Balkanske migrantske poti: Zadnja postaja Evropa

S streli so ga pokončali pred hišo

Nekaj senčnikov in dežnikov so begunci razprli kar na tirih. Svojega mesta v vrsti za prečkanje meje niso želeli prepustiti drugim. Eden izmed njih je bil tudi Somalec Ismail Alin, ki je s prijatelji že dober mesec dni na poti. Na meji z Đevđelijo ni bil prvič. Prejšnji konec tedna je tukaj z okoli 4000 begunci vztrajal kar dva dni, da bi jih makedonska policija vendarle spustila v državo. A so obtičali na nikogaršnji zemlji med državama, saj so Makedonci zaradi vse večjega dotoka beguncev začasno zaprli meje, med begunce pa izstrelili solzivec, da jim ne bi slučajno padlo na pamet, da bi poskušali prebiti policijske kordone. Vsega tega Ismail ni doživel. Ker je začelo močno deževati, nič pa ni kazalo, da se bo meja v kratkem odprla, se je s prijatelji vrnil v Atene.

Za beg v Evropo se je odločil lani, ko mu so džihadisti islamske milice Al Šabab v Mogadišu ubili očeta. »S streli so ga pokončali pred hišo,« se spominja usodnega dne, ko je po zvokih rafalov očeta našel negibnega v mlaki krvi na hišnem pragu. »V Somaliji nisem videl več prihodnosti. Devet let že Al Šabab divja po državi. Ubijajo državne uradnike, tako kot mojega očeta tudi druge policiste, na muhi imajo prav tako vse, ki delajo za tuja podjetja. Že pred prihodom Al Šababa je bilo življenje v Somaliji težko. Takrat so se za oblast spopadale številne milice. A sedaj je postalo še težje.«

Tudi sam je postal potencialna tarča islamistov, zgolj zato, ker je svojo bornih 200 dolarjev visoko plačo služil pri južnoafriškem podjetju SKA, ki je zgradilo mogadiško letališče. Odločil se je, da življenja svoje žene, hčerke in svojega lastnega noče več dnevno postavljati na kocko. Za 14.000 dolarjev je prodal hišo starega očeta, v kateri so tri generacije preživele lepe in slabe dni. Večino denarja je dal ženi in jo s hčerko poslal k teti v Adis Abebo v sosednjo Etiopijo. Sam si je kupil letalsko vozovnico do Turčije in se tako izognil kopenski poti čez številna krizna žarišča Bližnjega vzhoda. Odrinil je na svojo doslej največjo pot v neznano. Pri 27 letih bi rad začel na novo. Najraje na Finskem, kjer bi mu pri pisanju novih poglavij življenja daleč od domovine pomagali prijatelji. »Po televiziji sem slišal, da se v Evropi živi bolje. V šestih mesecih dobiš dovoljenje za delo. To pa je tudi vse, kar hočem – delati in nato v Evropo pripeljati še svojo družino,« je razlagal ob nenehnem pogledovanju proti makedonskim policistom.

Pravkar je še ena skupina petdesetih beguncev uzrla osvobodilni zamah policijske roke. Z vzkliki navdušenja so se podali na kratek kilometrski sprehod do Đevđelije, kjer so jih v novem rastočem zbirnem centru pod platnenimi šotori pričakali makedonski uradniki, policija in humanitarne organizacije. Po kratkem izpolnjevanju obrazcev, s katerimi so dobili dovoljenje za tridnevno bivanje v Makedoniji, se je spet začelo čakanje na žgočem soncu. Na tirnicah tik ob centru se je počasi ustavljal potniški vlak. Še prej so morali begunci po registraciji v mesto in si tam na železniški postaji priskrbeti karte. Pri nakupu vozovnic je v preteklosti večkrat prihajalo do pretepov in hude gneče pri vkrcavanju na vlake.

