Menim, da bi bilo nepošteno, če bi gledalce na odru uporabil brez plačila. Hkrati pa gre tudi za dodatno motivacijo, tako morda lažje premagajo sram.
Ali je umetnost, kadar je eksplicitno povezana z denarjem, umazana in manj umetniška ali so to zgolj romantične predstave?Denar je povezan z vrednostjo. Vrednost je v odnosu do umetnosti najmanj stabilna kategorija. Denar je povezan z delom. Za mnoge umetnike je umetnost delo, gre za njihovo službo, za način, kako služijo denar in od tega živijo. Mnogi ljudje imajo v razmerju do denarja v umetnosti veliko predsodkov, to celo tabuizirajo. To je precej pogosto v uprizoritvenih umetnostih, morda zato, ker odrski izdelek ni materialen. Hkrati pa se ljudje zavedajo, da umetniki umetnosti ne delajo zastonj, da ne nastopajo zastonj, vendar tega nočejo videti, videti želijo le tisto, kar potrebujejo, denar pa mora ostati skrit. Ko postane denarna transakcija vidna, lahko to ljudi oziroma občinstvo razjezi. Načne ali pokvari njihovo idealistično, večkrat filtrirano in malce diskriminatorno predstavo o umetnosti. To je zelo smešno. In ti mehanizmi in kontradikcije so del moje predstave.
V zvezi z nekim svojim performansom v galeriji ste izjavili, da je bilo »občinstvo grozljivo, vsi so pili šampanjec in glasno govorili«. Za kakšno občinstvo potem najraje delate?Zame je ustvarjanje predstav včasih izjemno intenzivno in intimno deljenje znanja, energije, novih perspektiv. Da se lahko vse to pretoči, se mora med menoj in publiko vzpostaviti vzajemno spoštovanje in določena količina pozornosti. Nekajkrat sem nastopil v galerijah in na odprtjih razstav in po mojih izkušnjah je energija takšnega občinstva izjemno raztresena, koncentracija je slaba. Gre za okolje, v katerem je težko predstaviti globlji in bolj detajliran projekt. Utegne se zgoditi, da ga večina ljudi ne bo zares dojela, saj jih preplavlja preveč drugih informacij.
Kadar ste na odru, pogosto utelesite osebo, ki je ne moremo zajeti s pojmi spola, starosti, spolne orientacije, stališč, političnega prepričanja, narodnosti... Od kod črpate te like?Performativno telo ni resnično telo, to je treba imeti pred očmi. Performativno telo je zgolj ideja. Nima spola in drugih pritiklin. Morda je eden izmed razlogov, da se pogosto odločim za utelesitev lika, ki nima definiranega spola, ta, da imam tako na voljo večje izrazne možnosti. Vse to pride naravno.
V nekaterih plesnih praksah velja telo za orodje, ki nekaj izraža. Je tudi za vas telo zgolj poligon izraza? Kako živite svoje telo? Ne le v kontekstu teatra, temveč tudi zasebno.Moje telo je narava, pogosto je zunaj mojega nadzora. Lahko ga podpiram, lahko se potrudim, da sem z njim v sozvočju, pa vendar je narava. S svetom in njegovimi elementi je povezano tako globoko, da mu lahko moja drobna zavestna subjektivna entiteta le slepo sledi. Da poslušam in ubogam, kar mi narava diktira, je edini način, da kot človeško bitje preživim. Če pa lahko telo kot človek in kot umetnik izkoristite, potem to tudi naredite.
Po performansu Lili Handel ste si prislužili naziv enfant terribla scenskih umetnosti. Pričakovanja glede vaše umetnosti so postala specifična, tudi radikalna. Vas je to kadar koli obremenjevalo ali pa vplivalo na vaš umetniški proces? Bi svojo umetnost sicer opisali kot provokativno?Tuja pričakovanja me nikoli niso obremenjevala. Predvsem zato, ker so moje estetske in moralne meje zastavljene bistveno širše ali pa so vsaj fleksibilnejše kot meje tistih, ki moje delo razumejo kot radikalno. Če moje delo ustreza mojim predstavam, bom za nekatere vedno nekoliko »preveč«, kar meni pomeni, da sem »ravno prav«. Sam s seboj in s svojimi potrebami sem v harmoniji, a rad izzivam lastne strahove in območja udobja, pri čemer ti nikoli niso statični ali rigidni. Ljudje smo si zelo podobni, delimo si strahove, tabuje, naklonjenosti. Da sploh lahko izkusim svobodo, se moram izzvati in svoje meje raztegniti. Ko to počnem javno, bom ljudi, ki se borijo z enakimi vsebinami in strahovi, pritegnil na nezavedni ravni. Torej je provokacija drugih samo stranski učinek provokacije samega sebe. Seveda pa se zavedam tega stranskega učinka in zanj prevzemam polno odgovornost.
Vas je, ko so ljudje zapuščali vaše predstave, to vznemirilo? Ste kdaj sami kot gledalec zapustili kakšno predstavo? Zakaj?Predstavo lahko zapustim, če se odločim, da sem razumel, kaj in kakšen je njen cilj. Če ugotovim, da tistega, kar ponuja, ne potrebujem, bom predstavo zapustil. Ravno tako bom odšel, če me vedno bolj začnejo zanimati druge stvari – pitje vode, svež zrak.
Lansko leto ste v Sofiji odprli manjše razstavišče Mozei. Bo Mozei postal stalno razstavišče?Nagnjen sem k temu, da odpiram umetniške prostore. To sem storil že s Volksroomom v Bruslju in pred letom z Mozeiem v Sofiji. Menim pa, da je zadeva končana. Ti prostori mi vedno poberejo preveč časa, tako da naposled nimam zadosti energije za svoje resnične interese in delo. Odpiranje in iniciiranje takšnih prostorov sem končal. Samega sebe moram pravzaprav prisiliti, da se ne ukvarjam več z lastnimi umetniškimi prostori.
Kako bi opisali položaj scenskih umetnosti v Bolgariji?Vse skupaj je nekoliko raztreseno, vendar se izboljšuje. Upam pa, da bodo tamkajšnji umetniki postali pogumnejši, da bodo delali trše, da bodo postali glasnejši in bolj artikulirani.
Od leta 2013 ste rezidenčni umetnik gledališča Kaaitheater v Bruslju. Zdi se, da je postati rezident tako ugledne institucije največ, kar lahko evropski scenski umetnik v kariernem smislu doseže. Kako vi razumete takšne rezidence in priložnosti?Gledališče si želi zagotoviti razmerje z umetnikom in to razmerje nazadnje zaščititi pred konkurenčnimi gledališči. Tako umetniku omogočijo rezidenco. To je za umetnika dobro, saj ima zatem zagotovljene datume predstavitev, več svobode in tudi stabilnejše financiranje. Seveda lahko takšna poroka postane tudi zapor, če uniči razmerja do drugih gledališč nekega mesta, kar se pogosto zgodi. Torej je na rezidenco mogoče pogledati z obeh plati, dobre in slabe. Toda če ste si kot umetnik ali umetnica pridobili mednarodni ugled ali položaj, potem izguba šibkejših in nestalnih razmerij v enem mestu ni pomembna. Kaaitheater je ugledna institucija in z njimi sem sodeloval že nekaj let, preden so mi ponudili rezidenco. Če ne bom začel proizvajati pravega sranja, se bo naše sodelovanje nadaljevalo še dolgo po uradnem koncu rezidence.
