Ni čisto isto, a v svoji sprevrženi intenci je povsem enako: Roman Leljak, človek kosmate vesti, eden tistih nihčetov, ki zgolj zato, da bi se obdržali na površju, ne izbirajo sredstev in nenehno onesnažujejo mentalni prostor, je pred dnevi razglasil, da je znova na ogled Huda Jama: »Vabljeni!«
Huda Jama je prizorišče nezaslišanega, tako strašnega, da je onkraj možnosti dojetja. Je najmočnejši simbol zločinskega ravnanja povojnih oblasti. K temu ni kaj dodati. Nobeno pojasnilo, da je šlo v veliki meri za kolaborante, da so se v kaotičnem povojnem času podobni zločini dogajali tudi drugod, da so sokrivi Angleži, ki so pobegle poslali nazaj, vedoč, kaj jih čaka, da se je ta zločin zgodil na našem ozemlju v takem obsegu zaradi logistike, sicer bi mnoge pobili južneje, itn. itn., nič ne zmanjšuje strašnosti dogodkov. Pojasnjuje jih, zmanjšuje ne. Huda Jama bi zato morala biti točka zbrane tišine, spoštljivega molka, temeljnega soočenja s človeškim v njegovih (zgodovinskih) skrajnostih in z resnico smrti.
To bi morala biti, a od samega odkritja naprej to nikoli ni bila. Ena politična opcija jo je pograbila kot vrhunski »dokaz«, da je bilo celotno odporniško gibanje le krinka za komunistični prevzem, druga ni dojela njene simbolne teže, ni dojela, da je to točka, ob kateri mora poklekniti vsak in narediti čisto vse, da se onemogoči novo onečaščenje posmrtnih ostankov, nova politična zloraba mrtvih. Tako smo kmalu videli: za politiko je bilo vse le barantanje, eni so sladostrastno preštevali kosti, drugi so opletali z visokimi stroški, ki naj bi jih izkop povzročil, ne da bi ponudili alternativno rešitev, na primer simbolni skupinski pokop v jami ali skupinsko kostnico kot pomnik, skratka gesto, ki bi mrtvim in živim prinesla mir, kot so to naredili na Teharju. Ne glede na to, katera opcija je bila na oblasti, nihče ni naredil nič, da bi pokopal mrtve, in ravno to je dokaz, da so jim bili mrtvi tam doli le balinci.
Danes, šest let bo odkritju Barbarinega rova, smo torej tako daleč, da neki niče kot kakšen marketingar ponuja ogled polomljenih okostij in zbira čelade – za varnost obiskovalcev. Vpričo nepokopanih mrtvih navzočim kozla svoje politikantske interpretacije dogodkov. Morda bo kmalu organiziral izlete za ogled utopljenih beguncev ali tistih, ki so končali na bodečih žicah. Morda lahko ljudi vabi na ogled napovedanega Erlahovega streljanja beguncev na meji. Cinizem ne pozna meja.
Mrtvi ne morejo protestirati, niti če jim bo okoli polomljenih vratov obesil napis Made in Slovenia in pred jamo kšeftal z njihovimi replikami. Kaj menijo svojci pobitih, ne vemo, a gotovo ga ni med njimi, ki bi želel, da po jami lomastijo »turisti«, ki med okostji brskajo za političnimi točkami in svoj bolni um polnijo z adrenalinskimi dozami tragedije. Ki ga bodo nato zdravili z ekscesi in pomirjevali. Vsi ostali lahko samo strmimo, kako pred našimi očmi razpada minimalni občutek za pieteto, občutek za nedotakljivost mrtvih. Strmimo nad vsakokratno držo vlade na oblasti. Tudi te.
Kajti ta črni »turizem« je dovolilo ministrstvo za delo, oni so Društvu za ureditev zamolčanih grobov dali soglasje za vstop v rudnik. Zakaj? Kaj imajo tam početi perverzni zvedavci? Bodo nabirali spominke ali pa je to indoktrinacija novih političnih fanatikov s šok terapijo? Med posmrtne ostanke bi smeli le svojci in strokovnjaki, ki bi reševali problem; oboji so tam že bili. Vse drugo je oskrunjenje, novo oskrunjenje. Kaj se torej dogaja v glavah ljudi na ministrstvu? Bodo kmalu radovednežem dovolili, da tudi na Žalah malo pokukajo v krste?
No, vprašanje je retorično. Na ministrstvu imajo vendar drugo, pomembnejše delo. Že vsaj pet let se ubadajo s čudovito idejo spomenika vsem žrtvam in predsednik vlade se je že lahko slikal ob tabli bodočega spomenika. Ta bo vrinjen v pusto, s treh strani obzidano dvorišče, v slepo črevo parka Zvezda, ker pač MOL bodočega Južnega trga, ki je trenutno preplet zidov, urbanistično ni uredila, da bi zares zaživel kot večkraka zvezda, ki bi povezovala Slovensko, Wolfovo, Čopovo in Zvezdo. Tam bo ta in tak spomenik, in to je jasno vsakomur, le vladi še ne, le izvrstna platforma za ljudi, ki ji bodo povedali, kaj si mislijo o njenih spravnih »gestah«. Grafiti so se že začeli, pa spomenika sploh še ni. Njegovi snovalci si tako lahko želijo le, da bi v njegovem skritem zavetju mladi kadili džojnte, brezdomci pa v miru lulali; morda bo, daj bog, tam nastal celo kak otrok. To si je treba želeti, in to bo, če bo, največ, kar od tega obeležja lahko dobimo. Da se le ne bo zgodilo kaj hujšega.
