Luka Prašnikar spada med nogometaše, ki so najbolj zaznamovali uvodne štiri kroge v prvi slovenski ligi. Visoki in vitki napadalec velenjskega Rudarja si s tremi zadetki deli prvo mesto na lestvici strelcev z zveznim igralcem Gorice Amelom Džuzdanovićem. Luka ima nogomet v krvi. Njegov oče Bojan je nekdanji golgeter, v treh obdobjih selektor slovenske reprezentance in najbolj trofejni slovenski trener, 17-letna sestra Lara pa eden največjih talentov slovenskega ženskega nogometa.
Luka pri 28 letih doživlja najsvetlejše trenutke, potem ko je bil vztrajen, saj se mu večji del kariere nikakor ni razvijal po željah. V slovenski ligi je doslej odigral zgolj 65 tekem (10 golov) v dresih Primorja, Rudarja, Nafte in Olimpije, v drugi ligi je bil član Šmartnega, Doba in Aluminija, poldrugo leto pa je preživel tudi v dveh nižjeligaših na avstrijskem Koroškem. »Luka ima kakovost in je dodana vrednost ekipi velenjskega Rudarja. Je pozno dozorel. Gole na začetku sezone si je zaslužil z vsem, kar je vložil v nogomet v minulih letih,« ga je pohvalil trener Rudarja Jernej Javornik. Luka je bil sprva zagnan alpski smučar. Na začetku je vijugal po snegu v družbi z dve leti starejšo Ano Drev, ki je prav tako doma iz Šmartnega ob Paki. Ko si je zlomil nogo, nato pa še roko, je nekega dne staršem odločno dejal, da gre na trening nogometa, ne pa smučat. Član Rudarja je bil v preteklosti že trikrat v različnih obdobjih.
»Upam, da bom strelsko formo zadržal čim dlje časa in bomo vsi zadovoljni,« je skromen Luka Prašnikar, ki ima zelo dober občutek, kako udariti žogo, in najboljšega svetovalca v očetu Bojanu. Prav tako kot sin je nosil številko devet in bil trepet vratarjev po vsej Sloveniji. »Po vsaki tekmi, ki si jo ogleda, imava kratek pogovor, v katerem mi pove, kaj je bilo dobro in kaj slabo. Vsak nasvet je dobrodošel in ga skušam izkoristiti,« prizna Luka. Zanj je bilo dodatno breme, da so bili mnogi obremenjeni z njegovim očetom, zato je dobil manj priložnosti, kot si jih je zaslužil.
»Luka je ime dve, tri postaje, kjer ni dobil zaupanja in položaja v ekipi, ki bi si ga zaslužil glede na svojo kakovost. Tako je bilo predvsem v Rudarju in Olimpiji, zato se ni razvijal tako, kot smo pričakovali. To, kar se dogaja trenutno, je vzpodbudno. Ne vemo, kaj bo prinesla prihodnost. Kot vse kaže, bo imel letos v slovenski ligi kar solidne predstave. V zadnjih letih je dobil pomembne izkušnje v drugi slovenski ligi in v Avstriji. S 192 centimetri spada med visoke igralce, zanje pa je značilno, da so zamudniki v razvoju. Preprosto potrebujejo več časa, da pridejo na določeno raven kakovosti. Če bi se razvijal hitreje, bi lahko že prej pokazal več. Je tip napadalca, ki je zelo gibljiv, dokaj hiter za svojo višino, soliden v skoku, a mora ta element popraviti še v napadu. Predvsem od njega in dela v ekipi je odvisno, kakšna bo nadaljnja pot,« je bil zgovoren Bojan Prašnikar, ki že nekaj let ni dejaven na trenerskem področju. Je reden gost na nogometnih stadionih, trener Rudarja Jernej Javornik pa eden redkih, ki ga brez oklevanja vprašajo za nasvet.
Enajst let mlajša Lukova sestra Lara je od takrat, ko je shodila, oboževala nogomet. Niso je zanimali filmi in risanke, ampak je že kot deklica hotela gledati le nogomet. Najprej je v domačem Šmartnem ob Paki trenirala s fanti, trenutno je članica ŽNK Rudar Škale. Maja letos je bila najbolj zaslužna za naslov slovenskih pokalnih prvakinj, potem ko so v finalu premagale favorizirano Pomurje. Lara je dijakinja v nogometnem razredu v Gimnaziji Šiška v Ljubljani. Zelo rada trenira, obenem pa je (pre)obremenjena z nastopi za šolsko ekipo, v klubu za dve ekipi (do 17 let in članice) in dveh reprezentančnih selekcijah. Larina vloga na igrišču še ni dokončno izoblikovana. Zelo dobro se znajde v konci napada, ker pa ima odličen pregled nad igro in rešitve, je zelo uporabna tudi v zvezni vrsti. »Čas bo pokazal, v kateri vlogi se bo izoblikovala kot igralka. Ker ima zelo veliko tekem, moramo biti previdni, da je ne bi prekurili. Uspešno združuje šolo in nogomet. V Šiški ima zelo dobre pogoje za delo in razvoj. Nogomet ji pomeni vse, z njim je zaposlena od zore do mraka. Bomo videli, kaj bo prineslo življenje,« je dodal Bojan. Mama Bernarda nikoli ni igrala nogometa, a vsi drugi trije družinski člani pravijo, da je glavni vezni člen v ekipi, ki poskrbi tudi za logistiko. Ko imata otroka tekme istočasno, gre oče spodbujat Luko, mama pa Laro.
