V tem pogledu je zanimiva nedavna študija Evropskega inštituta za enakost spolov, v kateri so raziskovalke ocenile stroške nasilja v partnerskih odnosih, ki se dogaja na podlagi spola; 87 odstotkov stroškov zaradi tovrstnega nasilja zajemajo stroški nasilja nad ženskami.
Moram priznati, da sem ob predstavitvi raziskave, ki neusmiljeno natančno razreže stroške nasilja in pokaže, koliko nas to stane, sprva občutila nelagodje. Težko sem podobe nasilja nad ženskami povezala s hladnimi seznami stroškov, ki ob tem nastajajo. Nekako nespodobno se je zdelo. A ker je hočeš nočeš obdobje zadnjih osem let po sili razmer iz nas oblikovalo amaterske ekonomiste in ekonomistke ali nas vsaj izdatno okrepilo v tej perspektivi, sem se stisnjenih zob zagrizla tudi v te številke. V izračunu so raziskovalke upoštevale stroške, ki nastanejo tako v družbi kot pri posameznici. Denimo ob osebnih stroških, ki nastanejo ob poškodovanju lastnine in osebnih predmetov, ob selitvi in podobno, se na področju trga dela beležijo povečani stroški zaradi bolniških odsotnosti z dela, manjše produktivnosti ali nezmožnosti dela. Stroški na področju zdravstva nastanejo pri oskrbi in zdravljenju poškodb, zaradi pogostejših obiskov v splošnem zdravstvu in službah duševnega zdravja, pogostejše uporabe zdravil in pogostejših hospitalizacij. Nadalje, nasilje nad ženskami obremenjuje tudi varnostni sektor in pravosodje, pri tem gre za stroške policijskega posredovanja, sodnih postopkov, odvetniških storitev, programov za storilce, bivanja v zaporu. Na socialnem področju nastajajo stroški zaradi denarnih pomoči, dodatnih potreb po namestitvah in zaščite otrok. Še posebno pa so raziskovalke upoštevale stroške specializiranih storitev, ki jih ponujajo nevladne organizacije, kot so varne hiše, SOS-telefoni, svetovalnice, zagovorniške storitve, preventivni programi proti nasilju. Največji delež stroškov, več kot polovica, nastane zaradi fizičnega in čustvenega vpliva nasilja na žrtev, merjenih s povprečno izgubo let zdravega življenja.
Bilanca je neverjetna. Na ravni EU stroški spolno specifičnega nasilja znašajo kar 258 milijard evrov na leto, od tega nekaj več kot milijardo v Sloveniji, preračunano glede na število prebivalk in prebivalcev. Četudi gre za oceno čez palec, ki ni upoštevala posebnosti posameznih držav, je strošek nasilja nad ženskami v Sloveniji verjetno veliko večji, kot je letni proračunski izdatek večine »manjših« ministrstev. Najmanjši delež vseh stroškov zajemajo socialne storitve in še manjši delež (v Veliki Britaniji manj kot tri odstotke) storitve specializiranih nevladnih organizacij, ki lajšajo škodo, ki nastaja ob nasilju in preprečujejo, da bi se nasilje ponavljalo.
Kaj nam te številke povedo? Prvič, sektor, ki nastajanje novih stroškov zaradi nasilja pravzaprav preprečuje, je samo drobiž v malhi odhodkov zaradi nasilja. Pri tem se v varčevalni retoriki v javnosti ustvarja ravno nasproten vtis, namreč, da za »socialo« na splošno odmerjamo preveč in da si je ne moremo privoščiti – saj vemo, kolikor denarja, toliko muzike. Študija logiko tega verjetno najpogosteje slišanega slogana v zadnjih letih postavi na glavo: ravno resno financiranje ukrepov in programov za preprečevanje nasilja lahko temeljito zmanjša stroške, ki nastajajo zaradi nasilja in dolgoročno sprosti potenciale za razvoj na drugih področjih družbe, recimo za uvedbo UTD, ureditev položaja prekarcev na področju kulture ali preselitev ljudi iz zavodov v skupnost. Potreb je veliko. Drugi in najpomembnejši nauk te zgodbe pa je, da nas neenakopravnost med spoloma in posledično nasilje na podlagi spola absolutno preveč stane. Toliko, da si ju država, ki naj bi bila ekonomsko na psu, pravzaprav ne more privoščiti.
Študija je zanimiva zaradi svoje prenosljivosti tudi na druga področja kršitev človekovih pravic. Stroški nasilja nad ženskami so namreč samo eni v vrsti stroškov, ki nastajajo zaradi diskriminacij. Naraščajoča razslojenost, novi zaposleni, revni, prekarci, ljudje, ki ne morejo več plačevati položnic, homofobno nasilje, rasizmi, manjšinski stres, vsi pomenijo tudi večjo porabo zdravil, zdravstvenih storitev, iskanje pravice po sodiščih, prošenj za denarne pomoči, hospitalizacij, manjšo produktivnost, skratka dokazljivo načenjajo javne finance. Na primeru stroškov nasilja nad ženskami si lahko nekoliko predstavljamo, o kakšni vsotah govorimo.
Naj torej obrnem logiko: ne da si socialne države ne moremo privoščiti, brez nje in resnih ukrepov proti diskriminaciji nas ne bo več. Vladno mantro »kolikor denarja, toliko muzike« naj čim prej nadomesti mantra »diskriminacija se ne splača«.
Dr. Mojca Urek je docentka na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani.
