V devetdesetih letih, ko je bilo preživljanje poletja v prestolnici nevzdržno dolgočasno, saj so že ulice povečini samevale, kaj šele da bi bilo zvečer zaznati kak živahnejši kulturni utrip, je trnovski festival predstavljal več kot dobrodošlo poživitev. Zadnja leta pa je Ljubljana tudi v vročih dneh, delno seveda v (institucionalno podprti) želji, da bi s pisano, a spolirano podobo ugodila vse številnejšim turistom, že skoraj prenasičena z raznovrstnimi prireditvami. Zdi se, kot da za vsakim vogalom stoji oder in da se vsako poletje pojavi kakšen nov festival ali vsaj cikel koncertov ter z njimi oživi kako dotlej še neizkoriščeno prizorišče, letos na primer Špico. Znotraj tega »dogajalnega Disneylanda«, v katerem se na slehernem koraku obeta merica kulture ali vsaj zabave, pa je Trnfest – sicer že pred nekaj časa in iz različnih razlogov – skupaj s KUD izgubil tudi svojo primarno funkcijo enega redkih zavetišč urbanih, alternativnih in butičnih ustvarjalcev, ki so medtem zased(a)li številne druge lokacije.
Še pred nekaj leti so se organizatorji ponašali z dejstvom, da na svoj oder pripeljejo izvajalce, ki niso redni gostje drugih prireditev, v svetovnem merilu pa naj bi bil festival unikaten zaradi tolikšnega števila brezplačnih dogodkov v velikem žanrskem razponu. A trenutno je program skoraj zadnji razlog, zaradi katerega bi si nekdo želel na Trnfest. Oder namreč zapolnjujejo povečini manj znani ustvarjalci, pač tisti, ki so v dopustniških dneh pripravljeni žrtvovati čas in svojo pojavo posoditi zgolj v zameno za kakšno pivo, manjšo samopromocijo in miloščino, ki se morebiti nabere med občinstvom.
Seveda takšne dobrodelne poteze cenimo, še bolj pa napore organizatorjev, da se Trnfestu ne naveličajo dajati umetnega dihanja. Vendar je le nekaj let po tistem, ko je bil KUD Franceta Prešerna prizorišče kar nekaj legendarnih nastopov slovitih mednarodnih ustvarjalcev, zares žalostno gledati, kako ponuja spored, sestavljen iz neke vrste »ostankov«, in tako kljub trudu za ohranjanje tako ali drugače razumljene »urbane kulturne dediščine« postopno ruši nekdaj cenjeno blagovno znamko. Pravzaprav že dolgo ni nič čudnega, če se na dvorišču Karunove 14 zajetnejša množica nabere po koncu osrednjega programskega dela. Trnfest tako še vedno daje na razpolago prostor, kjer je mogoče pokramljati z znanci ter ob pijači in prijetni kulisi preživeti lep večer, a nič več kot to, saj v nasprotju s preteklostjo ne ponuja česa takšnega, kar ne bi bilo dostopno že drugje.
Zato se vsiljuje občutek, da Trnfest obstaja le še zaradi nostalgikov in kudovcev samih, kot nekakšno socialno zatočišče za tiste, ki so tako ali drugače domovali za zidovi KUD. Festival se torej ne preda zaradi tistih, ki si nočejo priznati, da se tudi posmrtno življenje KUD Franceta Prešerna bliža koncu, v Trnfestu pa najbrž vidijo še zadnji možni finančni oprijem, preden jih dolgovi odvržejo v brezno.
