Mnogi, ki poleg močne jutranje kave potrebujejo tudi zvrhano porcijo izbranega humorja, da spravijo svoj možganski stroj na delovno temperaturo, navsezgodaj zajahajo radijski val z Miho Šaleharjem. Ljubljančan je specializiran za gurmansko serviranje gostobesednih jezikovnih župc, začinjenih z raznoterimi pristranskimi, skorajda butalskimi in politično nekorektnimi stereotipi o Slovencih.
»Tipični Slovenec srednje generacije ima doma tla obložena z laminatom, na oknih plastične zavese, na dvorišču ima parkiranega passata, za katerega ima dva kompleta platišč; navadna so obuta v zimske pnevmatike, za letne pa ima karbonska platišča ali tista znamke momo. Je občudovalec lika in dela Milana Kučana ali Zorana Jankovića, Franca Kanglerja ali Janeza Janše, po možnosti pavšalist v kampu v Premanturi, kamor s seboj pripelje balkonsko cvetje. Edini napor, ki ga je sposoben kanalizirati v skupno dobro, je ta, da mu je upravo kampa uspelo prepričati v ureditev platoja za pranje avtomobila, saj se po vsakodnevnih obiskih Kamenjaka pločevina povsem zapraši.«
Manko samoironije
Mladi mislijo, da ne bodo postali takšni kot njihovi starši, vendar je narava družbenega dela, oplemenitena s slovensko specifiko, žal taka, da prej ali slej pristanejo na istem in temu ne morejo ubežati, je prepričan Šalehar, ki ima tudi o slovenskem naraščaju svojsko stereotipno predstavo. Pred časom je na spletu razpredal o odredih radikalnih fantovščinarjev, ki ob sobotah zasedajo center Ljubljane. »Tudi to je eden izmed simptomov slovenske bipolarnosti,« pravi Šalehar. »Mladina se zdaj deli na dva tabora. Na eni strani ruralno mladež, med katero je hit vračanje v predmoderno pozo, na drugi so pripadniki globalne hipsterije: dojemajo se kot državljani sveta, potujejo v Rim, London ali Berlin, kjer svojo facebook potrebo opravljajo v Starbucks lokalih.«
V slovenskih stereotipih Miha pogreša samoironijo. Če bi je premogli več, bi lahko trdili, da Slovenci hodimo k Hrvatom na dopust zato, ker nam znajo prisluhniti. »Ne znamo se pogledati v ogledalo, morda smo bogatejši v predsodkih,« domneva. Medklic: razlika med stereotipom in predsodkom je v čustveni konotaciji, predsodek je vedno čustveno obarvan in negativen. »Zanimivo, da imamo Hrvate za bolj runklaste in podeželske od nas, čeprav znajo na hrvatstvo gledati s sarkazmom. Tudi Srbi to znajo, Slovenci ne. Prepričan sem, da bi se morali imeti radi takšni, kot smo. To, kar opisujem, ne obsojam, to sem sprejel in imam rad.«
Seveda ni zgolj za Slovence tipično, da smo občutljivi za to, kako nas vidijo drugi. To je pred leti odmevno dokazal češki umetnik David Cerny, ko je v Bruslju razstavil umetnino, ki je prikazovala 27 članic EU po njihovih stereotipih. Cernyjeva umetniška posplošitev značajskih značilnosti narodov je sprožila vihar ogorčenja, češ da spodbuja nacionalno nestrpnost.
