Ne vem, kdo in kako se je dogovarjal z Abrahamom. Iz več razlogov je bilo že vnaprej jasno, da je to slaba izbira. V tej situaciji bi bilo bolj pametno imenovati domačega strokovnjaka, ki bi vztrajal ne glede na to, ali ima arbitraža obete za nadaljevanje dela ali ne. V tej arbitraži so po mojem mnenju potrebni arbitri, ki poleg znanja o mednarodnem pravu in o arbitražnih postopkih poznajo lokalne okoliščine in verjamejo v nujnost ustvarjanja pogojev za dobre ter vsestransko razvite odnose med Slovenijo in Hrvaško. Dogovor o kopenski in morski meji je eden od temeljnih kamnov take usmeritve.
Je po »nezaupnici« slovenskega arbitra Abrahama zdaj sploh še smiselno nadaljevati z arbitražo?Slovenija mora vztrajati. Pri tem mora izkoristiti možnosti, ki jih daje sam sporazum, in tudi poti, ki so v zvezi s tem odprte pred mednarodnim sodstvom. Glede na odklonilno stališče Hrvaške pa mora nemudoma izdelati jasno in realno strategijo, kako naprej glede urejanja tega vprašanja, ki je za nas neprimerljivo pomembnejše kot za Hrvaško. Za nas je, na primer, zagotovitev nemotenega delovanja Luke Koper in z njo povezanega celinskega gospodarstva ter turističnega kompleksa Portorož, lahko bi rekli, življenjskega pomena, medtem ko je za Hrvaško razmejitev Piranskega zaliva, ki bi omogočila neposredno povezavo Slovenije z odprtim morjem, le vprašanje prestiža. Vendar takšno pravno-politično delovanje v prid ohranitvi arbitražnega sporazuma lahko traja več let in nimamo prav nobenega jamstva, da bo uspešno.
Slovenija namerava imenovati novega arbitra. Hrvaška ne. Sodišče ji lahko določi arbitra po lastni izbiri. Bo končni rezultat takšne arbitraže kaj manj vreden, glede na to, da ena stranka v postopku odreka legitimnost nadaljevanja arbitražnega postopka?Bojim se, da smo zaradi neprofesionalnega delovanja naše zunanje službe in ministra izgubili zgodovinsko priložnost, da morsko in kopensko mejo s Hrvaško uredimo na načelih pravičnosti in v prid dobrega sosedstva, na katerih sloni arbitražni sporazum. Iskreno upam, da bo vlada zmogla kritično analizirati takšno destruktivno delovanje slovenske diplomacije, ki je Hrvaški ustvarilo povod za odstop od arbitraže. To bi bila podlaga za iskanje rešitev.
Kako torej naprej?Tako na naši kot na hrvaški strani moramo imeti pred očmi dejstvo, da med Slovenijo in Hrvaško nikoli ni bilo meddržavne meje in da je dejansko ne bo niti v bodočem schengenskem prostoru EU. V Sloveniji so državljani hrvaškega etničnega porekla, na Hrvaškem slovenskega. Imamo obsežne skupne gospodarske interese.
V turističnem gospodarstvu Hrvaške so Slovenci pri vrhu. Razvili smo konstruktivno skupno delovanje na nemirnem zahodnem Balkanu. Ljudje ob meji so povezani s številnimi stiki in čezmejnimi projekti. Skratka, zavedati se moramo, da smo in bomo ostali sosedi tudi v bodočnosti.
Na tem je treba iskati izhod iz trenutne situacije. To predpostavlja razumno in uspešno sodelovanje med slovenskimi in hrvaškimi državnopolitičnimi strukturami, uspešno delovanje slovenske diplomacije, tako v okviru EU kot širše v mednarodni skupnosti. Zdi se mi, da bi bili v tem trenutku lahko stiki in sodelovanje med kulturnimi krogi, novinarji, znanstveniki in organizacijami civilne družbe enako pomembni – če ne morda celo bolj – kot meddržavni in medpolitični stiki. Potrebno je stalno obnavljati vzdušje medsebojnega zaupanja in sodelovanja! Slovenska blokada vstopu Hrvaške v schengenski sporazum in podobni ukrepi ne bi v ničemer prispevali k iskanju rešitev. Poleg tega pa so nerealni. ag
