega pomena je, da začnemo gledati na migrantke in migrante skozi oči ter pogled prihodnosti. Da si njihove zgodbe in izkušnje poskusimo zamisliti kot neke nove oblike bivanja. Prenehati moramo z ustvarjanjem ilegalnih ljudi. Je sodržavljan res lahko le tisti, ki je rojen na isti, pravi grudi v pravo kri? Ni sočlovek vsak in gre v njem iskati inspiracijo tako za sedanjost kot za prihodnost?

Migriranje je beg ljudi zaradi vojn in razmer, ko vedo, da ne bodo mogli preživeti, če ne bodo odšli. A je tudi popotovanje, prehajanje fizičnih mej in prestopanje miselnih okvirjev. V tem je moč in zmožnost premišljanja vsakdanjega na nove načine, z novih perspektiv. Zato bi se veljalo učiti od ljudi, ki migrirajo in pridejo sem. Biti radoveden in premišljati, ustvarjati nove možnosti, eksperimentirati.

Balkanska pot je zanimiva. Srbija in Makedonija kot državi na periferiji še kako dobro vesta, kaj pomenijo meje. V tem, da spustita migrante čez svoje ozemlje, je nekaj subverzivnega, četudi zelo enostavnega: ko človek želi čez mejo, mu omogočiš, da gre. 60 milijonov ljudi na svetu je preganjanih. Pravi politični odgovor bi bil, da se za te ljudi omogoči varne poti migracije.

Prakse, ki nastajajo, bi veljalo preoblikovati v politike. Migranti in migrantke sami ponujajo rešitve. Pokazali so: ni važno, kaj boste naredili, mi bomo šli, ker moramo iti. A politika meje vse bolj zapira in množi. Zato vse več ljudi umira. Na nekem transparentu na demonstracijah v Lampedusi je pisalo »Odprite varno pot Tripoli–Rim«. Ljudem je jasno, kaj so rešitve, in so jih že ubesedili: odpiranje mej. Da, prav je, da rešujemo ljudi iz morja, a to ni rešitev – zagotoviti moramo, da bo pot varna in ne bo nihče končal v morju.

To je moralna panika brez osnove, populistični mehanizem, ki zastrašuje, a je votel. Tudi ko ni bilo režimov zaprtih mej, ljudje niso migrirali v milijonih. Nedvomno pa bi bilo treba spremembe migracijske politike v smeri rahljanja mej voditi ob procesih dekolonizacije in dekomodifikacije držav, ki jih je zahod ustvaril kot »tretji svet«. A politika se raje oklepa izločanja in izoliranja migrantov. To vidimo tudi pri aktualnih napovedih in govoru o načrtih, kako se bo namestilo begunce, ki bodo prišli v Slovenijo. Stlačilo naj bi se jih v azilne domove, namesto da bi jih integrirali v soseske.

Zagotovo. A začeli smo zelo slabo. Slovenski politični vrh je posebej poudarjal varnost in dal jasno vedeti, da moramo paziti, da ne pridejo teroristi. Gre za fantazije, a to so bili začetki in v tej smeri nadaljujemo. Pri nastanitvi nujno potrebujemo alternative totalitarnim ustanovam, kot so azilni domovi in centri za tujce. To niso in ne morejo biti okolja enakopravnosti. Obstaja veliko projektov, kako delovati s skupnostjo. Dobre prakse po Evropi dokazujejo, da so ti procesi lahko priložnost za odpiranje prostorov, sosesk, za nove dinamike in debate, ki bogatijo.

Bojim se, da ne. Vidim, kako neprimerno se odziva evropski in tudi slovenski politični vrh. Človek bi v takih situacijah rad zahteval državo nazaj. V mislih imam odgovorno politiko, ki ne razčlovečuje, se ne oddaljuje od ljudi, ampak ve, da obstaja zaradi skupnosti državljank in državljanov. Slovenija je trenutno med državami EU, ki najbolj vlečejo rasistični migracijski vlak v začrtano smer etnonacionalizma. Potrebovali bi pogumne evropske političarke in politike ter evropsko politiko, ki bi se zoperstavila sedanjemu sistemu. Države na periferiji z manj politične moči so edine, ki kričijo proti nepravičnosti sedanjega sistema.

Zagotovo. Pri Nemčiji lepo vidimo, kako so migracije simptom. Namesto da bi prevzeli odgovornost, nadaljujejo z izčrpavanjem. Kot nezaželenega drugega so jude kmalu po drugi svetovni vojni zamenjale etnične manjšine. A kljub senzibilnosti za holokavst vidimo, da je antisemitizem še kako živ, judom pa so se pridružili migranti, izbrisani, Romi, Balkanci... Balkan je v tem pogledu v imaginariju Evrope pomemben, še posebej v Nemčiji, Avstriji, pa tudi v Sloveniji, kjer se politika izvzema iz Balkana in ga preoblikuje v »tretji svet«, v prostor nečesa neevropskega in nazadnjaškega.

Nemčija pa je vse dlje od streznitve. To vidimo tudi v njenem odnosu do Grčije. Kdo bo nosil odgovornost za to, kar se dogaja tam? Za razkroj države, politik socialne, družbene varnosti... Kdo bo prevzel odgovornost za to, kar se dogaja in se bo dogajalo nam? Nemčija je dolgo peljala to zgodbo in namesto da bi se soočila s posledicami izvoza svojih politik v druge evropske države ali z revščino v lastni državi, je problem projicirala v migrante in multikulturalizem, ki ga je bilo treba, da se je kupilo socialni mir, razglasiti za mrtvega. Vse to je pripeljalo do Pegide. V Grčiji je rodilo Zlato zoro. Rasističnega govora je vse več, vse bolj je sprejemljiv in postaja partner evropske politike, ki predstavlja ekonomske interese oligarhije – tu EU pa tudi ZDA niso nič drugačne od oligarhov, ki jih kritizirajo v Rusiji ali Afriki.

Meritokratske elite so nam razdržavile državo. Jo depolitizirale, tehnologizirale in rasizirale. Problem zato ni premočna država, ampak odsotnost države kot politične skupnosti in politike, ki bi bila odgovorna in vsebinska. Imamo razdržavljene države, ki jih vodijo ozka združenja tehnokratov in globalnih ekonomsko-političnih akterjev, ki odtujeni od ljudi in z vse manj legitimnosti uporabljajo vse več populizma, prepredenega z etnonacionalizmi in potrošniškim nihilizmom. To odpira pot rasističnim skupinam. Te dobivajo nov zalet, svojih povezav z apolitiziranimi centri politične moči pa niti ne skrivajo več.