Jemljemo se preresno
»Stereotipi znajo imeti velik vpliv na naš vsakdan,« izpostavlja Peter Simonič, doktor etnoloških znanosti. »Ker se v življenju srečujemo z različnimi ljudmi, realnost doživljamo zelo razpršeno. Zato si ljudi urejamo v skupine in jih opredeljujemo po nekih skupnih značilnostih. S tem se orientiramo v svetu in ustvarjamo vrednostne sodbe.«
Ali so stereotipi lahko tudi koristni? »Pogojno,« odvrne Simonič in srebne požirek turške kave, ki si jo je sam skuhal. »Nekateri so lahko koristni v smislu motivacije. Če denimo trdimo, da smo Slovenci pridni, varčni, pošteni. Stereotipi so namreč pogosto politično-ekonomsko pogojeni, ne zgolj geografsko. Seveda pa se v zvezi s tem postavlja vprašanje, ali smo res pridni in marljivi, ali je to naša značajska lastnost, ali pa smo bili zgolj skozi zgodovino vzgojeni v pridne delavce in davkoplačevalce.«
Torej bi stereotipi lahko imeli značilnost samoizpolnjujoče se prerokbe? »Do neke mere mogoče,« domneva predavatelj antropologije na ljubljanski filozofski fakulteti. »Bistveno je, koliko teže pripišemo določenim mnenjem in resnicam. Smo res varčni? In ali kateri narod ni varčen? So nekateri narodi zapravljivi? Je varčnost nacionalna ali ekonomska opredelitev? Seveda se lahko danes vprašamo, ali so ti označevalci sploh še koristni, potem ko se je izkazalo, da bi poleg pridnosti in varčnosti morali biti tudi spretni.«
Simonič se strinja z oceno, da nam veliko pomeni, kaj drugi misijo o nas. In da se obenem jemljemo preresno. »To utegne izhajati tudi iz naše geografske omejenosti, od koderkoli se lahko vidi k sosedu čez mejo. Celjska kotlina je edina, ki je obkrožena s slovenstvom. Najbolj čisti značaj Slovencev bi potemtakem lahko bil tam,« izpostavi in se spomni na zapis Dimitrija Rupla o konvertibilnosti slovenskega značaja. Je v tem članku Rupel sklepal iz svojih značajskih lastnosti? »Tudi možno,« se nasmeji sogovornik. »Skratka, napisal je, da smo glede na zgodovinske obrate, ki jih je ta prostor doživljal v 20. stoletju, Slovenci bili velikokrat prisiljeni spremeniti svoja načela, da smo ohranili temeljno idejo nacionalne solidarnosti.«
Tako mlada, pa že Slovenka
Seveda pa stereotipi niso samo narodni, temveč tudi spolni. V času SFRJ je obstajalo reklo »Tako mlada, pa že Slovenka«. Slovenke so si pač prislužile sloves »najdostopnejših« žensk v Jugoslaviji. »Nesporno so bile Slovenke tedaj najbolj 'napredne' in svobodomiselne, sploh če pomislimo na razkorak med Slovenko in ženskami iz Črne gori ali Like,« dodaja Simonič.
Kateri so najbolj tipični slovenski avtostereotipi? Poštenost slovenskega naroda je slovenski antropolog in psiholog Anton Trstenjak nekoč označil kot posebno lastnost slovenskega naroda. V širjavah svetovnega spleta na površje priplavajo večinoma še: odprtost, delavnost, varčnost, zavistnost, nesamokritičnost, malodušnost...
Ali smo res pošteni in odprti, je v svojem diplomskem delu na fakulteti za družbene vede leta 2011 preverjala Katarina Polanec. Empirične raziskave fenomena stereotipov, ki jih je opravila Polančeva, so pokazale, da naj bi bil slovenski narod dejansko pošten in relativno odprt. Kako nas stereotipizirajo tujci, pa smo skušali novinarsko preveriti pri četverici, ki je najmanj leto dni preživela v slovenski skupnosti.
Francoski vidik
O tem, kakšne naj bi bile mlade Francozinje, zna 24-letna letna Marie-Honorine Laurand povedati: »Menda smo arogantne, preveč kadimo, rade pijemo vino in večina nas slabo govori angleško. No, slednje ni stereotip, to je dokazano dejstvo.«
Lyončanka je lani pripotovala v Slovenijo neobrožena s stereotipi o Slovencih. »Slišala sem zgolj to, da ljudje tu veliko pijejo, kar se je potem potrdilo za resnično,« se spominja. Ampak saj tudi Francozi veliko pijejo. »Že že, vendar to počnemo zato, ker v tem uživamo in smo ponosni na svoje vino. Vi pa se ne znate imeti lepo brez alkohola. Bolj ko se zabavate, več popijete, in se ne znate ustaviti.«
Laurandova pravi, da smo Slovenci v procesu medčloveškega spoznavanja sprva zelo zaprti in zadržani, po dveh, treh pijačah pa se odpremo in šele potem začnemo govoriti o sebi. Ko pa se z nekom zbližamo, znamo biti zelo odkriti. »Francozi smo drugačni, mnogo bolj dvolični. Smehljamo in dobrikamo se, čeprav človeka ne maramo,« nam je razložila in pohvalila našo gostoljubnost. »Vsi se trudite govoriti angleško. Tudi če sem bila edina tujka v družbi, so vsi govorili angleško, da sem razumela pogovor.«
Negativno jo je presenetil naš odnos do avtomobilov. »Spoznala sem kar nekaj ljudi, ki imajo drage avte, a še zmeraj živijo pri starših. To je noro. Zakaj si raje ne kupijo svojega stanovanja?« se sprašuje.
