Gosposvetska cesta v Ljubljani ne bo dobila le novega cestišča: sedem mladih ustvarjalcev – dva arhitekta, ena grafičarka, dva grafitarja, en fotograf in en programer –, ustanoviteljev Univerzalnega ateljeja uličnih umetnosti (UAUU), namreč meni, da je skrajni čas, da dobi nekoč živahna ulica tudi novega duha. »To je nujno potrebno za rast mesta, ki je bolj kot ljudem, ki tukaj živimo, namenjena turistom,« je kritičen nadobudni mladi arhitekt Marko Lekič, ki je ob koncu lanskega leta skupaj s podobno mislečimi kolegi Ljubljano obogatil za nov galerijski prostor in atelje.
Mladi Ljubljani
Gosposvetska je povsem »na nuli«, podobno je s Celovško, ocenjuje arhitektka Jelisaveta Đuričić, a napoveduje preporod – v bližini sta MoTa in K 4, Ljubljano želijo prebuditi tudi na osi podhod Ajdovščina, kjer so menda popolne lokacije za nove ateljeje, in Kinom Šiška ter Kreativno cono Šiška. Grafična umetnica Špela Tušar pravi, da so generacijsko otroci ulice, torej tisti, ki so se dejansko še podili po pločnikih, ne zgolj v računalniških igricah. Zato prvotna odločitev za usmeritev v ulično umetnost (street art) ni nenavadna, četudi so njihove galerijske stene v mesecih delovanja spontano zavzele tudi druge vrste umetnosti – gostili so že dva boiler rooma, torej glasbena didžej dogodka, projekcijo filma Teža verige (Težina lanaca), razstavo ilustracij Mihe Kosmača, trenutno pa je na ogled modna razstava Zlatorog umetnika Von Ludvika.
Podprli bodo vsakega ustvarjalca, ki bi si želel razstavnega prostora. »Slovenijo na vseh področjih obvladujejo korporacije, ki jih ne potrebujemo, ker imamo sami veliko ustvarjalnih ljudi, tudi na področju umetnosti. Samo nimajo se možnosti predstaviti oziroma če to možnost dobijo, je njihov trud večinoma neopažen,« pove Đuričićeva. »Umetnik, ki razstavlja pri nas, pripelje sem tudi svoj krog ljudi. Mi mu damo prostor, on pa soustvarja naš program. Tako spoznamo ljudi, ki bi naredili še kakšno delavnico ali performans, to je način, da zgradimo skupnost. Ljubljana takega prostora še nima in nujno je, da sceno približamo javnosti. Važno je, da ne stagniramo in da se ne kitimo zgolj z zaslugami preteklosti,« dodaja še Lekič.
Ljubljana mladim
Verjamejo v medsebojno oplajanje različnih vrst umetnosti, zato je njihov prostor obenem delovni atelje, odprt za vsakogar, ki bi se rad naučil njihovih spretnosti ali jih morebiti naučil svojih. To ni najbolj konvencionalen coworking space, opozarja Tušarjeva: »A ko se povežeta grafik in arhitekt, nastane čisto nepričakovan izdelek. Starejši ustvarjalci bi morali stopiti v stik z mlajšimi in jim dati priložnost za delo, priti mora do izmenjave mnenj in znanja, do različnih interpretacij. Tako kot mi rastemo s tem prostorom, rastejo z nami tudi obiskovalci.«
Pred nedavnim so ustanovili zavod, da se bodo lahko začeli prijavljati na razpise, saj so prostor uredili sami z minimalnimi finančnimi vložki, podobno velja tudi za razstave. »Trenutno so naši sponzorji umetniki, ki sodelujejo z nami. Brez njih ne bi bilo scene. Lahko bi vsak od nas sedmih zgolj ustvarjal po svoje, a na tak način ne bi mogel nihče napredovati,« pove Lekič, ki se zaveda, da mora njihov kolektiv (vanj sodijo še grafitarja Matic Jelčič Kürner in Filip Kolačkov, fotograf Blaž Ferjan in računalniški programer Blaž Berdnik) najprej pokazati rezultate, nato pa lahko zaprosijo za finančno podporo tudi mestno občino.
Sama prodaja umetniških izdelkov – na prodaj je namreč prav vse, kar lahko obiskovalec najde v UAUU – jim ne pomaga prav dosti, saj pri nas kultura podpiranja umetniških kolektivov denimo s kupovanjem njihovih unikatnih majčk namesto trgovskih kolekcij, še ni razvita, pa tudi pretežni del zaslužka gre, jasno, umetniku. »A naš namen ni prodaja zaradi zaslužka, ampak zato, da bi začeli ljudje te izdelke ceniti,« še pove Marko in že našteva projekte, ki sledijo. Naslednjo priložnost, da podprejo slovensko umetnost, bodo imeli tako obiskovalci že na prihajajoči konceptualni razstavi ilustracij Špele Vav, ki jo bo mogoče videti od 1. septembra dalje.
