Otok Kos zadnje dni poka po šivih zaradi velikega navala beguncev. Nagneteni na čolne se iz Turčije po razburkanem morju odpravijo Evropi naproti – ta pa nad njimi ni najbolj navdušena. Če nas večina novice s Kosa spremlja prek medijev, pa sta se Tamara in Mart D. Buh znašla v samem središču dogajanja – v nedeljo sta se tja namreč odpravila na dopust. Za Dnevnik.si sta povedala, da sta situacijo z migranti spremljala že od samega začetka, zavedala sta se, da jih bo na Kosu veliko, a nista niti pomislila, da bi zaradi tega spreminjala kraj počitnikovanja. »Stike z migranti imava vsak dan, ker so vsi ravno v glavnem mestu otoka, torej v Kosu, kjer čakajo na papirje,« razložita. Pred dnevi je bila evropska javnost zgrožena, ko so medije preplavile fotografije na stadion zaprtih migrantov, kjer naj bi počakali na ureditev dokumentov. Težava je, da na otoku s 30.000 prebivalci nimajo prostora za 7000 migrantov, kolikor jih je bilo na otoku v začetku tedna. Razplamtelo se je nekaj spopadov s policisti, a do hujšega prelivanja krvi ni prišlo. Da bi pospešili postopke pridobivanja dokumentov in migrantom omogočili čim hitrejši izstop iz države, je grška vlada včeraj na Kos poslala trajekt, na katerem bodo - poleg občinskih stavb v glavnem mestu - lahko urejali papirje.
V turističnih krajih migrantov sploh ne opazijo
Sodeč po fotografijah tujih agencij in posnetkov, objavljenih na spletu, si prebežniki šotore postavljajo bolj ali manj povsod, kjer lahko – tudi na terasah zapuščenih hotelov, dokler jih z njih kdo ne prežene. »Streljaj od najinega hotela je park, kjer so v nedeljo še šotorili. Veliko jih je ob obali, v pristanišču in v parku, kamor turisti hodimo delat selfije pred Hipokratovo drevo,« situacijo oriše Mart. »Prevozila sva ves otok, a jih drugje, kot v glavnem mestu, nisva videla. Na plažah in v turističnih krajih človek sploh ne opazi, da se na otoku dogaja kaj nenavadnega. Ko ponoči s čolni prečkajo ožino med Turčijo in otokom Kos, se odpravijo proti mestu Kos in tam ostanejo. V sredo jih je bilo recimo v mestu in po parkih že veliko manj, ker so jih oblasti premestile na lokalni stadion. Skupina grških mladeničev jih je ravno, ko sva se peljala mimo, nekoliko glasno in napadalno podila s ceste v smeri stadiona. Tudi zapuščeni hotel ob obali, kjer so prej bivali, je bil včeraj videti popolnoma prazen. Jih je pa potem ob jutrih zmeraj malo več, saj večinoma prihajajo ponoči,« opisujeta zakonca Buh.
Prepuščeni sami sebi
Da za migrante na otoku Kos ni prav dobro poskrbljeno, sta opazila tudi Buhova. »V parkih smrdi po urinu, nekateri spijo v šotorih, drugi na starih žimnicah, tretji na odejah v grmovju ali na kateri od klopi. V manjših skupinah si med seboj delijo hrano, ki jo uspejo dobiti, običajno kakšne konzerve in podobne zadeve. Prepuščeni so sami sebi, nimajo dostopa do sanitarij, nad njimi pa se znašajo tudi lokalni trgovci in gostinci, ki lovijo še zadnje mesece sezone. Otoške oblasti so slabo pripravljene na to, kar se dogaja,« je prepričan Mart.
Sama slabih izkušenj z migranti nista imela. »To so prijazni ljudje, ki posedajo po mestu in samo čakajo na dokumente, da lahko otok zapustijo. So zelo vljudni in če jih pozdraviš, ko greš mimo, s sklonjeno glavo vljudno odzdravijo nazaj. Držijo se zase in nikogar ne motijo. Razen morda kakšnih okroglih zahodnjaških turistov, ki bi svojo ribjo pojedino raje pogoltnili brez pogleda na utrujene obraze migrantov, ki taborijo ob restavraciji,« o prizoru velikih nasprotij pripovedujeta zakonca Buh.