Je občutila slovensko zavist? »Ne. Sem pa pred časom prebrala šalo. Slovenec ulovi zlato ribico in ta mu ponudi izpolnitev treh želja, če jo osvobodi. 'Naj pogine sosedova krava,' je njegova prva želja. Njegova druga želja je, naj pogine tudi krava drugega soseda, nakar si zaželi še, naj tudi njegova krava crkne. Ko se zlata ribica začudi tej želji, ji odgovori: 'Če bi bila moja krava še živa, bi vsi sosedje hodili k meni po mleko!«
Francozih naj bi bili notorični zapeljivci in spogledljivci. Kakšen pa je v očeh privlačne Francozinje seksapil slovenskih žrebcev? Laurandova zardi. »Kako naj vam to razložim,« se je trudila biti diplomatska. »Slovenci ne znate flirtati. In imate takoj visoka pričakovanja. Francozi smo v teh rečeh veliko bolj sproščeni.«
Angleški vidik
Angleži, za razliko od arogantnih Francozov, naj bi bili notorično prijazni. »Sorry« naj bi rekli tudi, ko se kdo drug po nesreči zaleti vanje. So svetovni prvaki v disciplini stanja v vrsti, popoldne naj bi vsi srebali čaj, zvečer obvezno zavijejo še v pub na vrček piva, konec tedna pa posvetijo izključno svoji obsesiji, gledanju nogometa. »Čaja ne pijem, res pa je, da v Mariboru na banki ali v trgovini kdaj pogrešam lepo formirano vrsto,« je hudomušen David Cox. V Slovenijo se je priselil pred petimi leti. S svojo partnerko, Mariborčanko Niko, je pred dvema letoma odprl pub Living room, ki je odsihdob najbolj obiskana mariborska »dnevna soba«.
»Ste zelo patriotski. Ponosno poudarjate, da ste Slovenci, in tujcu poskušate pojasniti, da je Slovenija srednje-, ne pa vzhodnoevropska država,« pravi 37-letni Anglež iz Hartlepoola. »V tem kontekstu se pojavlja vaša dvojnost. Nočete, da vas povezujejo z Jugoslavijo, hkrati pa ste še zmeraj zelo povezani s tem prostorom in tja redno odhajate na dopust, poslušate hrvaško in srbsko glasbo...«
Opaža, da so Slovenci zelo introvertirani in zaprti vase, znajo biti melanholični in malodušni, kot da se bo svet vsak čas ustavil. Podobno kot mlada Francozinja ugotavlja, da se po nekaj kozarcih odpremo in razvedrimo. Tudi pri avtomobilih so Coxove zaznave podobne. »Veste, mi pravimo, da je Angležev dom njegov dvorec. Naša prioriteta je, da imamo najboljše domovanje, kar si ga lahko privoščimo. V Sloveniji pa... Nočem biti žaljiv, ampak med marsikatero hišo in pred njo parkiranim avtom je ogromen razkorak.«
Je kdaj občutil slovensko fovšijo? »Poznam to besedo,« pripomni Cox. »Ko smo kupili in se preselili v hišo, sem slišal komentarje v smislu, 'aha, torej si uspešen'. Ampak način, kako je bilo to rečeno, ni zvenel dobronamerno. Bolj je izpadlo kot očitek, ker si ne more tudi on privoščiti hiše.«
O slovenski samopodobi o delavnem narodu ima Anglež jasno razdelano mnenje. »Vprašajte me, ali mi v petek ob 13. uri še uspe dobiti koga na delovnem mestu v podjetju ali javni ustanovi. Niti dobavitelji ne pridejo, če bi rad naročil še kakšno blago. Po moji oceni mnogi ne delajo dovolj trdo, ker gojijo socialistično prepričanje, da se bo že nekako izšlo. V kapitalizmu se moraš boriti, če hočeš preživeti.«
Slovaški vidik
Če hočeš v Mariboru slišati še slovaške stereotipe o Slovencih, se moraš od Coxovega puba sprehoditi na drugo stran Glavnega trga v očarljivi meščanski salon, ki ga upravlja kooperativa projektnih ustvarjalcev Peron. Martina Magdič je pred enajstimi leti sledila svojemu srcu in prepotovala 700 kilometrov iz Dolnyjega Kubina v Slovenijo, k svojemu slovaškemu fantu, s katerim se je kasneje razšla in se zaljubila v Slovenca, se z njim poročila in si ustvarila družino.