Vse bolj so bentili tudi meščani Đevđelije. Strah pred tujci, ki so zasedli mestne parke, se je pomešal z jezo nad odpadki, ki so jih puščali za seboj. Prehodi meja so posledično začeli postajati bolj organizirani, dogajanje pa se je vzdolž celotne migrantske poti po Balkanu premaknilo na obrobje obmejnih krajev. »To je sicer dobro, ker se lažje vkrcajo na vlak, a so tukaj odmaknjeni od civilizacije. Lokalno prebivalstvo se jih zelo boji. Povezujejo jih s terorizmom in širjenjem nalezljivih bolezni, kar je popolnoma neupravičeno. S tem novim zbirnim centrom jih preprosto želijo držati proč od mesta,« pripoveduje Gabriela Andreevska, aktivistka, ki dnevno beguncem na meji pomaga z osnovnimi potrebščinami, nasveti, lepo besedo in – nasmehom.

Razmere v zbirnem centru pri Đevđeliji je Gabriela razlagala dvema evropskima poslancema, ki sta si prišla na lastne oči ogledat, o kom evropski politiki v zadnjih mesecih brezplodno razpravljajo, medtem ko se begunska kriza še zaostruje. Nemška poslanka Annette Groth iz skupine evropske združene levice (GUE/NGL) je glasno negodovala nad videnim. Ko se je mimo sprehodila nova skupina beguncev z grške strani, ji je v oči padel mladi palestinski albin Mohajedin. Njegova bela koža je zaradi dolgih ur hoje in čakanja na meji prevzela barvo kuhanega raka. Iz nahrbtnika je potegnila kremo za sončenje in ga začela mazati po obrazu, ramenih in rokah.

»Evropska politika do beguncev je prava sramota. Medtem ko so se ZDA odločile sprejeti 10.000 sirskih beguncev, Nemčija razmišlja o zamrznitvi dublinskih pravil zanje. To z evropsko solidarnostjo nima nobene zveze,« je razlagala s povišanim glasom. »Evropska unija mora ukrepati. Nemčija kot ena najbogatejših evropskih držav mora sprejeti več beguncev. Vzpostaviti je treba koridorje varnega prehoda v Evropo in zakonite možnosti preseljevanja,« mi je razlagala ob prikimavanju poslanskega kolega Josefa Weidenholzerja iz socialdemokratske skupine (S&D). »Evropa ne ve, kako naj ukrepa. Dogaja se ji celoten kolaps bližnjevzhodne regije,« je s pogledom onstran begunske krize na evropskem pragu ocenjeval Weidenholzer in našteval naslednje krizne točke, ki utegnejo na beg proti Evropi prisiliti še večje število ljudi: vse slabše razmere v Iraku, močan destabilizacijski potencial v Libanonu in krhko politično-varnostno situacijo na jugu Turčije.

Prizori zbirnega centra v Đevđeliji so se obeh evropskih politikov močno dotaknili. Razmišljala sta o novih, svežih idejah azilantske politike in nujnih spremembah v evropski zunanji politiki, medtem ko se je več sto beguncev v gosjem redu vkrcavalo na vlak. Za deset evrov po glavi jih bo brez postanka popeljal do dobrih dvesto kilometrov oddaljenih Tabanovcev, zadnje makedonske vasice pred mejo s Srbijo. Trije ali štirje takšni posebni vlaki dnevno iz Đevđelije odrinejo na sever. Če je beguncev več – in njihovo število narašča – pa jih za mostom čez prodnati rokav Suve reke ob vhodu v mesto čakata še dva ducata avtobusov in plejada taksistov, ki za isto pot begunce oberejo za 100 evrov.

Med čakajočimi na vkrcanje je bila tudi skupina mladih fantov iz sirskega Kamišlija. Petindvajsetletni Omran je skupaj z drugimi fanti, med katerimi nekateri še niso dopolnili polnoletnosti, pobegnil pred prisilno mobilizacijo v sirsko vojsko. »V našem mestu so Asadove sile pobile veliko ljudi, mnoge so pometali v zapor. Moj brat je umrl med obstreljevanjem pekarne, v kateri je delal. Za nas mlade v Kamišliju ni več varno. Mobilizirati nas hočejo v Asadovo vojsko, s kurdsko mladino pa podobno počne tudi PKK. V njihovih vrstah se sedaj borijo dvanajst- in štirinajstletniki,« razlaga Omran. V Siriji se je izučil za elektrotehnika, ta ali kakšen drug poklic pa bi rad opravljal v Nemčiji, kamor si želi.

