Samuel se je že v petek popoldne s prijateljem, sodelavcem na Britanski mednarodni šoli v Ljubljani, podal proti Goričkemu. »Ker je pot do tja kar dolga, sva na cilju hotela prespati dvakrat,« pove organizirani Šved, ki se je že pred potovanjem resno posvetil iskanju primernega prenočišča in drugih informacij. A to se ni izkazalo za hvaležno delo.
Angleščina in smerokazi niso doma na Goričkem
»Spletna stran občine Grad ne ponuja angleške verzije, na splošno je bilo težko dobiti kakšno pametno informacijo.« Zataknilo se je tudi pri rezervaciji prenočišča. Na spletni strani booking.com ni bilo nobenega zadetka za sam Grad, zato sta se morala zanesti na tri oglaševana prenočišča na slovenski spletni strani. »Prvo je bilo zasedeno, pri drugem so odložili slušalko, ko sem začel pogovor po angleško, tretje pa ni obratovalo.« Po še nekaj raziskovanja je odkril luksuzne suite za mladoporočence na samem gradu, a je bila cena previsoka za njun proračun. Na koncu nista imela druge možnosti kot rezervirati sobo v 20 kilometrov oddaljenih Moravskih Toplicah.
Po večernem kopanju v termah Vivat in prijetni večerji se je raziskovanje Gradu začelo v soboto zjutraj. Med vožnjo sta zaman oprezala za znaki, ki bi oglaševali razne turistične znamenitosti. »S poti bi z veseljem zavila do kakšne vinske kleti, a v teh krajih znakov očitno sploh ne uporabljajo,« pove izvidnik. Ko sta po nekaj kilometrih vendarle opazila enega, oglas za pokušnjo domačega vina, pa sta se morala praznih rok hitro obrniti. »Čeprav je bil prvi oglas videti zelo profesionalno, po njem ni bilo nobenega več.« Obljubljene vinske kleti preprosto nista našla.
Med stranmi Igre prestolov
Ko sta vstopila na največji grad na Slovenskem v istoimenskem naselju, se je naš izvidnik počutil, kot da se je znašel med stranmi zgodovinsko-fantastične pripovedi Igra prestolov. »Grad, za katerega nisem vedel, da je največji v državi, je bil eden izmed vrhuncev izleta.« Najrazličnejše sobane so burile njegovo domišljijo in pričarale vzdušje nekega drugega časa. Na gradu sta se najprej oglasila v turističnoinformacijskem centru (TIC), ki zaseda eno izmed 365 grajskih soban. »Da bi od impozantnega kompleksa odnesla kar največ, sva hotela v TIC rezervirati vodeni ogled, a žal je ta na voljo samo skupinam, večjim od 10 ljudi,« se z obžalovanjem spominja Samuel. Pooblaščenka TIC je bila sicer zelo prijazna in jima je – ena prvih, ki ji angleščina ni bila španska vas – ponudila tanko brošuro z nekaj osnovnimi informacijami. »Ob pomoči skromne brošure in nekaj napisov v slovenščini sva poskusila sestaviti zgodbo gradu, starega več kot 800 let, v katerem so bivali vitezi templjarji in drugo plemstvo.« Žal sta morala, ob pomanjkanju tako zgodovinskih dejstev kot mitov in anekdot, luknje v pripovedi zapolniti kar z lastno domišljijo – taktika, ki se mestoma ni najbolje obnesla. »V eni sobani so bila razstavljena zgodovinska oblačila, zraven njih pa sodobne kreacije, sklepam, da lokalnega oblikovalca. Brez jasnega pojasnila je vse skupaj čudno izpadlo, saj prehod med obdobjema ni bil eleganten.« Izkušnjo gradu je izvidnik povzel tako: »Odlično stanje strehe in celotne infrastrukture govori o tem, da so pred kratkim morali dobiti zajetna evropska sredstva. A škoda je, da turistične ponudbe ne razvijejo do konca, da bi pritegnila še veliko več turistov.« V dveh urah, kolikor časa sta preživela na gradu, sta prijatelja poslopje delila le še s peščico družin. Glede na množico turistov, ki se tarejo v Moravskih Toplicah, nista mogla razumeti, kako to, da pred prečudovitim grajskim poslopjem ne stojijo trume avtobusov.
Med reklamo in resničnostjo
Naslednja postojanka je bil doživljajski park Vulkanija, ki obiskovalce seznanja s pestro geološko preteklostjo tega dela Slovenije. Na žalost je zaradi požara velik del parka, vključno s 3D-kinom in drugimi poučno-zabavnimi atrakcijami, zaprt do oktobra. Tako sta se morala zadovoljiti z ogledom geološkega muzeja, po katerem ju je ob mešanici nemščine, slovenščine in govorice rok popeljala prijazna uslužbenka. Najbolj sta si zapomnila kristal olivin, ki je v Sloveniji zelo redek in ima vrsto zdravilnih učinkov. »Celotna turistična ponudba pri Gradu daje občutek, kot da so pred kratkim dobili ogromno sredstev, s katerimi so ponudbo še kar dobro razvili, nato pa jim jih je zmanjkalo, preden bi ta dodobra zaživela,« pripomni izvidnik. Medtem ko so v muzeju razvili maskoto in kvalitetne animirane filme o regiji, mnogo stvari ne deluje, kot bi moralo. Ko sta se izvidnika hotela zapeljati z modrim turističnim vlakcem, parkiranim pred muzejem, so ju obvestili, da je voznik trenutno na počitnicah. »V brošurah je vse videti prvovrstno, ko pa prideš tja, ugotoviš, da veliko oglaševanega ne obratuje.«
Po vseh uspehih in razočaranjih je bil čas za kosilo. A kaj, ko so ju v TIC obvestili, da se pri Gradu lokalne prekmurske hrane preprosto ne da dobiti. Ker sta bila preveč lačna, da bi se odpeljala v sosednjo vas do prave gostilne, sta se morala zadovoljiti z najboljšo izmed treh, v katerih ponujajo samo pice. Odločila sta se, da bosta pravo kulinarično izkušnjo prihranila za večer.
