Danes ta isti zahodni svet pospešeno gradi zidove. Menda bi se rad obvaroval pred bedo, ki jo je leta in leta izvažal, zdaj pa se vrača kot bumerang v obliki uničenih življenj. »Težave se moramo lotiti v njenem bistvu, to pa je ustaviti množico ljudi, ki prečkajo Sredozemsko morje v upanju za boljšim življenjem.« Ne, to niso besede madžarskega predsednika, ki na meji s Srbijo gradi sto petinsedemdeset kilometrov dolgo in štiri metre visoko ograjo, ampak besede britanskega premierja Davida Camerona, ki je v isti sapi napovedal, da bodo ob Rokavskem prelivu mehkejšo varnostno ograjo zamenjali s tršo, ki bo tako visoka, kot bo treba. Meja za ograjo je torej samo nebo. S tem je britanski premier očitno povedal vse, kar je imel povedati, o neimenovanem šestnajstletnem dekletu, ki jo je na parkirišču za tovornjake ob Rokavskem prelivu povozilo do smrti. Nigel Farage, vodja britanske protiunijske stranke, je ob tem izrazil celo presenečenje, da zaradi kaosa na cestah, ki ga povzročajo migranti in begunci, še ni umrl kak voznik ali turist. To je vse, kar imajo o tej problematiki povedati ne samo desni populisti, ampak veliko širši del evropskega volilnega telesa, tudi tisti, ki sicer volijo sredinske ali leve stranke. To je vse, kar ima več kot dobra polovica Evrope povedati o dveh moških iz Sudana, ki sta pristala v bolnišnici zaradi udarca vlaka, o mladem zdravniku iz Darfurja, ki se je z nasmeškom držal osi pod tovornjakom, prepričan, da ga Evropa pričakuje z odprtimi rokami, ali pa o Mouazu Al Balkhiju, o študentu iz Sirije, ki je kupil potapljaško obleko z namenom, da preplava Rokavski preliv, vendar se je v vodi za njim izgubila vsaka sled.
Neosebna statistika pravi, da se je letos v Sredozemskem morju utopilo že več kot tisoč sedemsto ljudi. Samo v noči z osmega na deveti februar jih je na dnu ledenega morja končalo več kot tristo, nato pa še dodatnih devetindvajset zaradi podhladitve na krovu italijanske obalne straže. Torej po tistem, ko so bili domnevno že rešeni. Dva meseca pozneje se je prav tako v eni sami noči utopilo več kot osemsto ljudi, le da v tem primeru moškim, starcem, ženskam in otrokom ledena voda ni skrajšala agonije, saj je bilo dovolj toplo za počasno ugrezanje, za postopno izčrpavanje, za počasno ugašanje moči…
Medtem pa po Evropi na vseh koncih pospešeno rastejo zidovi. Po notranji strani so poslikani in popisani z »našimi« zgodbami, »našimi« mitologijami, »našo« identiteto, ki je kajpada ogrožena in ki jo moramo varovati pred »drugimi« in »njihovimi« zgodbami. Vendar zidovi ne ponujajo samo varnosti, ampak so optimalno gojišče za najrazličnejše strahove. Ena najpogostejših manifestacij strahu so predsodki. Predsodki zapirajo obzorje in ljudi z dialoške platforme potiskajo proti monološkosti. Monologi povečujejo samozadostnost in dodatno ožijo perspektivo. In tako se nenadoma znajdemo v situaciji, da lastno zgodbo in lastno identiteto, ki jo je mogoče ohraniti samo in izključno s spoštovanjem, branimo s predsodki, zidovi in celo orožjem. Včasih streljamo z naboji, še pogosteje streljamo z besedami. Predvsem pa se za zidovi dosledno, po vseh geografskih širinah in dolžinah, bije boj za največjo žrtev v zgodovini planeta. In zmagovalcev je običajno toliko, kot je zidov.
Zdi se, da smo vsi skupaj vse bolj oddaljeni od točke, na kateri bi lahko začeli zidove počasi prestopati in jih predelovati v izkušnje. Da bi ponotranjili lastne zablode, ki so izpisane na notranji strani teh zidov, in jih s tem nekako presegli. V neki utopični dimenziji bodo vsi človeški zidovi prej ali slej spomeniki človeški omejenosti, zgodovinske lekcije o posameznih postajah in absurdih, skozi katere se je človeška žival prebijala skozi zgodovino, pričevanja o našem trudu in naporu, da se vsaj delno učlovečimo. Recimo zid med belim in temnopoltim človekom, apartheid, ki je bil uradno izbrisan s tega planeta šele pred enaindvajsetimi leti. Ali zid, ki je ženske v teh krajih do konca druge svetovne vojne zapiral v zasebno in jim onemogočal vstop v javno sfero.
Zidovi so predvsem pričevalci o agoniji, s katero se človeška žival sooča z vsakokratno razširitvijo perspektive, sprejemljivega, z vsakokratno razširitvijo področja »boja«, torej kompromisa in dialoga. Zidovi so priče, s kakšno muko se človeška žival prebija do spoznanja, da je neskončna pestrost bistvo in lepota življenja.
