Po dokončanju ograje na srbsko-madžarski meji se utegnejo migrantski tokovi preusmeriti tudi čez Slovenijo

Hrvaška pripravljena, a brez načrta

Prav zaradi povečanega pritoka migrantov po balkanski migracijski poti v Avstriji letos že beležijo rekordno število migrantov. Zato je Dunaj začasno prenehal sprejemati nove prošnje za dodelitev statusa mednarodne zaščite. Rekordno število prošenj za azil letos pričakujejo tudi v Nemčiji, kjer naj bi po projekcijah do konca leta za mednarodno zaščito zaprosilo kar 750.000 ljudi.

Samo julija je na Madžarsko prispelo 34.800 migrantov, v celotnem letu pa že približno 100.000. Lani je na Madžarsko skupno prispelo 43.000 migrantov, letošnje migracijsko leto bo torej rekordno. Če bi se zgolj del tega toka preusmeril na Hrvaško, je pričakovati, da bi begunci možnosti prehoda do zahodne Evrope iskali tudi čez slovensko-hrvaško mejo. Verjetnost takšnega scenarija je nemogoče oceniti, saj na migrantske tokove vplivajo številni dejavniki: lahka prehodnost zelenih meja, delovanje tihotapskih tolp, koruptnost policije, možnosti nadaljnjega potovanja proti severu, obstoječe alternativne poti.

Slovenija se je s sprejetjem posebnega kontingentnega načrta prejšnji mesec vsaj na papirju že pripravila na povečan dotok beguncev iz Hrvaške. Razdelali so načrt za različno velike begunske (na)vale na slovensko ozemlje. Predvideno je, da bi sprva za namestitvene zmogljivosti koristili azilni dom v Ljubljani, postojnski center za tujce ter integracijski hiši v Mariboru in Ljubljani. V teh prostorih bi lahko brez težav namestili 280 oseb. Če bi bil begunski val večji, bi proste namestitvene zmogljivosti poiskali še v samskem domu v Kotnikovi ulici v Ljubljani in počitniškem domu Debeli rtič, zatem pa bi začeli odpirati še vojaški kompleks v Logatcu. A tam bi del migrantov že moral spati v šotorih. Če bi bil begunski val večji od 500 oseb, bi možnosti prostih nastanitvenih zmogljivosti iskali še pri drugih državnih organih, prav tako bi se ozrli še po najemu zasebnih nastanitvenih zmogljivosti.

Pomanjkljivost slovenskega kontingentnega načrta je, da ne predvideva izjemno velikega nenadnega porasta migrantov na slovenskih tleh. Odprto ostaja vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi migranti dnevno začeli prihajati v Slovenijo v takšnem številu, kot se trenutno dogaja v Makedoniji, Srbiji in na Madžarskem.

Vsaj za zdaj je bila Hrvaška skoraj popolnoma nezanimiva za tuje migrante. Nezakoniti prestopi meje s Hrvaško so letos upadli celo za 77 odstotkov. A kljub (za zdaj) mirni meji ni nikakršnih zagotovil, da bo tako tudi ostalo. »Hrvaška je pripravljena na morebiten prihod večjega števila migrantov,« je zatrdil premier Zoran Milanović. Vendar uradni Zagreb še ni predstavil posebnega kontingentnega načrta, iz katerega bi bilo razvidno, kje in na kakšen način bi poskrbela za večje število prispelih migrantov. Tisoč tristo kilometrov dolga kopenskega meja Hrvaške s Srbijo, BiH in Črno goro je kot nalašč za nezakonite prehode. Čeprav se Hrvaška že več let intenzivno trudi, da bi izboljšala nadzor nad to večinoma zeleno mejo s postavljanjem dodatnih nadzornih kamer, senzorjev in policijskih patrulj, pa je prav slab mejni nadzor na zunanji meji Evropske unije ena temeljnih ovir, da Hrvaška v kratkem še ne more realno računati na povabilo za vstop v schengensko območje.

Slovenski načrt ne predvideva prihoda več tisoč migrantov

Najverjetnejša nova vstopna točka s srbskega na hrvaško ozemlje bi bila regija Baranja. Od tod bi imeli migranti dve možnosti za nadaljnjo pot proti zahodni Evropi. V schengensko območje bi lahko vstopili čez hrvaško-madžarsko mejo, kjer vlada Viktorja Orbana še ni postavila žičnate ograje. Nekoliko daljša pot v schengensko območje in naprej proti zahodni Evropi pa bi jih čakala, če bi svojo odisejado nadaljevali čez Slovenijo.

Nepredvidljivi migrantski tokovi se bližajo slovenskemu ozemlju. Tako Hrvaška kot Slovenija sta bili doslej za migrante večinoma tranzitni državi, kar nakazuje tudi zelo majhno število prosilcev za mednarodno zaščito v primerjavi z drugimi državami članicami EU. Hrvaška denimo beleži najmanjše število prosilcev za azil. Pa še od teh jih okoli 70 odstotkov sploh ne počaka na konec postopka za dodelitev mednarodne zaščite, temveč pot že prej nadaljujejo proti zahodu. Obe državi sta kot cilj za migrante nezanimivi predvsem zato, ker večjo priložnost za zaslužek vidijo v zahodni Evropi, kjer pogosto premorejo tudi družinske ali prijateljske vezi. Tako sta jim v tuji deželi vsaj nekoliko olajšana integracija v družbo in iskanje zaposlitvenih priložnosti.