Azil v Nemčiji je želja tako rekoč vseh Sircev. Uradni Berlin je namreč za sirske begunce precej olajšal podelitev statusa mednarodne zaščite, tudi če so v schengenski prostor vstopili v kateri drugi državi. Pri tej politiki namerava Angela Merkel vztrajati, je sporočila ta teden. Vsaj delni obliž olajšanja je prišel v času, ko so se tudi med relativno dobro obveščenimi begunci o aktualnem dogajanju pojavljali strahovi, da se jim življenje v Nemčiji odmika, če jih bodo kot begunce poprej registrirale oblasti v kateri od drugih članic schengenskega prostora.

»Evropa je pozabila, da tudi njena preteklost temelji na beguncih. Po drugi svetovni vojni je bilo samo v Nemčiji notranje razseljenih pol milijona ljudi. Begunska kriza, ki se nam dogaja pred očmi, je že dolgo znana. Ni se zgodila včeraj. A Evropa nanjo noče najti odgovora. Begunce zgolj hitro premikajo iz ene države v drugo,« je poslanka Grothova bentila čez bruseljsko administracijo in države članice EU.

Biblični prizori reke beguncev

Dobrih dvesto metrov severneje je v Tabanovcih počasi padal mrak. Na od boga in države pozabljeni železniški postaji so delavci zaključevali montiranje novih belih sprejemnih šotorov z znanim modrim napisom UNHCR. Države vzdolž balkanske poti se z urejanjem hitrih zatočišč pripravljajo na jesen in zimo, ko bo zaradi ostrih vremenskih razmer begunska kriza dobila nove razsežnosti.

Na poljski poti pred prvim tabanovskim peronom so se začeli ustavljati avtomobili. Valon Sakipi iz kulturne organizacije albanske skupnosti Vizioni.M se je tako kot skorajda vse noči v minulih treh mesecih v Tabanovce pripeljal s polnimi prtljažniki. Odkar so begunci v letošnjem mesecu ramadana pričeli prihajati pred mošejo v Kumanovu in jih prositi za pomoč, se je tamkajšnja mladina zganila in samoorganizirala. Pri občanih so začeli zbirati denar za najnujnejše potrebščine in skromne prehrambne pakete, s katerimi odtlej vsak večer oskrbujejo potnike zadnjega vlaka iz Đevđelije. Še pred časom je makedonska vlada sprejela zakon, po katerem bi lahko državljani za pet let pristali v zaporu, če bi se približali beguncem bližje od 35 metrov.

»Zaradi tega zakona nisem mogel pomagati noseči ženski čez mejo,« razžaloščeno razlaga, a skorajda v isti sapi pristavlja, da je zaradi protestov številnih civilnodružbenih organizacij vlada omenjeni zakon vendarle preklicala. »Rad bi, da bi begunci pri nas ostali dalj časa. Saj vendar ničesar nočejo od nas, še najmanj socialne pomoči. Le pot proti Evropi bi radi nadaljevali. Ni prav, da se naša vlada do njih tako nehumano obnaša,« pripoveduje. Valonu podobnih prostovoljcev, ki so pripravljeni svoj prosti čas nameniti pomoči beguncev, je v Makedoniji precej. Razkorak med trdosrčnostjo vlade in človečnostjo državljanov ni zgolj makedonski fenomen. Je vsesplošen evropski (politični) problem.

Medtem ko čakamo na vlak, preko tračnic do postaje prihaja skupina pakistanskih fantov. Enaindvajsetletni Olišan in 25-letni Sakib sta s šestimi kolegi v Evropo pribežala iz regije Balučistan, enega izmed središč talibanskega delovanja ob Durandovi črti. Okoli 4000 dolarjev jih je doslej že stal beg proti »obljubljeni Evropi«. Najhuje se jim je godilo v Iranu, kjer so izgubili dva prijatelja. Zaradi izčrpanosti sta jim umrla na poti, a fantje so se odločili, da kljub temu nadaljujejo več tisoč kilometrov dolgo odisejado na sosednjo celino. Olišana zanima predvsem, kje nadaljevati pot čez mejo. Na druge begunce z vlaka nočejo počakati, mudi se jim naprej – proti Nemčiji. »Karkoli smo pripravljeni delati. Denar moramo poslati domov našim družinam, da bi lahko imele bolj dostojno življenje,« pravijo fantje, preden izginejo v temi med polji pšenice in koruze.