»V službi ste Slovenci Avstrijci, na zabavi pa Balkanci,« izpostavi Magdičeva še en stereotipni slovenski dualizem. »Slovaki smo drugačni, ne identificiramo se z ničimer tujim, fučka se nam za tujino. Smo pa enako kot Slovenci samokritični in neupravičeno nezadovoljni sami s sabo.«
Slovenci smo občutljivi za to, če nas tujec zamenja s Slovaško. »Slovaki smo do Slovencev indiferentni. Tudi jaz sem zato imela napačne predstave. Domnevala sem, da bo tukaj vse bolj po balkansko, ne tako poštirkano,« se spominja. »Ste obsedeni z blagovnimi znamkami in zunanjim videzom, četudi morate zato živeti na puf. Pomembno vam je ustvarjati vtis, da vam gre dobro. V lonec ti pač nihče ne more pogledati, fasada pa mora biti lepa. To je neiskreno.«
Tudi odprti nismo, prej zadrti. »Pri nas je odnos med moškim in žensko bolj igriv, Slovaki so bolj galantni, Slovenci pa politično korektni mačoti. Dvoumnosti se vam zdijo nespodobne, hkrati pa ne marate preveč samozavestnih žensk in jih smatrate za feministke,« je kritična Magdičeva.
Kurdski vidik
Tudi Apo Jaf (ime spremenjeno, op.p.) je Slovenijo zamenjal za Slovaško, ko se je iz tovornjaka izkrcal s še desetimi ilegalnimi prebežniki. »Ne ena ne druga država ni bila moj cilj. Tukaj se je naša pot končala, ker nismo več zdržali v priklopniku,« se severnoiraški Kurd spominja svojega prihoda v Evropo.
O Sloveniji 35-letni Jaf ni vedel nič. Podobno kot večina Kurdov je imel o Evropi stereotipno idealizirane predstave. V osmih letih bivanja v Sloveniji je dodobra spoznal realnost. »Slovenci ste prijazni in radovedni do tujcev, v poslu pa zelo zavistni,« nam je povedal. »Pred časom sem hotel najeti lokal. Čeprav sem lastniku ponujal dvakrat višjo najemnino, kot jo je dobil od siceršnjih najemnikov, mi ga ni hotel oddati. Ni mu šlo v račun, zakaj bi lahko jaz zaslužil dvakrat več, kot je uspelo njemu.«
Ko sogovorniki izvedo, da je prišel iz Iraka, praviloma vprašajo, zakaj je prišel v Slovenijo. »Takšna uradnost mi ni všeč. Počutim se, kot da bi bil na policijski kontroli ali na letališču. V Italiji nihče ne postavlja takšnih vprašanj. Zato v Sloveniji raje ne povem, od kod prihajam,« se priduša.
Konec meseca bo odpotoval na Švedsko v upanju, da bo tam lahko dobil delo. V Sloveniji je namreč kronično brezposeln, četudi je diplomirani pravnik pripravljen poprijeti tudi za fizično delo. »Slovenci mislite, da trdo delate,« pove. »A moje mnenje je, da ne znate pravilno delati. Nimate poslovne žilice. Imam nekaj prijateljev v Sloveniji, ki bi lahko zamenjali službo in v tujini zaslužili bistveno več, a raje ostanejo doma. Nimajo poguma, da bi kje drugje zagnali posel. Nekateri se resda vozijo na delo v Avstrijo, vendar se vsak dan vračajo domov v Slovenijo. Takšna logika mi je tuja. Zakaj ne oditi tja, kjer lahko živiš bolje, če se ti ponuja priložnost?«
Točno! Slovenci smo menda tudi zapečkarji, čeprav se, vsaj po nekaterih stereotipih sodeč, smatramo za avanturiste. Razen če med avanturizem uvrščamo to, da poskušamo v japonke obuti osvojiti od poletne vročine razbeljene dalmatinske vršace ali takoj po kosilu po žabje preplavati razdaljo od Lošinja do Suska.
Ampak to je že druga tema. Dnevnikov kolumnist Boris Dežulović je nekoč ugotavljal: »Zakaj iz morja med Zaostrogom in Pelješcem hrvaški reševalci še nikoli niso izvlekli Srba ali Bosanca, temveč vselej Čeha ali Slovenca? Znanost na ta pojav nima zanesljivega odgovora.«
