Ni dolgo tega, ko sem s kolesom s pomožnim motorjem počasi vozil po kolesarskem pasu Celovške ceste. To kolo je homologirano na hitrost 25 kilometrov na uro in ne gre hitreje. Vozniki športnih koles so me normalno zlahka prehitevali. Neki moški srednjih let na športnem kolesu pa me je na križišču Celovške ceste in ulice Na Jami blokiral, da nisem mogel naprej in le moja prisebnost me je rešila, da nisem padel po vozišču.
Omenjeni kolesar me je nato ogovoril: »Spravil te bom pod kolesa avtomobila na cesto, kamor sodiš. Ti nimaš kaj iskati na kolesarski stezi!« Nasilnežu sem predlagal, da se umakneva na bližnje parkirišče, ker sem mu želel mirno in kulturno pojasniti, zakaj vozim po kolesarskem pasu. Vendar mi je dejal, naj utihnem in da se z menoj nima kaj pogovarjati. Zabrusil mi je še, da si zaslužim, da me povozi avto, ker ne poznam predpisov.
Ker sem začutil, da bi zadeva lahko eskalirala v fizični obračun, sem se raje umaknil, čeprav sem na področju cestnoprometnih predpisov zelo domač, ker se s prometom profesionalno ukvarjam že več kot 40 let in sem tudi učitelj vožnje ter predpisov. In v očeh zakona sem jaz na kolesu s pomožnim motorjem popolnoma enakovreden kolesarju, zato se tudi moram držati vseh pravil, ki veljajo za kolesarje – torej voziti moram po kolesarskih stezah, pasovih in poteh. To je tudi logično, ker bi bil s kolesom s pomožnim motorjem na cesti enako ogrožen kot navaden kolesar.
Predpise poznam temeljito in jih tudi dosledno upoštevam. Zaradi tega pa se včasih počutim kot muha enodnevnica, ker drugi okrog mene teh predpisov ne spoštujejo ter ogrožajo mene in druge. Ko sem nekoč opozoril nekega kolesarja, ki je na kolesarski stezi vozil v nasprotno smer, je v odgovor celo pljunil v mojo smer. To so tipični primeri, ki kažejo, kako nizka je pri nas stopnja kulture v prometu.
Zapisala Vanja Brkić, novinarka