Streljaj od Valona in njegovih pomočnikov sta medtem položaje ob prvem tiru na tabanovski železniški postaji zavzeli tudi dve družini vaščanov. »Hektar zemlje imam tukaj ob meji. Velik del polja je pohojenega, moje slive pa obrane z dreves. Saj jih razumem, da so lačni in se ob prehajanju meje tudi ne ozirajo, kod hodijo. Toda ostal sem brez pridelka in vsaj del škode bi si rad povrnil,« razlaga vaščan Zoran. Skupaj z ženo in otroki je nekaj sto metrov pred mejo s Srbijo razgrnil dve montažni mizici in lično razvrstil ohlajene pijače, kekse in drobne prigrizke. Otroci so pripravili odeje, ki so med nekaterimi skromno oblečenimi begunci, tresočimi se zaradi nizkih temperatur, kasneje šle v prodajo kot za med. In to kljub oderuški ceni deset evrov.

»Če nimajo denarja, kakšnemu tudi kaj podarimo,« predstavlja svojo nedobičkonosno plat, a hkrati poln predsodkov in strahu pred morebitnimi teroristi med begunci z zadovoljstvom ugotavlja, da se v Makedoniji ne ustavljajo. »Tukaj zanje niti ne bi imeli dela. Še sami ga nimamo dovolj,« počasi zaključujeva pogovor, ko ta preide na etnično strukturo območja, pozabljenost tukajšnjih Srbov od matične države in bentenje nad hitrim razvojem zahodnega dela države, medtem ko vzhod še zdaleč ne doživlja takšnega razcveta.

Z dobro uro zamude vlak iz Đevđelije uro pred polnočjo vendarle ustavi na postaji. Sprva nihče ne izstopi. Pogled skozi okna razkrije, zakaj. Potniki spijo. Šele klic humanitarke s perona »To je zadnja postaja pred srbsko mejo« jih prebudi iz redkega udobnega sna v zadnjih tednih. Peron v dobri minuti zapolni vsaj tristo ljudi. Po prevzetih prehrambnih paketih, vodi in mleku za otroke se skorajda nihče več ne zadržuje na postaji. V strahu pred nepridipravi, ki begunce vzdolž balkanske poti tudi napadajo in ropajo, se večina najvarneje počuti v veliki skupini.

Na srbski strani begunce čaka najprej prva registracija v še enem zbirnem centru sredi polj, nato se po hribu povzpnejo do bližnje vasi Miratovac. Biblični prizori reke beguncev se tukaj ponavljajo iz dneva v dan. V večstometrskih vrstah, podobno kot so sredi devetdesetih let med vojnami na tleh bivše Jugoslavije bežali Hrvati, Bošnjaki, Albanci in Srbi, premagujejo tistih nekaj višinskih metrov do čakajočih avtobusov. Pot jih nato vodi do glavnega zbirnega centra v Preševu, kjer so oblasti poljske šotore postavile za ograjami propadle tobačne tovarne. V dolgi vrsti, mahajoč z dodeljenimi številkami, begunci čakajo na ureditev dovoljenja za tridnevno prebivanje na srbskih tleh, zdravstveno oskrbo in malce počitka.

Nedaleč od vrat zbirnega centra svoje usluge z mobilno ambulanto kar iz prtljažnika majhnega kombija ponujajo še Zdravniki brez meja. Stephane Moissaing pravi, da se pri njih največkrat oglasijo zaradi bolečin v želodcu, prehladov, driske. Predvsem starejši tarnajo nad bolečinami v mišicah, oskrbujejo pa tudi manjše poškodbe, ki so jih begunci večinoma staknili pri prehajanju meje. Odkar je novembra lani prišel v Srbijo, število beguncev samo raste. »Nihče ne pozna rešitve. Preprosto bi morali za začetek ustaviti vojno v Siriji, tudi vzpostavitve tamponskih con, ki bi lahko zmanjšale dotok beguncev, še ni na vidiku. Evropske države so sicer podpisnice dublinskega dogovora in konvencije o zaščiti beguncev. Ljudem bi torej morale odpreti meje, a tega ne storijo,« preide Moissaing na politični teren, ki je neločljivo povezan z njegovim delom na kriznih žariščih. A več kot skomiganja z rameni tudi on ne premore.

