Kot strela z jasnega je včeraj udarila novica o odstopu slovenskega arbitra v arbitražnem postopku med Slovenijo in Hrvaško Ronnyja Abrahama. Zgolj osem dni po tistem, ko ga je slovenska vlada imenovala za naslednika Jerneja Sekolca, in takoj po hrvaški odločitvi, da izstopi iz arbitražnega postopka, je Abraham sporočil, da mu s svojim delom ne bo uspelo povrniti zaupanja obeh strani v delo tribunala in zagotoviti nemotenega reševanja mejnega spora med državama. Po naših informacijah se bosta zaradi novonastalega položaja tako predsednik vlade Miro Cerar kot predsednik državnega zbora Milan Brglez konec tedna predčasno vrnila z dopusta, nato pa naj bi za skupno mizo ponovno sedli vodilni predstavniki vseh parlamentarnih strank. Abrahamov odhod je sprožil tudi vprašanje, ali je arbitražni postopek (še) resneje ogrožen oziroma ali bi se lahko za odhod odločili tudi drugi sodniki arbitražnega tribunala.
Naši viri v vladi so prepričani, da do tega ne bo prišlo in da bo arbitražno sodišče nadaljevalo delo. Tako različnim mednarodnopravnim strokovnjakom kot diplomatom se zdi nenavadno, da je Abraham ponudbo slovenske strani sprejel, že po nekaj dneh pa odstopil. »Očitno je pričakoval, da bo s svojim angažmajem vrnil zaupanje v arbitražni postopek in da ga bo mogoče izpeljati dostojno. A je po odločitvi Hrvaške spoznal, da ni tako. S svojo potezo je Slovenijo in tudi arbitražno sodišče postavil v neprijeten položaj, kar ni najbolj odgovorno,« je dejal eden od naših sogovornikov.
Bo Slovenija spet izbrala tujca?
Arbitražno sodišče je včeraj Slovenijo pozvalo, naj v petnajstih dneh predlaga novega arbitra, odzove pa naj se tudi na hrvaško pismo sodišču o odstopu od arbitraže. Tudi ta poziv naši sogovorniki razumejo kot signal, da bo preostala trojica sodnikov svoje delo nadaljevala. Tako kot po odstopu Sekolca ima Slovenija dve možnosti: da slovenskega arbitra imenuje sama ali pa to prepusti predsedniku arbitražnega tribunala. V kabinetu predsednika vlade Mira Cerarja in tudi na MZZ niso izrecno navedli, za katero možnost se bo naša država odločila. Zapisali so namreč, da bo »Slovenija v določenem roku sprejela odločitev o imenovanju novega arbitra«. Po navedbah nekaterih naših sogovornikov iz vladnih vrst bo novega arbitra tudi tokrat izbrala slovenska vlada, spet pa naj bi poskušala za to vlogo pridobiti tujca. Predavatelj na ljubljanski fakulteti za družbene vede in zunanji strokovni sodelavec predsednika državnega zbora Boštjan Udovič ocenjuje, da bi bilo za Slovenijo najbolje, da izbiro Abrahamovega naslednika prepusti arbitražnemu sodišču.
Slovenija naj izpolni pričakovanja arbitražnega sodišča
To, da naša država arbitra bolj intenzivno ne išče med domačimi strokovnjaki, v političnih krogih pojasnjujejo z dejstvom, da so ti tako ali drugače sodelovali v dosedanjem arbitražnem postopku, zato bi lahko obveljali kot kontaminirani. Kakšnih novih napak in zapletov pa si Slovenija ne more privoščiti.
Nad odstopom Abrahama, ki je predsednik meddržavnega sodišča v Haagu (ICJ), najvišjega sodnega organa Združenih narodov, je nekdanji diplomat Jožef Kunič presenečen. »Puške ne gre kar metati v koruzo. Treba je nadaljevati, če mislimo, da imamo prav, in imenovati novega arbitra. Da bi kar tako pokleknili, se mi ne bi zdelo dobro,« je dejal. Prav tako je nad Abrahamovo odločitvijo presenečen strokovnjak za mednarodno pravo in član stalnega arbitražnega sodišča Borut Bohte, ki se ga je v preteklosti večkrat omenjalo kot možnega slovenskega arbitra, a ga o tem po njegovih besedah doslej uradno ni nihče povprašal. »V tem trenutku je najpomembnejše, da Slovenija opravi tisto, kar od nje pričakuje arbitražno sodišče, da torej imenuje arbitra in odgovori na hrvaško pismo o odstopu od arbitraže,« pravi Bohte. Pričakuje, da bo arbitražni tribunal nadaljeval delo. Ob tem dodaja, da bi tudi v primeru odstopa vseh sodnikov arbitražni sporazum še vedno veljal, bi bilo pa treba iskati nove arbitre. »Dvomim pa, da bi bila Hrvaška pri tem pripravljena sodelovati.«
Hrvaški refleks obstruiranja sodišč
Da mora Slovenija še naprej aktivno sodelovati pri izbiri arbitra, je prepričan direktor Mednarodnega inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije Zijad Bečirović. Odstopa Abrahama ne razume kot diplomatski poraz Slovenije, temveč zgolj kot še eno fazo v nadaljevanju dela arbitražnega sodišča in kot še eno od dovoljenih proceduralnih možnosti v postopku.
»Seveda ima smisel nadaljevati arbitražo. Slovenija ima podporo vrha EU in drugih močnih držav, ker v takšnem načinu vidijo model za reševanje številnih meddržavnih sporov v regiji. Hrvaška jih ima največ. Zamislite si, da bi vsi akterji odstopali od arbitraže. Potem bi imeli številne nerešene spore in hkrati na desetine tovrstnih primerov na meddržavnem sodišču,« poudarja Bečirović. Spominja še, da je Hrvaška vrsto let odklanjala sodelovanje z mednarodnim sodiščem za vojne zločine (ICTY) v Haagu in ta zgodba se po njegovem mnenju sedaj na neki način ponavlja. Prepričan pa je, da Hrvaška s svojim načinom delovanja, nekakšnim refleksom obstruiranja dela sodišč, ne bo uspešna. »Boter arbitražnega sporazuma je namreč EU, ki pa lahko izkoristi številne možnosti in priložnosti, da se arbitraža nadaljuje in dokonča,« meni Bečirović.
A je bila evropska komisija, ki se je v minulih tednih močno zavzela za nadaljevanje arbitražnega postopka, včeraj precej redkobesedna. Sporočili so zgolj, da tudi po Abrahamovem odstopu še naprej pozorno spremljajo razvoj dogodkov v zvezi z arbitražo. Vendarle pa se stališča evropske komisije za zdaj očitno niso spremenila, saj še naprej podpirajo in spodbujajo dialog obeh držav za skupno rešitev.
Aleš Gaube, Meta Roglič
