Ponedeljek, 3. avgust:
Identiks bo gazela
Ja, kaj je sploh normalno? Pravijo, da v 21. stoletju živimo v »novi normalnosti«. Kaj je torej normalno, ko živiš družinsko podjetništvo? Midva z Juretom tako živiva že deset let. Skupaj sva 24 ur na dan. Podnevi na istih sestankih, v pisarni si sediš nasproti, potem pa še večere preživiš z istim človekom. A tedaj je pogosto romantika računalnikov namesto romantike sveč. Potrpežljivost, razumevanje, povezanost in dopolnjevanje so razlogi, ki jih prepoznavam, da sva lahko skupaj in enakovredno vodiva podjetje in obenem uživava tudi srečno družinsko življenje. Vodenje gradiva na obojestranskem zaupanju in spoštovanju – v bistvu na zelo tradicionalnih vrednotah. Delujeva pa kot jing in jang energija, vsak s svojimi kompetencami, se dopolnjujeva, a tudi nasprotujeva.
Nemalokrat nama tudi najbližji rečejo »Eh, kaj, vidva sta itak na svojem, pa vama je enostavno«, ali pa »Ah, vi privatniki!« To naju zaboli, saj se v resnici ne zavedajo enega samega dneva podjetnika, morda še sploh za mikro podjetje v rasti, kjer se tudi mi nahajamo... A niti ne pričakujem, da bi razumeli v celoti: težko je uvideti, če nisi res živel takšnega življenja. Večina ga v resnici ni. Navsezadnje to niti ni pomembno. Nama in našemu podjetju je ključna ambicija in vztrajnost, da jo dosežemo: nekoč bomo gazela. Dinamično rastoča podjetja, ta so nam zgled.
Torek, 4. avgust:
Trma kot znanilec podjetniškega duha
Dan je bil kot dober keks. Kaj zato, če me je Jure zjutraj okregal, da bom res morala prej vstajati. Sem pač nočni ptič, kar se zjutraj tudi pozna, potem pa tako ali tako po Kekčevo: dobra volja je najbolja! To mi je v podporo, med delavnikom in doma, kjer smo trenutno obsojeni na kar hude trmaste izpade naše dveinpolletnice.
Zato sem se poglobila v poglavje trma in prebrala sledeče: če se pri otroku neprimerno odzovemo na trmo – ga bodisi kaznujemo, odrivamo, pošljemo v sobo ali tudi nagradimo (podkupimo, bi jaz temu rekla), bo imel predvsem kot najstnik velike težave, lahko bo postal apatičen in – pozor: možno je, da bo izgubil samoiniciativnost in postal nepodjeten. Hej, draga moja hči, bodi trmasta, uveljavljaj svojo voljo, četudi bo to za tvoje starše zahtevno! Če sodim po sebi, ki me je podjetništvo zagrabilo že v mladih letih: očitno sem bila ultra trmast in svojeglav otrok… Vse je za nekaj koristno. Torej trma – znanilec podjetniškega duha … ne zatirajte je!
Ali veste, da velja, da ni več razlike med velikimi in malimi podjetji, so samo še razlike med hitrimi in počasnimi podjetji, kot pravi Marko Lotrič, ustanovitelj družinskega podjetja Lotrič Meroslovje, bronasta gazela Slovenije 2012, ki je zgled tudi Identiksu.
Gazele, prebiram, v petih letih ustvarijo skoraj 10.000 novih delovnih mest. To so priložnosti, to je rast. Nujno je razumevanje, kaj so elementi rasti in uspeha. Kakor pravi Mirko Strašek, direktor zlate gazele KLS Ljubno: »Delati je treba bolj, kot misliš, da zmoreš!« Tudi knjiga Petre Škarja Ameriški milijonarji so spregovorili prinaša podobna sporočila. Priporočam branje!
Sreda, 5. avgust:
Šola otrok ne pripravi za življenje
Avgustovska sreda. Za otroke počitniški dan, za starše deloven. Kako poskrbeti, da naraščaj tega časa ne preživi pred ekrani, temveč ustvarjalno? Odločili smo se, da varstvo za Jona danes organiziramo malo drugače, da ga med počitnicami ne bosta vedno čuvala babi in dedi. Dobili smo priporočilo za Urban Roof in ko sva z Juretom izvedela, kaj vse je mogoče tam početi – od rolkanja do rolanja, na voljo je plezalna stena, bmx – sva vedela, da to je to, da bo dinamično in odlično za najinega Jona. Zvečer, ko to pišem, lahko rečem le, da je bil zadetek v polno. »Lep dan sem imel,« nama je povedal sin, ki se je tudi odločil, »jutri grem spet!«
Kaj ga je pritegnilo? Zakaj mu je bilo všeč, razmišljam. Bilo je aktivno, dinamično. Razburljivo. Lahko je preizkusil, kaj zmore. Se učil novih veščin. Hm…. Učenje…?! Da ga imajo otroci radi? Ja, imajo, trdim. Je pa treba seveda pristopati na prave načine, narediti učenje zanimivo. Ste prebrali, kaj sta zapisali dijakinji škofjeloške gimnazije v Dnevniku: »Tri petine profesorjev nima avtoritete, še manj pa je tistih, ki bi bili zmožni pritegniti pozornost občinstva. Ali res mladina hodi v šolo le še zaradi malice? Ali gre krivdo za nezainteresiranost za študije, kot sta kemija in elektrotehnika, res pripisati dijakom? Kaj pa če bi spoznali skrivnosti predavanja Steva Jobsa in svetu dokazali, da je dober predavatelj unikaten umetnik? In ne suženj motiviranega občinstva, o čemer nas skušajo prepričati sodobni profesorji.«
Mladi so kritični. Kot smo kritični tudi podjetniki. Menim, da šolski sistem naše otroke premalo pripravi za življenje. Dobro, moji otroci so še premajhni, da bi lahko neposredno sodila, lahko se naslonim le na pripovedovanje prijateljev, ki imajo starejše otroke, in primerjam s tem, kar je šola dala meni. Vsekakor pa si s povpraševanji za delo, ki jih dajemo ali dobivamo, ustvarjam mnenje o mladini, dijakih in študentih proti koncu študija. In v bistvu se mi smilijo. Če izhajam iz sebe, v redu, res je bil drug čas in druga država (Jugoslavija) in res, da so bili moji starši navadni delavci, bi kdo rekel, brez nekih zvenečih nazivov ali ne vem kakšne izobrazbe, a neke vrednote so nam in meni vcepili v glavo. Mladim jih primanjkuje.