Pred šotorom Rdečega križa križa na prehrambne pakete s hlebcem kruha, plastenko vode in pašteto čaka dolga vrsta ljudi utrujenih obrazov. Družinam z otroki dodajo še po liter mleka, za dojenčke pa več kot en kozarček pripravljenih kašic na otroka ni na voljo. Mohamed Alisou humanitarko vljudno povpraša, ali ne bi mogel za enajstmesečna dvojčka, fantka Asama in deklico Silo, ter petletno Sidro in osemletno Ragad dobiti kakšnega litra mleka več. »Žal ne,« ga zavrne. S skromnim paketom se oče z otroki in ženo Nali, ki vso garderobo petčlanske družine ob moževem nahrbtniku nosi v majhni zeleni ročni potovalki, posede v senco borovcev. Na z urinom prepojenih tleh zibata dvojčka, medtem ko si Sidra in Ragad malce sprostitve najdeta ob igri s podarjenimi barvicami in pisanko.

Pred letom dni so pobegnili iz damaščanskega okrožja Harasta, kjer so si vladne sile z uporniki Svobodne sirske vojske izmenjevale najsilovitejša obstreljevanja v prestolnici. Prebegnili so v Turčijo. Mohamed je družino preživljal z delom v tekstilni tovarni, zgolj za stanovanje pa so od njegove plače morali odšteti 300 dolarjev. Težke trenutke so v Istanbulu zamenjali tudi veseli dnevi. Tam sta se jima namreč z ženo rodila radoživa dvojčka. A svojega turškega pribežališča nikoli niso nameravali razglasiti za dom. Bil je zgolj začasna rešitev. Zbrati so morali namreč dovolj denarja za nadaljevanje poti, tudi za plačilo drage tihotapske plovbe čez Egejsko ožino. 1100 dolarjev po osebi so morali odšteti lokalnim tihotapcem.

Z Izmirja so se podali s čolnom na bližnje otoke, a tudi ta kratka plovba s prenapolnjenim gumenjakom bi se je skorajda tragično končala. Enainosemdeset beguncev je bilo za majhen čoln preprosto preveč. Že nekaj kilometrov od turške obale se je začel polniti z vodo. Mohamed je izvlekel telefon in na pomoč poklical turško obalno stražo. Med dolgimi minutami čakanja, od katerih se je vsaka zdela kot večnost, je s telefonom posnel krike obupanih potnikov, od katerih so nekateri v rešilnih jopičih že popadali v morje. Po dobri uri trepetanja so jih Turki rešili in odložili na bližnjem grškem otoku. Preživeli so. Družina Alisou ni postala del črne statistike utopljenih migrantov. Upanje na boljše življenje v Hannovru, pri bratu, ki je v Nemčijo pobegnil pred dvema letoma, je za Mohameda ostalo živo.

Lukenj v bodeči ograji je vse manj

Pred njimi je bil še najtežji in najnevarnejši del poti po Balkanu. Po kratkem vmesnem postanku v Beogradu se begunci podajo proti meji z Madžarsko, kjer Orbanova vlada prav v teh dneh končuje še zadnje dele 175-kilometrske ograje iz bodeče žice. Lukenj, kjer lahko neopaženo smuknejo čez zeleno mejo in nadaljujejo pot proti Nemčiji, Franciji, Veliki Britaniji in drugim zahodnoevropskim državam, je vse manj. V tekmi s časom jih sedaj največ množično prihaja v obmejno vojvodinsko vasico Hordoš. Sosednja Kanjiža je le še vmesna postaja. Tamkajšnji zbirni center begunci izkoristijo za nekaj ur počitka, kot tranzitno točko do hordoških železniških tirov pri stari opuščeni postaji.

Z redno avtobusno begunsko linijo iz Beograda je tja pravkar pripotoval Husein Elalai. Ženo in dveletno hčerko je diplomirani germanist, ki je v Damasku poučeval študente veščin tega jezika, pustil za seboj v Damasku. »Veste, kje je treba prečkati mejo? Prihaja do kakšnih težav? Res Madžari beguncem jemljejo prstne odtise?« je nizal eno vprašanje za drugim.