Po okoliških sprehajalnih stezah
Popoldne sta se želela podati po številnih okoliških sprehajalnih stezah, ki peljejo mimo izvirov, mlinov in drugih znamenitosti. Ker sprehajalna steza pri Gradu pelje v ravni liniji, sta se zapeljala do Nuskove, kjer je steza krožna. Za to sta se odločila tudi zaradi vinske kleti ob stezi, kjer bi lahko končno pokusila domače vino. A že na poti do tja ju je premotil traktorski sejem, na katerem so se vozniki traktorjev pomerili v hitrosti in kakovosti oranja. Tako sta se ustavila in se ob kozarcu piva pomešala med udeležence med zaključnim praznovanjem z živo glasbo. »Ob ljubiteljih traktorjev sva se zares počutila kot mestni srajci, čeprav je bilo vzdušje prav prijetno,« med smehom pove Samuel.
Med vožnjo do Nuskove sta se ustavila tudi ob rojstni hiši prekmurskega pisatelja Mikloša Kuzmiča, ki je v danes mrtvi prekmurščini pisal šolske knjige in prevajal Biblijo v 19. stoletju. »Hiša je bila zaprta in brez informacijske table, zato sva se lahko samo sprehodila okoli nje,« z obžalovanjem pove izvidnik. Izkušnja je njega ter prijatelja, pisatelja in učitelja angleščine, znova pustila hladnega. »Najina žeja po novem znanju je bila zopet nepotešena,« potoži Samuel.
Potovanje v patriarhalno preteklost
V Nuskovi sta vstopila v dva bara, da bi povprašala po smeri sprehajalne steze in vinske kleti, a živa duša ni govorila angleško. Ker sta nad pravo vinsko pokušnjo že obupala, sta si v baru Pod brajdo naročila kozarec hišnega vina in se čudila okolici. Na stenah obeh barov, mi je nejeverno zaupal izvidnik, so bili namreč razobešeni plakati z eksplicitno pornografsko vsebino. »Ne govorim o obrisu prsi, pač pa razširjenih nogah. Bilo je, kot da bi prišla v avtomehanično delavnico iz 80. let. Feminizem teh krajev očitno še ni dosegel,« pove Samuel in mi zagotovi, da se kaj takega na Danskem ali v Angliji ne bi moglo zgoditi. »Za ženske v teh krajih mora biti res težko,« še doda med spominjanjem izjemno mlade, 16-letne punce, ki je stregla v enem izmed barov.
Ko sta končno našla začetek sprehajalne poti, ki naj bi trajala tri ure, je bilo že tako pozno, da sta se načrtu odpovedala. Strah ju je bilo tudi tega, da bi se na poti izgubila zaradi lokalne posebnosti – pomanjkanja smerokazov. Namesto tega sta obiskala izvir vode v Nuskovi, ki je tako bogat z železom, da je rdeče obarval kamnito korito. »Še nikoli nisva videla izvira mineralne vode, ki bi prav dišala po radenski.« Na lastno odgovornost sta se z njo odžejala in ohladila v objemu spokojne narave.
Za konec prava hrana
Ker je bilo še zgodaj popoldne, sta se vendarle sprehodila po sprehajalni poti pri Gradu. Prišla sta mimo ribnika, ob katerem naj bi živel zmaj, a ni bil preveč urejen in ob njem so postavili hišo z električno napeljavo. »Namesto da bi zraven uredili otroško igrišče z zmajevsko tematiko; to bi bilo všeč vsakemu otroku.« Tako pa so ju iz sosednje hiše opazovali otroci, kot da v življenju tam še niso videli turista.
Za konec sta se zapeljala na večerjo v bližnjo vas Bodonci, kjer so jima v TIC priporočili restavracijo s pravo lokalno hrano Na jasi. Natakarica, ki je bila poleg uslužbenke TIC edina oseba, ki je znala angleško, jima je opisala dobrote na jedilnem listu in jima povedala, da nihče ne zna angleško zato, ker obiskuje gimnazijo samo 20 odstotkov tamkajšnje mladine. Ob okusnem bograču, dödolih in vinu iz Andrejcev sta uživala v večernem vzdušju in tako strnila vtise tistega dne: »Goričkemu manjka bolj usklajena turistična ponudba in feminizem. Zagotovo feminizem.«