Četrtek, 6. avgust:
Spremembe
V pisarni sem s sodelavci preletela aktivnosti, z Žigo sva pregledala tekoče ponudbe, naročila, dobavitelje, težave in rešitve. Kljub načeloma mirnemu poletnemu obdobju je pri nas kar živahno, saj je v tem času veliko razpisov. Prijave so kar zalogaj, a prav pred kratkim smo bili uspešni na Spiritovem razpisu za ekološka darilca. Zelo sem bila vesela in ponosna, da nama je z Žigo uspelo in ta zgodba je tudi dokaz, da volja gore premika. In kako pomembne so ideje za rešitve problemov in uspeh.
Po e-pošti smo namreč prejeli obvestilo o razpisu za dokaj nenavadno darilo: leseno ekološko košarico za piknik s potiskanim blagom, ki je obenem tudi mizica. V ekipi so mi rekli: »Eh, to pa ni za nas.« Stvar je postala zame zanimiva. Besede, kot so »Se ne da«, Nemogoče je«, so, kot bi mi vlil gorivo. Prešinilo me je, kako to izvesti, a tekoče delo je zahtevalo pozornost in sem se oddaljila od izziva. Ob osmih zvečer pa se mi je utrnila ideja. Ja, seveda vem, kako bomo to naredili in sem povezala skupaj vse detajle, v valu navdušenja poklicala Žigo in mu vse povedala, da sva bila že dva navdušena.
Sreča je na strani pogumnih, pravi pregovor (pa tudi kreativnih, očitno). Tudi podizvajalec, ki bo moral idejo izvesti, se mi je javil in je bil za. Ura je bila devet zvečer in odločitev je padla: naredili bomo ta nov in unikaten produkt. Prijavili smo se le dvoji in razpis je dobil Identiks, bravo mi! Izvedba ni bila lahka, je pa sladka pohvala in zadovoljstvo naročnika seveda tudi naše.
Petek, 7. avgust:
Vedno obstaja rešitev, le potruditi se je treba
Z vetrom v laseh sem odbrzela v pisarno, na radiu se je vrtel ´Wind of change´ od The Scorpions. Spila sem šejk s kosmiči. Vsi v družini smo se navadili zaužiti zdrav in hitro pripravljen zajtrk vsako jutro.
Oddala sem dve ponudbi in se slišala z naročnikom za uskladitev končnih dizajnov za kartice pred tiskom. Samoiniciativno sem mu predlagala še dve izboljšavi, kot mi veleva estetski čut, saj želim, da bomo 100-odstotno zadovoljni. Naročnik je vesel, da sem mu dala te predloge in veselje je obojestransko.
Nadalje sem uskladila tudi zelo zahtevne kartice, ki jih je naročil inšpektorat. Čeprav gre le za 8 kosov polikarbonatnih (ne klasičnih PVC) kartic s posebno hologramsko zaščito in ostalimi varnostnimi elementi, sem ga vzela resno kot vse naročnike. Na sestanku sem predstavila predlog in predlagala rešitve. Veseli so bili, da lahko izbirajo med tremi možnostmi. Ena od njih je bila potrjena in tako danes že usklajujemo naročilo. Kolega Tomaž že pripravlja dve varianti oblikovne rešitve, res je hiter. Pohvaljen.
Moj moto je, da vedno obstaja rešitev, le potruditi se je treba. Bodi raje del rešitve kot del problema. Ni problemov, so izzivi, pravimo podjetniki.
Rešitve pa so tudi ena izmed naših izhodišč v poslovanju. Imamo celostno, lepo zaokroženo paleto produktov za identifikacijo, katerih pika na i je poseben poslovnodarilni program, hkrati pa se že nekaj let zavedamo, da le s produkti na tako majhnem trgu ne gre. Da trg zahteva več, dodano vrednost, celostne rešitve.