Prav odvzem prstnih odtisov je bil glavna tema pogovorov beguncev v Kanjiži. Bali so se namreč, da bi zaradi takšne registracije izgubili možnost zaprositi za azil v Nemčiji, ki bi jih lahko vrnila na Madžarsko, prvo dokumentirano točko vstopa v schengensko območje. Zato se jih večina ni odločala za lažjo varianto prehoda meje preko železniških tirov do čezmejne madžarske vasice Röszke. Raje so hoteli daleč od oči madžarske policije premagati bodečo žico ter neopaženo nadaljevati pot čez Avstrijo proti Nemčiji. A mejne kontrole pri Hordošu so se zaostrile. Kanclerka Angela Merkel je sicer prav ta teden zagotovila, da bo Nemčija še naprej sprejemala sirske begunce ne glede na to, v kateri državi in na kakšen način so vstopili v schengensko območje, toda ta informacija do beguncev v Kanjiži še ni prišla.

Po uri postanka se je Husein vkrcal na majhen avtobus, ki je begunce dober kilometer od rednega mejnega prehoda Hordoš odstavil na bližnji cesti. Preko tračnic so nato z vrečkami in nahrbtniki premagovali zadnjo razdaljo do tiste žičnate podobe Evrope, ki je dokončno razblinila besede politikov o solidarnosti in sočutju z bridkimi usodami beguncev. Ko gospodarski nacionalizmi in fašistoidne politike prevzamejo diskurz človečnosti, tudi prazni in oholi poskusi opravičevanja zaradi domnevnih potreb nacionalne varnosti ne morejo prekriti sramote, ki se dogaja na tej zunanji meji schengenskega območja.

Vzdolž tirov je z mavcem na desni nogi s podporo bratranca prišepala petletna Hala. Njena mama Manar je pazila na sestrici Mais in Mariam, ki sta si skupaj z babico za nekaj trenutkov privoščili počitek na tirih. Hala je mavec dobila v začetku avgusta. Ne, ni si zlomila noge. Med skrivanjem pred boji v njihovi domači četrti v Damasku so deklico prestrelile naokoli švigajoče krogle. »Skoraj se mi je zmešalo,« se spominja Manar trenutka, ko je v rokah držala okrvavljeno hčerko. Takoj so pobrali stvari in pobegnili v Bejrut in po treh tednih sedaj prispeli med breskove nasade obmejnega območja. Ločeni od očeta, ki bo v Bejrutu poskušal zaslužiti kaj več denarja, tako kot več kot milijon drugih sirskih beguncev v Libanonu, so se spraševali, kako naprej. Utaboriti so se nameravali nekje med breskovimi nasadi in čakati, če se pri prehajanju meje kaj spremeni. Niso bili edini s takšnimi načrti.

V zavetju dreves, nevidni očem madžarskih obmejnih policistov, je več deset beguncev že postavilo šotore. Mohamed se je pod rjavečim nadzornim stolpom iz jugoslovanskih časov s prijatelji kratkočasil z igranjem kart. Potem ko je pred dobro uro videl, kako je policistom izmed desetih beguncev pri prehodu ograje uspelo ujeti le zadnjega, je še naprej vztrajal, da bo tudi sam poskusil. Večkrat se je sprehodil ob ograji in s srbske strani majhnega grabna, ki ga je poleg žičnate ograje ločil od »svobode«, opazoval možne prehodne točke.

Večkrat so jih že preizkusili njegovi predhodniki. Čez bodeče žičnate trne so vrgli odeje, brisače, obleke. Varoval pred rezi madžarski policisti niso odstranili. So jim mar služili kot referenčna točka, na katerih mestih vse begunci preizkušajo svojo srečo in njihovo budnost? Ali pa so predstavljali premeteno vabo, da bi se čakajoči preusmerili prav na ta mesta? Mohamed se ni ubadal z iskanjem odgovorov na ta vprašanja. »Sedaj nima smisla. Preveč policistov je na cesti. Ponoči bomo poskusili,« je bil odločen. Njegova zadnja postaja bo Evropa.