»Nenavadno bi bilo le, če Hrvati ne bi poskušali prisluškovati in če Sova ne bi zbirala informacij. Nerodno pa je, da so oni nas ujeli s 'spuščenimi hlačami',« o zapletu s prisluškovanjem zdaj že nekdanjemu slovenskemu sodniku na arbitražnem sodišču Jerneju Sekolcu in odstopljeni zastopnici Slovenije Simoni Drenik pravi eden izmed naših sogovornikov iz obveščevalnih vrst. »Poslanstvo vsake obveščevalne službe je, da z vsemi sredstvi, ki jih ima na voljo, najbolje servisira in podpira svoje vladne odločevalce o kateri koli zadevi. Na drugi strani pa mora 'napadena' država storiti vse, da se protiobveščevalno zaščiti,« se strinja nekdanji šef Sove Iztok Podbregar.
Sicer pa za nekatere naše sogovornike skorajda ni dvoma, da so tokratne pogovore prestregle hrvaške obveščevalne službe, četudi naj bi bilo vsaj osem možnih izvorov objavljenih posnetkov. »Da so posnetke objavili v medijih, kaže na veliko stisko, v kateri se je zaradi arbitraže znašla Hrvaška. To je zelo nenavadno. Je pa kronologija dogodkov tipična. Najprej je zadevo objavil srbski medij, torej tretja država, ki v spor ni vpletena, zgodbo so nato povzeli hrvaški mediji, na koncu pa se je vključila še hrvaška politika. Temu se reče stari obrtniški način delovanja,« pravijo naši sogovorniki.
Odgovornost politike
Na Hrvaškem imajo podobno obveščevalno zakonodajo kot pri nas, kar pomeni, da lahko spremljajo mednarodne zveze. Če bi bila bodisi Sekolec bodisi Drenikova v času prisluškovanja na Hrvaškem, je takšno prisluškovanje v skladu z obveščevalno zakonodajo Hrvaške. Nič nelegalnega ne bi bilo niti, če je bil eden izmed njiju kjer koli v tujini in je komunikacija hkrati potekala prek katerega izmed hrvaških komunikacijskih vozlišč, kar je v svetovni komunikacijski mreži, ki je digitalizirana, povsem mogoče. Če sta se v hrvaške prisluhe ujela, ko sta bila oba v Sloveniji, pa bi to pomenilo, da so Hrvati šli prek zakona – seveda slovenskega.
Kot smo poročali že včeraj, je bil, po več predvidevanjih, pogovor med Sekolcem in Drenikovo prestrežen v Sloveniji, tarča prisluškovanja pa je bila najverjetneje agentka zunanjega ministrstva, ki je uporabljala stacionarni telefon na svojem domačem naslovu. Sekolec je bil v času pogovora na Dunaju in po mnenju nekaterih sogovornikov je povsem mogoče, da je signal potoval tudi prek Hrvaške – saj ne potuje vedno le po geografsko najkrajši poti.
Nekdanji direktor Sove (v Janševi in Pahorjevi vladi) Andrej Rupnik ob tem opozarja predvsem na pomanjkljivo samozaščitno ravnanje, ki v slovenski politiki žal ni izjema. »S prstom bodo zdaj kazali na Sovo, toda tam ne morejo nikogar prisiliti, da bi se obnašal samozaščitno. Tovrstno ravnanje se pričakuje predvsem od vlade, ki mora poskrbeti, da samozaščitno deluje sama in tudi drugi pomembni akterji,« razlaga Rupnik, ki se prav tako strinja, da bi morala oba vpletena v pogovorih s tovrstno vsebino uporabljati varne, šifrirane linije. Vendar je varnostna kultura pri nas, dodaja Podbregar, na nizki ravni, tako osebnostni kot sistemski: »O tem vidiku bi morali razmisliti predvsem ljudje, ki nosijo posebno odgovornost. Napake, ki sta si jih privoščila slovenska arbiter in agentka, imajo lahko namreč zgodovinske posledice.«
Orodja so, a jih očitno niso uporabljali
Sova je že v času priprav na predsedovanje EU kupila ustrezen, napreden strežnik in šifrirne terminale za govorno komuniciranje ljudi na pomembnih položajih, vsa oprema pa je bila tudi varnostno certificirana po standardih EU in Nata. Že takrat sta se varnostnih protokolov držala le premier Janez Janša in notranji minister Dragutin Mate, v Pahorjevi vladi pa je bilo samozaščitno ravnanje (še) slabše, pri čemer je pri ignoriranju informacijsko-telekomunikacijske varnosti menda prednjačil prav tedanji premier. Po naših informacijah se šifrirane komunikacije trenutno zagotovo poslužuje le en član oziroma članica Cerarjeve vlade.
V pripravah na arbitražo so po naših podatkih v Sovi dodatno pripravili projekt za zaščiteno komuniciranje in delo s tako imenovanimi neumnimi terminali. Gre za način komuniciranja, pri katerem je računalnik zgolj prazno orodje, na katerem ni niti operacijskega sistema niti uporabniških programov, delo na njem in šifrirana komunikacija prek njega s strežnikom pa lahko potekata zgolj s pomočjo zunanjega močno kriptiranega mikromedija v obliki USB-ključa. Vse bolj jasno je torej, da Sekolec in Drenikova nista izkoristila nobene od navedenih možnosti zaščite, čeprav je bila vsaj Drenikova zaradi svojih izkušenj in položaja z nevarnostmi seznanjena.
